Marica Brecelj
| Marica Brecelj | |
|---|---|
| Rojstvo | Marica Brecelj 25. april 1914 Žapuže |
| Smrt | 12. julij 1944 (30 let) Spodnja Branica |
| Poklic | prodajalka |
Verska opredelitev | Rimokatoliška |
Marica Brecelj, slovenska trgovska pomočnica in kandidatka za mučenko * 25. april 1914, Žapuže, † 12. julij 1944, Branica.[1][2]
Otroštvo
[uredi | uredi kodo]Maričina mati je bila trgovka Emilija Brecelj (1887–1960), njen oče pa mizarski mojster Jože Brecelj (1885–1944), brat zdravnika in politika Antona Breclja.[1][3][2][4][5] (Kljub enakemu priimku ni znano, da bi bila starša v bližnjem sorodstvu). Bila je najstarejši otrok. Leta 1916 se ji je rodila mlajša sestra Angela Brecelj (1916–1944), trgovska pomočnica in kandidatka za mučenko.[1][2] Istega leta je bil njen oče zaradi prve svetovne vojne vpoklican k vojakom. Tam je pri delu v delavnici izgubil oko, vendar se iz vojske ni smel vrniti do konca vojne.[1] Po vojni je Marica dobila še eno sestro, ki je umrla v otroštvu, in pet bratov, med katerimi sta bila Bogomil Brecelj (1925–2011), duhovnik in kulturni delavec, in Martin Brecelj (1930–1944), kandidat za mučenca.[1][2][3]
Maričina družina je bila zelo narodnozavedna.[1][2]Njen oče je sodeloval v mnogih kulturnih ustanovah. Bil je član Lavričeve knjižnice in čitalnice, član Katoliškega izobraževalnega društva, Obrtniškega združenja in lovske družine, telovadnega društva Orel in deloval v občinski skupščini.[1] Po osnovni šoli se je v trgovini v Ajdovščini izučila za trgovko in se v isti trgovini zaposlila kot trgovska pomočnica.[1] Delala je na blagajni.
Delo
[uredi | uredi kodo]Bila je vneta članica Marijine družbe v Šturjah in pozneje tudi njena predsednica.[1] Pripravljala je uprizoritve iger za otroke in mladino.[1]Vsako leto je organizirala miklavževanje za otroke.[1] Kot predsednica Marijine družbe je vse nedelje preživela s članicami družbe. Tako so za prvi maj povzpele na Staro Babo in tam cvrle frtaljo. Ko so se vračale, so jih pričakali karabinjerji in jih peljali v kasarno, kjer so jih imeli zaprte do večera. Obdolžili so jih, da so za komunistični praznik kurile kres.[1]
Ko so italijanske oblasti zaprle zaprle duhovnika in pisatelja Filipa Terčelja, ga je hodila obiskovat in mu nosila pakete.[1] Pripravljala je pakete za Slovence, zaprte v Gonarsu in jim jih prinašala.[1] Ko so Nemci požgali Žapuže, je veliko svojih oblačil razdelila med pogorelce.[1]
Ugrabitev
[uredi | uredi kodo]Dne 8. julija leta 1944 je Marica skupaj z družino ves dan pospravljala seno.[1] Poleg Marice so takrat na domu živeli še mati, oče, Angela in Martin, ki je bil še otrok.[1] Ko so prišli domov, je bil že mrak. Kmalu potem je v hišo prišla skupina partizanov.
Preiskali so celotno hišo, pobrali vso protikomunistično literaturo ter vso živino v hlevu.[1] Marica je z družino sedela za mizo čakala. Partizani so jim ukazali, da morajo vsi z njimi na komando na zaslišanje. Družini jih je uspelo pregovoriti, da materi ni bi bilo treba iti. Niso pa se dali pregovoriti za Martina, čeprav je imel komaj trinajst let. Rekli so, da jim bo kazal pot.[1]
Druga skupina se je medtem napotila k Maričinemu stricu.[1] Tam so ustrelili Maričino sestrično, ki je začela klicati na pomoč, da je takoj umrla.[1] VDV se je ustrašil, da je strel opozoril Nemce v trgu, in so se njegove enote umaknile. S sabo so odpeljali Marico, njenega očeta Jožeta, sestro Angelo in najmlajšega brata Martina.[1][6][7][2][3]
Domnevno so Marica in njeni ostali živi še nekaj dni po ugrabitvi.[1] Nekaj prič jih je po ugrabitvi videlo. Podnevi so se partizani z njimi skrivali, ponoči pa so jih peljali okrog doline.[1] Najprej so šli čez Lokavec po obronkih Čavna do Stomažev. Potem so se spustili do Ceste. Zadnjič so jih priče videle v Velikih Žabljah.[1] Od tod se je izgubila za njimi vsaka sled.[1]
Smrt
[uredi | uredi kodo]Čez nekaj tednov so Maričino mater klicali na Erzelj z naročilom, naj s sabo prineseta živež in obleke za svojce, kar je ona ubogala.[1][2] Na komandi so vzeli prineseno in obljubili, da bodo poslali naprej.[1] Čez čas je Maričina mati izvedela za priče, ki so videle na Planini hoditi dekleta v Maričinih in Angelinih oblekah.[1]
Po devetih mesecih neuspešnega iskanja in poizvedovanja so Maričina mater in preostali bratje izvedeli, da so bili Marica, njen oče, sestra in brat umorjeni in, da so zakopani v Spodnji Branici.[1] Njihova trupla so našli zakopana pod nizko plastjo zemlje in listja. Jože in Martin sta bila zgoraj, pod njima pa sta bili Marica in Angela. Marica je imela okrog vratu obešeno manjšo torbico, v njej pa zlato uro in dokumente.[1] Z gnojnim vozom so jih odpeljali proti Šturjam. Avtopsija je pokazala, da so bili Marica, Angela in Martin ustreljeni, njihov oče pa potolčen do smrti.[1]
Priče Maričine smrti so pozneje dejale, da je bila z svojci umorjena 12 julija 1944 v Branici.[1][2][3][5] Dejale so, da je bila ustreljena dvakrat.[2] Po prvem strelu naj bi zaklicala "Jezus, to je zate!".[2] Drugi strel jo je usmrtil.[2]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 »Anatomija nekega zločina | Nova Slovenska zaveza«. 29. marec 1995. Pridobljeno 19. avgusta 2025.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Brecelj, Bogomil (2000). Utrinki mojega življenja. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. COBISS 8127026. ISBN 88-87407-17-7.
- 1 2 3 4 »Brecelj, Bogomil (1925–2011) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 19. avgusta 2025.
- ↑ »Brecelj, Anton (1875–1943) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 19. avgusta 2025.
- 1 2 Šorn, Mojca; Dobaja, Dunja; Tominšek, Tadeja (5. december 2025). »"Marija Brecelj" Smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji«. Sistory. Pridobljeno 5. decembra 2025.
- ↑ postaja, Spletna. »Spomin na žrtve Brecljevih v Branici | Družina – vsak dan s teboj«. Spomin na žrtve Brecljevih v Branici | Družina – vsak dan s teboj. Pridobljeno 19. avgusta 2025.
- ↑ postaja, Spletna. »Maša za žrtve iz družine Brecelj v Branici | Družina – vsak dan s teboj«. Maša za žrtve iz družine Brecelj v Branici | Družina – vsak dan s teboj. Pridobljeno 19. avgusta 2025.