Mariborski park

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mariborski park
Paviljon v parku
Paviljon v parku
Mariborski park is located in Slovenija
Mariborski park
Tip mestni park
Lokacija severno od mestnega jedra Maribora med Mestnim vrhom in Piramido
Koordinati 46°33′54″N 15°38′50″E / 46.56500°N 15.64722°E / 46.56500; 15.64722Koordinati: 46°33′54″N 15°38′50″E / 46.56500°N 15.64722°E / 46.56500; 15.64722
Površina 54 ha
Nastanek 1871
Upravnik Mestna občina Maribor
Odprto vse leto
Status javni park
Mestni park
Lokacija Mestna občina Maribor
RKD št. 7913 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 8. december 1992

Mariborski park je park, ki leži severno od starega mestnega jedra v Mariboru. Danes obsega celotni park območje okrog 54 ha. Nahaja se severno od samega mestnega centra. Že od same "ustanovitve" je priljubljena točka za oddih ali rekreacijo. V njem se zbirajo starši s svojimi otroci, upokojenci, mladina, hkrati pa predstavlja mesto rekreacije za dijake bližnjih srednjih šol. V parku se nahaja tudi otroško igrišče, akvarij-terarij in paviljon, kjer spomladi in poleti prirejajo dopoldanske koncerte.

Zasnova parka[uredi | uredi kodo]

Zasnova parka ima srednjeveško osnovo, ki je nastala na severnem zgornjem robu ob gozdnem zaledju. Oblikovali so jo trije ribniki in struga obdana s kostanjevim in orehovim drevoredom, ki je dovajal vodo v obrambni jarek. Jarek so kasneje zasuli, vodo pa speljali v strugo potoka na katerem so v spodnjem delu uredili manjši ribnik. Po načrtih arhitekta dr. Feldbacherja so leta 1879 park dokončno uredili. Parkovna zasnova je razdeljena v več delov:

Zasnovo oblikuje poudarjen osrednji del z drevoredom in cvetlično gredo ovalne oblike v sredini, ter omrežje svobodno oblikovanih poti med katerimi so jase. Parkovno drevje raste v skupinah po tratnih površinah, ob njihovem robu ter ob poteh.

Kljub kasnejšim preureditvam je park ohranil vse kvalitete prvotnega historičnega koncepta oblikovanja v krajinskem slogu.

Drevje v parku[uredi | uredi kodo]

Osamljeno drevo raste v bližini paviljona, posajeno je bilo leta 2000. Visoko je 3 metre in s krošnjo široko 2 metra.

V parku raste okoli 100 vrst domačih in tujih listavcev (Rogovilar Gymnocladus, Pavlovnija Paulownia, Lyrodendron, Sofora Sophora in drugi), veliko iglavcev (Sekvoja Sequoia, Japonski macesen Larix kaempferi, Cemprin Pinus cembra, Čuga Tsuga in drugi). Na južnih pobočjih Kalvarije in Piramide raste vinska trta, drugod pa so parkovne površine. Posebnost mariborskega parka je osamljeno drevo v mariborskem Mestnem parku.

Zgodovina parka[uredi | uredi kodo]

19. julija 1871 je mestna občina (župan je bil dr. Matija Reiser) kupila večji del zemljišča (stari park, desno od promenade) od grofa Ferdinanda Brandisa. Prvi del parka je zasadil po pogodbi graški vrtnar Marauschegg leta 1872 od sedanje Maistrove ulice do severnega konca kostanjevega drevoreda.

Nasadili so ga v letih 1871/1883/1889 ob drevoredu, ki se je vil od gradu do pristave pod Piramido. V tistem času so mnoge mestne ulice poživljali kostanjevi drevoredi in posebnost je bil - in je še danes - Tomšičev drevored. V park so proti koncu 19. stoletja vključili tudi območje Treh ribnikov, leta 1890 pa je bil zgrajen glasbeni paviljon. Ulično zelenje se z mestnim parkom še zmeraj povezuje prav od središča mesta, prek Treh ribnikov pa se izteka v gozdove za Piramido in Kalvarijo.

Leta 1998 je bilo ob 100-letnici mariborskega olimpionika Leona Štuklja v parku posajenih 100 novih dreves.

Park krasijo tudi skulpture in fontane. V manjšem delu parka je urejeno otroško igrišče.

Spomeniki v parku[uredi | uredi kodo]

V različnih obdobjih je v parku bilo postavljenih več spomenikov, od katerih sta ohranjena dva. Na južnem robu parka stoji spomenik borcev za severno mejo (Dušan Tršar), na severnem pa spomenik majniški deklaraciji, ki je med prvo svetovno vojno utemeljila slovensko državnost.

Mestni akvarij v Mariboru[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mestni akvarij v Mariboru.

Objekt, ki je sedaj mestni akvarij, je bil zgrajen v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja kot kavarna, že 57 let pa se nahaja v mestnem parku ter predstavlja že skoraj njegov zaščitni znak. Med Mariborčani in turisti je zelo priljubljen, zanimiv je za otroke kot tudi za odrasle in je eden izmed najbolj znanih akvarijev in terarijev v južni in srednji Evropi. Uvrščen je v vse registre pomembnih evropskih in svetovnih akvarijev in živalskih vrtov. Akvarij-terarij velja za enega najlepših v širšem prostoru.

Trije ribniki[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Trije ribniki.

Skozi mestni park in ob njem vodita med Mestnim vrhom (348m) in Piramido (386 m) cesti do Treh ribnikov. V preteklosti so bili ribniki vodni rezervati, iz katerega se je po potrebi napajal mestni obrambni jarek, pozneje so postali cilj popoldanskih sprehodov. Najnovejša ureditev okolice Treh ribnikov je povezala Mestni park in gričevnato pokrajino Slovenskih goric.

Rožni grič[uredi | uredi kodo]

Posebnost parka je tudi umetno navoženi Rožni grič z dvema litoželeznima stebroma, ki sta ostanka mestne oljne ulične razsvetljave.

RožniGričMaribor.jpg

Promenada[uredi | uredi kodo]

Skozi park vodi sprehajalce široka promenada, ki je bila prvič osvetljena leta 1926. Načrte za njeno ureditev je v petdesetih letih izdelal arhitekt Ljubo Humek. V osemdesetih letih so jo podaljšali vse do zgornjega ribnika. Sprehajališče ob ribnikih so uredili po idejah arhitekta Boruta Pečenka, arhitekta Toma Pirkmajerja, magistra Nika Stareta ter gospoda Jožeta Požauka. Omenjeni so leta 1986 prejeli Plečnikovo nagrado. Tako je bil izdelan načrt krajinske ureditve tudi za ožje območje Treh ribnikov. Leta 1981 je bilo to okolje tudi urejeno, s čimer so se izredno povečale parkovne površine.

Zanimivost je tudi, da je ZUM predvideval tudi zasaditev visokih dreves, da bi z njimi zakrili pogled na črne gradnje na hribu za Tremi ribniki.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7913". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Ljubljana 1988