Marija Rafaela Vurnik
| Marija Rafaela Vurnik | |
|---|---|
| Rojstvo | Marija Helena Vurnik 31. januar 1898[1] Radovljica[1] |
| Smrt | 1. september 1983[1] (85 let) Ljubljana[1] |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija Kraljevina SHS Cislajtanija |
| Poklic | misijonarka, ravnateljica |
Marija Helena Vurnik, sestra Marija Rafaela, učiteljica, ravnateljica in misijonarka, * 31. januar 1898, Radovljica, † 1. september 1983, Ljubljana.[2]
Življenje in delo
[uredi | uredi kodo]Rodila se je v kamnoseški družini očetu Janezu Vurniku ml. kot mlajša sestra arhitekta Ivana Vurnika. Osnovno, ljudsko šolo je štiri leta obiskovala v svojem rojstnem kraju, Radovljici.[2] Pri dvanajstih letih se je šla šolati k uršulinkam v Škofjo Loko, kjer je obiskovala tudi meščansko šolo in učiteljišče.[3] Kot učiteljica je maturirala leta 1916 in po sili razmer vstopila v uršulinski red. Leta 1918 je izpovedala začasne, leta 1921 pa večne zaobljube. Red ji je zaradi izredne nadarjenosti omogočil študij jezikoslovja na univerzi v Zagrebu, ki ga je po štirih semestrih opustila, da se je lahko odpravila v misijone.[4]
Oktobra 1924 je odpotovala s prvo slovensko misijonarko, Ano Ksaverijo Pirc, ter še dvema sestrama iz Francije in Belgije v Bangkok na Tajsko (takrat imenovano Siam). Namen so imele poučevati in vzgajati tajske otroke in mladino. Kljub začetnim zdravstvenim in finančnim težavam je pomagala ustanoviti prvi uršulinski samostan in sezidati gimnazijo po načrtih brata Ivana Vurnika, ki je bila dokončana 1931. Učila je na dekliški šoli Calvaire, kjer je bila 1925–1928 študijska prefekta v samostanu. Nato je učila v samostanu Mater Dei, kjer je bila prefekta 1928–1935, voditeljica novink in prednica 1932–1935 ter 1939–1947 generalna prednica. Leta 1935 je v mestu Chiengmai ustanovila misijonsko postajo, kjer je delovala kot prednica do 1938. 1938–1939 je kot vrhovna predstojnica tajskih in kitajskih misijonov prepotovala vso Tajsko in del Kitajske (npr. mesto Svatov oz. Swatow). Njen zavod je občasno obiskoval kralj, nekaj let pa je vzgajala tudi mlajšega princa siamske (tajske) kraljevine. V Bangkoku je zaradi svoje nadarjenosti za jezike vzdržala težko japonsko okupacijo do konca vojne ter dosegla, da so Japonci za zasedbo gimnazije plačevali visoko najemnino. Tako je samostan razbremenila velikega dolga za novo stavbo.[2][3]
1947 je prišla nazaj v Evropo. Na generalatu OSU (Ordo Sanctae Ursulae oz. Red sv. Uršule) v Rimu je delovala do 1959 kot generalna asistentka in svetovalka pri vrhovnem kapitlju. V vlogi tajnice misijonov je potovala na Kubo, v Venezuelo, Kolumbijo in Peru. Od leta 1966 naprej je živela v Ljubljani.[2] 1966–1972 je bila provincialna voditeljica za območje Jugoslavije. Bila je v veliko duhovno in materialno pomoč sestram, ki so prišle v konflikt s takratnim sistemom.[3] 1971–1974 je bila prednica uršulinskega samostana v Ljubljani do upokojitve.[2]
Imela je smisel za organizacijo in dar za jezike. Aktivno je govorila nemško, italijansko, francosko in angleško, razumela je tudi nizozemsko, špansko, češko, poljsko, japonsko, kitajsko in sanskrt. Preden je postala ravnateljica gimnazije v Bangkoku, je morala opraviti državni izpit iz tajščine. 1949–1950 v Rimu in 1958–1959 v Limi (Peru) je poučevala nemško. 1961–1962 je v Rimu poučevala slovensko in srbohrvaško.[2][4]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Opombe in sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 Obrazi slovenskih pokrajin — ISSN 2712-5408
- 1 2 3 4 5 6 »Vurnik, Rafaela (1898–1983) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 28. oktobra 2025.
- 1 2 3 »Marija Helena (Marija Rafaela) VURNIK«. Obrazi slovenskih pokrajin. Pridobljeno 13. januarja 2026.
- 1 2 »Vurnik Janez«. Zapiski Franceta Steleta. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. VII: 157. (COBISS)
- Lola Božič, Miran. »Vurnik, Marija Helena (Marija Rafaela).« Obrazi slovenskih pokrajin. Kranj: Mestna knjižnica Kranj, 2020. – prek Obrazi slovenskih pokrajin.
- Sinobad, Jure. Dežela: kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF, 1998. (COBISS)
- Znidarčič, Asta. »Vurnik, Rafaela (1898–1983).« Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013. – prek Slovenska biografija.
- »Vurnik Janez«. Zapiski Franceta Steleta. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta.
