Mark Klavdij Marcel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mark Klavdij Marcel
rimski prestolonaslednik
Portret
PredhodnikGaj Avgust Oktavijan (kot cesar)
NaslednikTiberij
Rojstvo42 pr. n. št.
Rim, Rimska republika
Smrt23 pr. n. št.[1]
Baje, Rimski imperij
PokopAvgustov mavzolej, Rim
ZakonecJulija Starejša 25 do 23 pr. n. št.
Polno ime
Marcus Claudius Marcellus (od rojstva do Avgustove posvojitve
Vladarska hišaJulijsko-Klavdijska rodbina (gens Iulii)
Očebiološki Gaj Klavdij Marcel Mlajši (Gaius Claudius Marcellus Minor)
krušni Avgust
MatiOktavija Mlajša (Octavia Minor)
Poklicvojskovodja , graditelj

Mark Klavdij Marcel (latinsko Marcus Claudius Marcellus, 42. pr. n. št. - 23. pr. n. št.) je bil rimski plemič iz časa zgodnjega cesarstva, znan kot nečak cesarja Avgusta.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Marcel je bil neposredni potomec Marka Klavdija Marcela, konzula i vojskovodja, ki se je proslavil v drugi punski vojni. Oče je bil konzul Gaj Klavdij Marcel Mlajši, a mati Oktavija Mlajša, Avgustova starejša sestra. Antični viri opisujejo Marcela kot čednega mladeniča, ki mu je Avgust, ki ni imel sinov, javno kazal naklonjenost in ga že kot dečka posinovil. Poleg tega se je že kot mladenič izkazal v bojevanju. Zategadelj se je v rimski javnosti začelo širiti mnenje, da bo ravno Marcel postal Avgustov naslednik. Te govorice so se še okrepile, ko se je leta 25 Marcel oženil z Avgustovo hčerko Julijo.

Takšna naklonjenost menda ni bila po godu Avgustovemu prijatelju Agripu, ki je odšel iz Rima; sam je prikazoval, da ga je v Sirijo poslala cesarjeva zapoved. Zdi se pa, da je negodovaje odšel prostovoljno v izgnanstvo, ker ni mogel trpeti Marcelove priljubljenosti in napredovanja. Po Dionu je August vložil veliko truda, da je Agripa le pregovoril k vrnitvi v Rim - a se je tja vrnil šele po zgodnji Marcelovi smrti. Med tem časom je Avgust omogočil Marcelu, da je postal edil 24 pr. Kr. Marcel je tedaj začel graditi Marcelovo gledališče, ki je pozneje po njem imenoval cesar Avgust, a obstaja še dandanes. [2]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Kip 'apollineo, ki predstavlja Marcela
(Louvre, Pariz)

V letu, ko je postal edil, je hudo zbolel in se odšel zdravit v Baje; bolezen pa se mu je slabšala in je kmalu tam umrl 23 pr. Kr.
»Svet ga ni bil vreden«, so pravili o njem sodobniki in so nanj nanašali Vergilove verze, ki mu jih je namenil, saj je umrl komaj 19-leten - kljub zdravljenju ob zdravilnih vrelcih v Bajah. Njegova velika priljubljenost je povzročila, da ljudstvo ni verjelo v naravno smrt, ampak je sumilo na zastrupitev. Pesnik pa je žalujoče tolažil z znamenitimi besedami: »Usoda ga je hotela samo pokazati svetu«. Te iste besede so nanašali sodobniki poldrugo tisočletje pozneje tudi na njegovega soimenjaka papeža Marcela II., ki so vanj stavili takratniki velika upanja, da bo korenito izvedel obnovo Cerkve, pa ga je komaj po 22 dneh vladanja ugrabila nenadna smrt 1. maja 1555 zaradi srčne kapi – kar je tudi povzročilo govorice o možni zastrupitvi.[3]

Eneida (latinski izvirnik - del)
Eneida (angleški prevod - del)
Eneida (slovenski prevod - del)

Ostendent terris hunc tantum fata,
Neque ultra esse sinent. [4]

The fates will only show him to the earth,
But will not permit to remain there. [5]

Sojenice so tega hotele zemlji samo pokazati,
Ne da bi mu dovolile, da bi tukaj ostal. [6] [7]

Ob njegovi smrti so nastale govorice, ki jih omenja s pridržkom tudi zgodovinar Dion, češ da ga je zastrupila Livija, da bi zagotovila prestol svojemu sinu Tiberiju. Tega pa ni bilo mogoče dokazati, kajti tisto leto in pozneje je razsajala nalezljiva bolezen, zaradi katere je umrlo tudi mnogo Marcelovih sodobnikov. [8]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Marcela je slavilo veliko pesnikov, zlasti Vergil v svoji Eneidi in Propercij. Njegova nenadna smrt je povzročila splošno žalovanje; Avgust ga je dal pokopati v svojem lastnem rimskem mavzoleju in mu imel tudi pogrebni nagovor. Po njem je imenoval tudi gledališče. Mati Oktavija pa je po njem poimenovala knjižnico. [9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Hartwin Brandt: Marcellus „successioni praeparatus“? Augustus, Marcellus und die Jahre 29–23 v. Chr. . Sammelwerk=Chiron (Zeitschrift), Band=25, Jahr 1995, str. 1–17.
  • Karl Christ: Geschichte der römischen Kaiserzeit. Von Augustus bis zu Konstantin. 4. Auflage. Verlag C. H. Beck, München 2002, ISBN 3-406-36316-4, str. 70, 89–90, 150, 179.
  • J. G. Cooper: Publii Virgilii Maronis opera - The works of Virgil with copious notes, 11th edition. Pratt&Oakley, New York 1859.
  • John Hazel: Who’s Who in the Roman World. 2. izd., Routledge. London, 2002. ISBN 0-415-29162-3, str. 184.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Марцелл // Энциклопедический словарьSankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1896. — Т. XVIIIа. — С. 705.
  2. "Marcus Claudius Marcellus, Roman official". Encyclopædia Britannica. 2016. Pridobljeno dne 24. september 2016. 
  3. F. Chobot. A pápák története. str. 361. 
  4. Vergil, Eneida VI, 870
  5. Publii Virgilii Maronis opera - The works of Virgil with copious notes. J. G. Cooper, 11th edition. Pratt&Oakley, New York 1859. Str. 392.
  6. Eneida VI, 870
  7. "Publii Virgilii Maronis opera - The works of Virgil with copious notes. J. G. Cooper, 11th edition. Pratt&Oakley, New York". Amazon-books. 1859. Pridobljeno dne 23. september 2016. 
  8. "Cassius Dio — Book 53". Penelope.uchicago.edu. Pridobljeno dne 2015-04-24. Livia, now, was accused of having caused the death of Marcellus, because he had been preferred before her sons; but the justice of this suspicion became a matter of controversy by reason of the character both of that year and of the year following, which proved so unhealthful that great numbers perished during them. 
  9. "Marcus Claudius Marcellus, Roman official". Encyclopædia Britannica. 2016. Pridobljeno dne 24. september 2016. 

"Rodovnik"[uredi | uredi kodo]