Pojdi na vsebino

Marula

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Marula
S. birrea with and without foliage
Znanstvena klasifikacija
Rod:
Sclerocarya
Vrsta:
birrea
Subspecies[2]
  • Sclerocarya birrea subsp. afra
  • Sclerocarya birrea subsp. birrea
  • Sclerocarya birrea subsp. multifoliolata
Sinonimi[2]
  • Spondias birrea A. Rich.
  • Poupartia birrea (A. Rich.) Aubrév.
Deblo marule
Ženski cvetovi
Zeleni plod marule
Sadika z značilno izstopajočimi lističi z nazobčanimi robovi, značilnosti, ki jih pri odraslih rastlinah ni

Sclerocarya birrea (starogrško σκληρός, latinizirano: sklērós, kar pomeni 'trd', in starogrško κάρυον, latinizirano: káryon, 'oreh', glede na koščico v mesnatem plodu), splošno znana kot marula, je srednje veliko listopadno sadno drevo, ki izvira iz gozdov miombo v južni Afriki, sudansko-sahelijskega območja zahodne Afrike, savanskih gozdov vzhodne Afrike in Madagaskarja.

Opis

[uredi | uredi kodo]

Drevo je enodebelna vrsta s široko, razpršeno krošnjo. Odlikuje ga sivo lisasto lubje in lahko zraste do 18 metrov visoko, predvsem na nizkih nadmorskih višinah in v odprtih gozdovih. Razširjenost te vrste po Afriki in Madagaskarju je sledila selitvam Bantujcev. Obstajajo nekateri dokazi o udomačitvi dreves marula s strani človeka, saj imajo drevesa, ki jih najdemo na kmetijskih zemljiščih, običajno večje plodove.[3]

Plodovi, ki dozorijo med decembrom in marcem, imajo svetlo rumeno lupino (eksokarp) z belim mesom (mezokarp). Ko so nezreli in so zelene barve, padejo na tla, nato pa na tleh dozorijo do rumene barve. So sočni in trpki z močnim in značilnim okusom.[4] V notranjosti je koščica (endokarp) velikosti oreha z debelimi stenami. Te koščice, ko se posušijo, razkrijejo semena tako, da na enem koncu odvržejo 2 (včasih 3) majhna okrogla čepka. Plodovi so koščičaste soklice z enim samim semenom, zaprtim v endokarpu, čeprav so lahko prisotna tudi do štiri semena.[5] Semena imajo nežen oreščkast okus in so zelo iskana, zlasti med majhnimi glodavci, ki vedo, kje natančno morajo glodati čepke.

Drevesa so dvodomna. Moška drevesa imajo več moških cvetov na končnem grozdu. Ti imajo rdeče čašne liste in cvetne liste ter približno 20 prašnikov na cvet. V redkih primerih lahko moški cvet ustvari ginecij, zaradi česar postane dvospoln. Ženski cvetovi rastejo posamično na svojem pedikelu in imajo patinoidije. Listi so izmenični, sestavljeni in neparnopernato deljeni. Oblike lističev segajo od okroglih do eliptičnih.

Taksonomija in etimologija

[uredi | uredi kodo]

Sclerocarya birrea se deli na tri podvrste: subsp. birrea, subsp. afra in subsp. multifoliolata. Te podvrste se razlikujejo po spremembah oblike in velikosti listov. Subsp. birrea se pojavlja v severni Afriki, subsp. afra v južni Afriki, subsp. multifoliolata pa le v Tanzaniji.

Generično ime Sclerocarya izhaja iz starogrških besed 'skleros', ki pomeni 'trd', in 'karyon', ki pomeni 'oreh'. To se nanaša na trdo koščico plodu. Vrsta drevesa 'birrea' izvira iz splošnega imena 'birr' za to vrsto drevesa v Senegalu. Marula spada v isto družino, Anacardiaceae, kot mango, indijski orešček, pistacija in ruj, in je tesno povezana z rodom Poupartia z Madagaskarja.

Med pogosta imena spadajo želejeva sliva, mačji trn, morula, jabolčno drevo, marula, oreh/sliva maroola in v afrikanščini maroela.[6]

Podvrste

[uredi | uredi kodo]

Sprejete so tri podvrste:

  • Sclerocarya birrea subsp. afra (Sond.) Kokwaro – Kenija do Namibije in KwaZulu-Natal, Madagaskar in Mayotte
  • Sclerocarya birrea subsp. birrea – Zahodna Afrika do Etiopije in Tanzanije
  • Sclerocarya birrea subsp. multifoliolata – Tanzanija

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Tradicionalna uporaba

[uredi | uredi kodo]

Sadje se v Afriki tradicionalno uporablja za hrano in ima precejšen družbeno-ekonomski pomen.[7] Sadni sok in pulpa se zmešata z vodo in shranita v posodi 1–3 dni fermentacije, da se naredi pivo marula, tradicionalna alkoholna pijača.[8] Alkoholna destilirana pijača (morula), narejena iz sadja, je omenjena v zgodbah južnoafriškega pisatelja Hermana Charlesa Bosmana. Olje marule se uporablja lokalno za vlaženje kože in kot užitno olje v prehrani ljudstva San v Južni Afriki. Drevo marula je v Južni Afriki zavarovano.

Komercialna uporaba

[uredi | uredi kodo]

Na industrijski ravni plodove drevesa marula nabirajo v divjini člani podeželskih skupnosti, na katerih zemljiščih drevesa rastejo. Ta žetev in prodaja sadja se zgodita le dva do tri mesece, vendar je pomemben vir dohodka za revne podeželske prebivalce, zlasti ženske.[9] Sadje se dostavi v predelovalne obrate, kjer se iz sadja pridobivajo pulpa, peške, jedrca in olje iz jedrc, ki se nato shranijo za predelavo skozi vse leto.

Uporaba pri drugih vrstah

[uredi | uredi kodo]

S sadjem marule se hranijo različne živali v južni Afriki. Žirafe, nosorogi in sloni se pasejo na drevesu marule, pri čemer so sloni še posebej pomemben porabnik. Sloni jedo lubje, veje in plodove marule, kar lahko omeji širjenje dreves. Poškodovano lubje zaradi brstenja se lahko uporabi za identifikacijo dreves marule, saj jih sloni prednostno lovijo. Sloni raznašajo semena marule v svojih iztrebkih. V dokumentarcu Jamieja Uysa Živali so lepi ljudje, ki ga je izšel leta 1974, nekateri prizori prikazujejo slone, noje, bradavičarke in pavijane, ki naj bi se opili zaradi uživanja fermentiranega sadja marule, tako kot poročajo tudi poročila v priljubljenem tisku.[10] Čeprav sloni pogosto jedo to sadje, bi živali potrebovale ogromno fermentiranih marul, da bi nanje imele kakršen koli učinek, druge živali pa imajo raje zrelo sadje.

Predlagano je, da je sadje marule hrana, ki jo je izbrala prednica gozdne oblike vinske mušice Drosophila melanogaster, ki je bila veliko bolj selektivna glede tega, katero sadje je imela raje, kot muhe, ki so se same udomačile in živele v bližini ljudi. Predniške vinske mušice sproži ester etil izovalerat v sadežu marule.[11]

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Marula vetrov v Ongwedivi, Namibija
    Marula vetrov v Ongwedivi, Namibija
  • Marula cider, Ongwediva, Namibija
    Marula cider, Ongwediva, Namibija
  • Marula kamni
    Marula kamni
  • Marula semena
    Marula semena
  • Marula oil for sale at Ongwediva Annual Trade Fair 2016, Namibia
    Marula oil for sale at Ongwediva Annual Trade Fair 2016, Namibia

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ IUCN SSC Global Tree Specialist Group & Botanic Gardens Conservation International (BGCI) (2024). »Sclerocarya birrea«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2024: e.T208166817A208357864. Pridobljeno 27. julija 2024.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Sclerocarya birrea (A.Rich.) Hochst«. Plants of the World Online. Royal Botanic Gardens, Kew. Pridobljeno 27. julija 2024.
  3. ↑ Leakey, Roger; Shackleton, Sheona; Du Plessis, Pierre (2005). »Domestication potential of Marula (Sclerocarya birrea subsp caffra) in South Africa and Namibia: 1. Phenotypic variation in fruit traits«. Agroforestry Systems. 64 (1): 25–35. Bibcode:2005AgrSy..64...25L. doi:10.1007/s10457-005-2419-z. S2CID 21601141.
  4. ↑ Wickens, G. E.; Food and Agriculture Organization (1995). »Potential Edible Nuts«. Edible Nuts. Non-Wood Forest Products. Zv. 5. Rome: Food and Agriculture Organization. ISBN 92-5-103748-5. OCLC 34529770. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. oktobra 2008. Pridobljeno 10. novembra 2008.
  5. ↑ »Sclerocarya birrea«. 15. maj 2018. Pridobljeno 19. aprila 2019.
  6. ↑ »Protected Trees« (PDF). Department of Water Affairs and Forestry, Republic of South Africa. 3. maj 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. julija 2010.
  7. ↑ National Research Council (25. januar 2008). »Marula«. Lost Crops of Africa: Volume III: Fruits. Zv. 3. Washington, D.C.: National Academies Press. ISBN 978-0-309-10596-5. OCLC 34344933. Pridobljeno 17. julija 2008.
  8. ↑ »The marvellous brewers of marula beer« (v ameriški angleščini). Eco products. 14. marec 2016. Pridobljeno 14. februarja 2019.
  9. ↑ Sheona, Shackleton (2004). »Livelihood benefits from the local level commercialization of savanna resources: a case study of the new and expanding trade in marula (Sclerocarya birrea) beer in Bushbuckridge, South Africa«. South African Journal of Science. 100 (11): 651–657 – prek ingenta.
  10. ↑ Couper, Ross (24. april 2014). »Elephants drunk on native fruit at South Africa's Singita Sabi Sand«. Pridobljeno 25. aprila 2014.
  11. ↑ Mansourian, Suzan; Enjin, Anders V.; Jirle, Erling; Ramesh, Vedika; Rehermann, Guillermo; Becher, Paul G.; Pool, John E.; Stensmyr, Marcus C. (6. december 2018). »Wild African Drosophila melanogaster Are Seasonal Specialists on Marula Fruit«. Cell (journal). 28 (24): 3960–3968.e3. Bibcode:2018CBio...28E3960M. doi:10.1016/j.cub.2018.10.033. PMC 7065024. PMID 30528579. {{navedi časopis}}: Prezrto besedilo »Cell« (pomoč)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Marula.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Marula&oldid=6434674«