Pojdi na vsebino

Margaret Mitchell

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Margaret Mitchell
Mitchell leta 1941
RojstvoMargaret Munnerlyn Mitchell
(1900-11-08)8. november 1900
Atlanta, Georgija, ZDA
Smrt16. avgust 1949 (1949-08-16) (48 let)
Atlanta, Georgija, ZDA
GrobOakland Cemetery
PsevdonimPeggy Mitchell (srednješolka)
Peg Mitchell (vseučiliščnica)
PoklicČasnikarka, romanopiskinja, novelistkinja
Državljanstvo ZDA
IzobrazbaSmith College
ŽanrRomantična povest, zgodovinska domišljija, epska novela
Pomembnejša delaV vrtincu (Gone with the Wind)
Izgubljeni Laysen ( Lost Laysen)
Pomembnejše nagradePulitzer Prize for Novel (1937)
National Book Award (1936)
Zakonci
Berrien Upshaw
​
​
(por. 1922; loč. 1924)​
John Marsh
​
(por. 1925)​
[1]
StaršiEugene M. Mitchell
Maybelle Stephens
SorodnikiAnnie Fitzgerald Stephens (babica)
Joseph Mitchell (nečak)
Mary Melanie Holliday (sestrična)
Podpis

Margaret Munnerlyn Mitchell (*8. november 1900, †16. avgust 1949 Atlanta, Georgija, ZDA)[2] je bila ameriška romanopiska in časnikarka. Mitchell je napisala le en roman, ki je bil objavljen za časa njenega življenja; dogajanje je iz obdobja Ameriške državljanske vojne. Za svoj roman V vrtincu je prejela nagrado National Book Award for Fiction za najboljšo povest v letu 1936[3] in nagrado Pulitzer Prize for Fiction leta 1937.

Dolgo po njeni smrti je bila objavljena zbirka Mitchellinih dekliških zapisov in novela, ki jo je napisala kot najstnica, z naslovom Izgubljeni Laysen (Lost Laysen). Zbirka njenih časopisnih člankov, ki jih je napisala za „The Atlanta Journal“, pa je bila ponovno izdana v knjižni obliki.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Šolanje

[uredi | uredi kodo]

Med Prvo svetovno vojno

[uredi | uredi kodo]

Medtem ko je v Evropi divjala prva svetovna vojna (1914–1918), je Margaret obiskovala „Atlanta's Washington Seminary“[4], "modno" zasebno dekliško šolo z več kot 300 učenci.[5][6] Bila je zelo aktivna v dramskem krožku.[7] Mitchell je igrala med drugim tudi moške like: Nicka Bottoma v Shakespearovem delu „Sen kresne noči“ in Launcelota Gobba v Shakespearovem „Beneškem trgovcu“. Napisala je igro o neresnih študentkah, v kateri je tudi igrala.[8] Pridružila se je tudi Literarnemu krožku in v letopisu objavila dve zgodbi: Mala sestra in Narednik Terry[9]. Desetletna "Peggy" je junakinja v Mali sestri; ko sliši, da posiljujejo njeno starejšo sestro, hladnokrvno vzame samokres in ustreli posiljevalca:[10]po ameriško brezčutno ga je pogledala, samozavestno je pomerila vanj z namenom, da ne bo zgrešila – in ga ni.[11]

Mitchell je spodbujala njena zahtevna učiteljica angleščine Paisley, ki je prepoznala njen pisateljski talent;[12] rekla ji je, da bo lahko uspela le, če bo trdo delala in ne bo neprevidna pri sestavljanju stavkov, kajti stavek mora biti "popoln, jedrnat in povezan".[13]

Mitchellova je prebirala knjige Thomasa Dixona Ml.[14] Ko so 1916 v Atlanti vrteli njegov nemi film Rojstvo naroda, je dramatizirala Dixonovo delo „Izdajalec: Zgodba o padcu nevidnega cesarstva“[15] Kot igralka je prevzela vlogo Steva Hoyla s fantovsko lasuljo.[16][17][18][19]

Za časa njenega šolanja v Atlanti je njen brat Stephens obiskoval Harvardsko univerzo (1915–1917) in se je maja 1917 prostovoljno prijavil k vojakom – mesec dni po tem, ko so ZDA napovedale vojno Nemčiji. Aprila 1918 je odplul v Francijo, sodeloval v bojih okrog Lagnyja in Marbacha, nato pa se je oktobra vrnil v Georgijo kot vaditelj.[20] Margaret in njena mati sta se septembra 1918 v New Yorku pripravljali na Margaretin vpis na fakulteto, a Stephens je očetu sporočil, da je na varnem, potem ko je bila njegova ladja na poti iz Francije v New York torpedirana.[21]

Njena „velika ljubezen“

[uredi | uredi kodo]

Stephens Mitchell se je izrazil, češ da zavodsko bivanje "uničuje dekleta".[22]  Mati May Belle Mitchell pa je vendarle zelo cenila dekliško izobraževanje in je želela, da bi njeni hčerki izobrazba pomagala k uveljavljanju kot orožje in "ključ do preživetja".[23][24] Klasična univerzitetna izobrazba, ki si jo je želela za svojo hčer, je bila enakovredna fantovskim zavodom, kar pa je bilo na voljo le na severnih šolah. Zato je izbrala za hčerko Smith College v Northamptonu v Massachusettsu, ker je menila, da je to najboljši ženski zavod v Združenih državah Amerike.[25]

Po diplomi na Washington Seminary junija 1918 se je Mitchell zaljubila v lepuškastega harvardskega diplomanta, mladega vojaškega poročnika Clifforda Henryja,[26] ki je bil glavni inštruktor sabljanja v Camp Gordonu od 10. maja do odplutja v Francijo 17. julija.[27][27] Henry ji je pred odhodom v Francijo podaril zaročni prstan.[28]

14. septembra 1918, ko je bila vpisana na Smith College, je bil Henry v boju smrtno ranjen in je 17. oktobra podlegel.[27] Medtem ko je poročnik Henry čakal v verdunskih jarkih, je tik pred ranjavanjem na list, iztrgan iz njegovega poljskega zvezka, ki so ga pozneje našli med njegovimi stvarmi, napisal pesem, katere zadnja kitica se glasi:

Should I "go West."[29] Ali naj „grem na zahod“

 If "out of luck" at duty's call
In glorious action I should fall
At God's behest,

May those I hold most dear and best
Know I have stood the acid test
Should I "go West."
 

 Če bi "brez sreče" pri klicu dolžnosti
V slavnem pohodu padel
Po Božji dopustitvi,

Naj tisti, ki so mi najdražji in najboljši,
Vedo, da sem prestal preizkušnjo
Ali naj "grem na Zahod".[30]

Cliffordovi odlikovanji

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Stotnik Clifford West Henry se je rodil 28. junija 1896 na Manhattanu v New Yorku, kjer so živeli njegovi starši Ira Walton Henry in Frances S. Henry. Umrl je od šrapnelov, ki so leteli od letalske kasetne bombe 17. oktobra 1918 v francoskem od Nemcev zasedenem mestu, ki ga je osvojil – skupaj z njim pa še 50 njegovih vojakov.[31]
Za svojo neverjetno drznost in pogumnost je prejel posmrtno tudi ameriško predsedniško odlikovanje, ki ga je leta 1921 prevzela njegova mati Ira Walton Henry.
Stotnik Clifford West Henry, ki je bil med vojno poročnik pri načelniku 102. pehotnega polka, je 13. septembra 1918 zavzel mesto Vigneulles, devet kilometrov znotraj Hindenburgove linije. Poročnik Henry in 50 njegovih mož je bilo naslednjega dne ubitih v strašni eksploziji, ki jenastala zaradi odvržene letalske bombe v mestu. Pokopan je na pokopališču »First Congregational Church Cemetery« Greenwich, Fairfield County, Connecticut.[32]. Prejel je dvoje odlikovanj: francosko, pa tudi ameriško z ukazom predsednika Združenih držav Amerike leta 1921.
War Department, General Orders No. 28, 1921[33]

„Bridgeport Telegram“ je objavil tozadevno poročilo 4. julija 1927:

Gospa Ira Henry iz Sound Beacha je danes prejela odličje za izjemne zasluge od vojnega ministrstva v čast njenega sina, stotnika Clifforda W. Henryja, za hrabrost pod ognjem med svetovno vojno. Medaljo, ki jo je priporočil general Pershing, je podelil generalmajor Edwards.

Stotnik Henry, ki je bil med vojno poročnik pri načelniku 102. pehotnega polka, je 13. septembra 1918 zavzel mesto Vigneulles, devet kilometrov znotraj Hindenburgove linije. Poročnik Henry in 50 njegovih mož je naslednjega dne ubila strašna eksplozija v mestu, ko je letalo nanje odvrglo bombo.

Henry je večkrat napredoval pred vodom, ki mu je poveljeval, in pritegnil ogenj iz brzostrelk, da bi njegovi možje lahko našli in uničili nemška gnezda. Čeprav je bil pri tem poskusu ranjen v nogo, je bila njegova smrt posledica ran od šrapnelov letalske bombe, ki jo je odvrglo nemško letalo.[34] Za svoja junaška dejanja je prejel francoski vojni križ s palmo[35]. Predsednik Združenih držav Amerike mu je kot vrhovni poveljnik oboroženih sil ZDA podelil za izjemne zasluge križec[36] in grozd hrastovega lista [37].[27][38] Clifford Henry je bil po besedah njenega brata velika Margaretina ljubezen. V pismu prijatelju pa je ona sama glede tega zapisala, da ohranja "spomin na čisto ljubezen, ki v sebi ni imela niti trunka telesnega poželenja".[39][40][41]

Opustitev znanstvene kariere

[uredi | uredi kodo]

Mitchell si je zamišljala, da bi se uveljavila na področju psihiatrije,[42]vendar je njeno prihodnost prekrižala španske gripe, ki je po vsem svetu pomorila čez petdeset milijonov ljudi – kar je trikrat več od žrtev svetovne vojne. 25. januarja 1919 je posegla tudi v njeno družino: njena mati, May Belle Mitchell, je podlegla pljučnici prav zaradi te vseokužbe; v slutnji, da je njena smrt tik pred vrati, je hčerki napisala zadnji nasvet:

„Razdajaj se z obema rokama in polnim srcem; a presežek daj šele potem, ko si že živela svoje lastno življenje.[42]

Kot povprečna študentka Marjeta ni blestela na nobenem akademskem področju ter je podcenjevala tudi svoje pisne sposobnosti in čeprav je njen profesor angleščine hvalil njeno delo, se ji je zdela pohvala neupravičena.[43] Po končanem prvem letniku na Smith Collegeu se je Mitchell za trajno vrnila v Atlanto, da bi prevzela gospodinjstvo namesto očeta.[42]Ko si je oktobra 1919 opomogla od slepiča, je prijateljici zaupala, da je zanjo pomenila opustitev fakultete in sanj o "novinarski karieri", da bi v zameno vodila družinsko gospodinjstvo, "odpoved vsemu, kar je bilo kaj vredno – za prazen nič!"[44]

Med Drugo svetovno vojno

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Svojo ladjo USS 'Atlanta' (CL-104) je krstila sama lastnica Margaret Mitchell Christens 1944 in jo tudi sama v celoti temeljito gmotno opremila
Mitchell v odori Rdečega križa na krovu ladje USS Atlanta (CL-51), ki jo je kot lahko križarko Ameriška vojna mornarica uporabljala v protiletalstvu; prislužila je pet zvezdic & predsedniško priznanje za "junaški zgled neomajnega bojnega duha".[45]
Mitchell je vestno dopisovala izpiljene članke v časopisje in pisala svoj roman „V vrtincu“ (1936)

Med drugo svetovno vojno je bila prostovoljka za Rdeči križ in je zbirala denar za vojna prizadevanja s prodajo vojnih obveznic.[46] Bila je dejavna v domovinski domači obrambi, šivala je bolnišnične halje in na hlače lepila našitke.[47] Čeprav se je sicer odločno zavzemala za uveljavitev ženskih pravic, ni bila enostranska in bojevita feministka, ampak je načeloma enako spoštovala tudi „močnejši spol“. To je pokazala zlasti med vojno, ko je posvečala veliko pozornost pisanju pisem vpoklicanim fantom in možem: vojakom, mornarjem in marincem; v svoja pisma je mimogrede vpletala šaljivost, spodbudo in sočutje.[48]

„USS Atlanta (CL-51)“ je bila lahka križarka, ki jo je ameriška vojna mornarica uporabljala kot protiletalsko ladjo pod pokroviteljstvom Margaret Mitchell in je bila uporabljena v pomorski Bitki za Midway in Vzhodne Salomonove otoke. Ladja je bila med nočnim delovanjem na površini 13. novembra 1942 med pomorsko bitko za Guadalcanal močno poškodovana, nakar jo je ukazal njen kapitan potopiti; pogumno moštvo si je pri tem prislužilo pet bojnih zvezdic in predsedniško priznanje kot "junaški primer nepremagljivega bojnega duha".[49]

Mitchell je sama gmotno podprla drugo lahko križarko, zopet poimenovano po mestu Atlanta, USS Atlanta (CL-104). 6. februarja 1944 jo je v Camdenu v New Jerseyju krstila njena dobrotnica Margaret kot Atlanto, bojne podvige pa je začela maja 1945. Atlanta je bila članica operativnih sil, ki so varovale hitre letalonosilke, delovala pa je ob obali Honšuja, ko so se Japonci 15. avgusta 1945 brezpogojno vdali; prislužila si je dve bojni zvezdici. Končno je bila potopljena med eksplozivnimi preizkusi ob otoku San Clemente 1. oktobra 1970.[50]

Družina

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Njen oče je bil Eugene Muse Mitchell; njegovi predniki so izhajali s Škotskega. Po materini strani pa je imela katoliške irske korenine. (1906)
Njen družinski dom, poimenovan "Smetišče" ("Dump"), je prava graščina; tukaj je želela, da bi bila "moja hišica moja svobodica". Miru pa ni imela, saj so jo občudovalci stalno nadlegovali. Tu je danes spominska hiša in muzej
Margaret je bila taka zapeljivka, da je zanjo norelo istočasno pet fantov.
Njen stari oče Russell Mitchell je imel trinajst otrok z dvema ženama; najstarejši je bil njen oče Eugene, ki je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Georgiji.[51][52][53]. Margaretka je začela pisati zgodbice v najstniških letih; leta 1922 pa je presenetila svoje vrstnike, ko je dobila pri Atlanta Journalu službo časnikarke, kar je takrat veljalo za delo pridržano moškim. Pisateljici je slava kmalu začela presedati; radovedneži je namreč niti za trenutek niso puščali pri miru. Zato je nasprotovala snemanju filma: "Nočem prevzemati dela scenaristke, nočem biti svetovalka; ne zanima me izbira igralcev, snemanje ali objava filma. Dajte mi malo miru! Pozabite name!"[54]

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Margaret Mitchell je vse življenje živela v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgiji. Rodila se je leta 1900 v bogati in politično pomembni družini. Po očetovi moški strani je imela škotske prednike, po materini moški veji pa irske korenine. Njen oče, Eugene Muse Mitchell, je bil odvetnik, mati, Mary Isabel "Maybelle" Stephens, pa sufražetka in katoliška dobrodelnica. Imela je dva brata, Russella Stephensa Mitchella, ki je umrl v otroštvu leta 1894, in Alexandra Stephensa Mitchella, rojenega leta 1896.[51][55]

Mladostnica

[uredi | uredi kodo]

Margaret je začela uporabljati ime »Peggy« v srednješolskem zavodu Washington Seminary, a skrajšano obliko »Peg« na visoki šoli v Smith Collegeu; ugajala ji je potrditev tega nadimka v mitološkem krilatem konju »Pegazu«, ki navdihuje pesnike.[56][57] Peggy je v svoji atlantski družbi maturirala v zimskem semestru 1920.[57] V takratnem slogu »"gin and jazz"« je pri plesu občinstvo »frapirala« in ga s svojim nenavadnim mlatarjenjem dodobra razburila.[58][59] Na dobrodelnem maturantskem plesu v Atlanti leta 1921 je namreč izvedla apaški ples, ki je vključeval nasilnost, erotičnost ter poljub s soplesalcem[60], kar je močno razkurilo atlantsko visoko meščansko družbo in posledično je bila izločena iz Mladinskega društva (Junior Legaue).[61][62] Apaški ples in tango sta delovala pohujšljivo zaradi svojih erotičnih sestavin; slednjega je priljubil nemi film »Štirje jezdeci apokalipse« (The Four Horsemen of the Apocalypse, 1921), ki je glavnega igralca Rudolpha Valentina zaradi njegovega vrhunskega plesanja tanga naredil za simbol spolnosti.[63][64]

Mitchell je bila po lastnih besedah "brezvestna spogledljivka". Zaročila se je s petimi moškimi, a je vztrajno trdila, da nobenemu od njih ni lagala niti jih zapeljevala.[65] Krajevna klepetava dopisnica, ki se je podpisovala kot Polly Peachtree, je v stolpcu iz leta 1922 opisala Mitchellino ljubezensko izživljanje:

»V svojem kratkem življenju je imela morda več moških, ki so bili vanjo res "na smrt zaljubljeni", več iskrenih snubcev, kot pa katero koli drugo dekle v Atlanti«.[59]

Poroki

[uredi | uredi kodo]
Margaret Mitchell leta 1930

Aprila 1922 je Mitchell hodila in se skoraj vsakodnevno videvala z dvema moškima: eden je bil Berrien Kinnard Upshaw z vzdevkom »Red« = »Rdeči« (10. marec 1901 — 13. januar 1949), s katerim naj bi se srečala 1917 na plesu, ki so ga priredili starši ene od njenih prijateljic, in drugi, njegov sostanovalec in prijatelj John Robert Marsh (6. oktober 1895 — 5. marec 1952), založnik iz Kentuckyja, ki je delal za Associated Press.[66][67] 

Upshaw je bil fant iz Atlante, nekaj mesecev mlajši od Mitchell, čigar družina se je leta 1916 preselila v Raleigh v Severni Karolini.[68] Leta 1919 je bil sprejet v Pomorsko akademijo Združenih držav Amerike, vendar je 5. januarja 1920 odstopil zaradi akademskih pomanjkljivosti. Maja je bil ponovno sprejet, takrat star 19 let, in je dva meseca preživel na morju, preden je odstopil drugič, in sicer 1. septembra 1920.[69]Upshaw, ki mu šola ni dišala in ni imel službe, si je leta 1922 »služil« denar s tihotapljenjem alkohola v georgijskih gorah.[70]

Čeprav ji je njena družina odsvetovala, sta se Peggy in Red poročila 2. septembra 1922; priča na njuni poroki je bil John Marsh. Par je živel v domu Mitchellovih z njenim očetom; a že do decembra se je zakon razdrl in Upshow je odšel iz hiše. Mitchell se je pritoževala zaradi telesnega in čustvenega nasilja, kar vse je bilo posledica moževega pijančevanja. Do ločitve je prišlo sporazumno: John Marsh mu je dal posojilo, Mitchell pa se je odpovedala tožbi za nasilništvo.[71][66][72] Civilno sta se ločila 16. oktobra 1924.[57]:xx

Ker sta se poročila v katoliški Cerkvi, na razglasitev ničnosti zakona po takratnem Cerkvenem zakoniku ni bilo možno niti pomisliti. Zato je Mitchell zapustila katoliško vero in se priključila episkopalni[73][74], kjer so glede ločitve zakona dopuščali širša merila in celo cerkveno ločitev.[75][76]

4. julija 1925 sta se torej 24-letna Margaret Mitchell in 29-letni John Marsh poročila v unitarno-univerzalistični cerkvi.[77][78] Novoporočenca sta se naselila v sobah Crescenta v Atlanti in v stanovanju št. 1, ki sta ga ljubkovalno poimenovala »The Dump« (tj. »Smetišče«); zdaj je tukaj Hiša in muzej Margaret Mitchell.[79]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]
Mitchellin grob na »Oaklandskem pokopališču« v Atlanti (»Oakland Cemetery«)

Prometna nesreča in smrt

[uredi | uredi kodo]

Margaret Mitchell je zvečer, 11. avgusta 1949, ko je s svojim možem Johnom Marshom prečkala v Atlanti ulico Peachtree Street na poti za ogled filma „Canterburyjska zgodba“ ("A Canterbury Tale"), zbil prehitri voznik. Pet dni pozneje, 16. avgusta, je v starosti 48 let umrla v bolnišnici Grady (Grady Memorial Hospital), ne da bi prišla k zavesti.

Zbil jo je taksist Hugh Gravitt, ki ni bil v službi in je vozil svoje osebno vozilo. Po trčenju so ga zaprli zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ga izpustili z varščino v višini 5450 dolarjev do Mitchelline smrti.[80] Najprej je bil obtožen vožnje v vinjenem stanju, prehitre vožnje in vožnje po napačni strani ceste; novembra 1949 so ga spoznali za krivega uboja iz malomarnosti in ga obsodili na 18 mesecev zapora, od česar je v ječi preživel 11 mesecev. Gravitt je umrl leta 1994 v starosti 74 let.[81][82][83]

Pogreb

[uredi | uredi kodo]

Margaret Mitchell so pokopali na pokopališču Oakland. Ko je njen mož John umrl leta 1952, so ga pokopali poleg njegove žene.

Spomin

[uredi | uredi kodo]

Leta 1978 so Mitchell sprejeli v „Dvorano slavnih georgijskih časopisov“ („Georgia Newspaper Hall of Fame“),[84] leta 1994 v „Dvorano slavnih georgijskih žensk“ („Georgia Women of Achievement“) in leta 2000 v „Dvorano slavnih georgijskih pisateljev“ („Georgia Writers Hall of Fame“).[85]

Leta 1994 je Shannen Doherty igrala v televizijskem filmu „A Burning Passion: The Margaret Mitchell Story“ („Goreča strast: Zgodba Margaret Mitchell“) – izmišljeni pripovedi o Mitchellinem življenju, ki jo je režiral Larry Peerce.[86]

Ko je 2011 umrl Mitchellin nečak Joseph Mitchell, je zapustil nadškofiji Atlanta petdeset odstotkov blagovnih znamk in literarnih pravic zapuščine Margaret Mitchell ter nekaj Mitchellinih osebnih predmetov.[87]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Margaret Mitchell: American Rebel ~ Biography of Margaret Mitchell | American Masters«. American Masters. 29. marec 2012. Arhivirano iz spletišča dne 24. septembra 2020. Pridobljeno 29. septembra 2020.
  2. ↑ »Margaret Mitchell | American novelist«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2020. Pridobljeno 22. oktobra 2017.
  3. ↑ »5 Honors Awarded on the Year's Books: ...«. The New York Times. 26. februar 1937. str. 23.
  4. ↑ „Atlanta’s Washington Seminary“ – „Washingtonski seminar v Atlanti“; sedaj se imenuje „The Westminster Schools“ – „Westminstrske šole“
  5. ↑ Sargent, Porter E. A Handbook of the Best Private Schools of the United States and Canada. Boston: P.E Sargent, 1915. Vol. 1, p. 150.
  6. ↑ Johnson, Joan Marie (2008). Southern Women at the Seven Sister Colleges: Feminist Values and Social Activism, 1875-1915. University of Georgia Press. ISBN 9780820330952.
  7. ↑ Bartley, N.V., The Evolution of Southern Culture, p. 94.
  8. ↑ Mitchell, Margaret (2000). Before Scarlett: Girlhood writings of Margaret Mitchell. Hill Street Press. ISBN 978-1-892514-62-2.p 138
  9. ↑ Mitchell, Margaret (2000). Before Scarlett: Girlhood writings of Margaret Mitchell. Hill Street Press. ISBN 978-1-892514-62-2.
  10. ↑ Jones, A. G., Tomorrow is Another Day: the woman writer in the South, 1859–1936, p. 314.
  11. ↑ Mitchell, Margaret (2000). Before Scarlett: Girlhood writings of Margaret Mitchell. Hill Street Press. ISBN 978-1-892514-62-2.
  12. ↑ Edwards, Anne. Road to Tara: The Life of Margaret Mitchell. New Haven: Tichnor and Fields, 1983. Photo section between p. 178-179. ISBN 0-89919-169-X
  13. ↑ Pyron, Darden Asbury (1991). Southern Daughter: the life of Margaret Mitchell. New York: Oxford University Press. p. 37. ISBN 978-0-19-505276-3.
  14. ↑ Thomas Dixon Mlajši (1864-1946) je bil ameriški pisatelj, odvetnik, politik in baptistični pastor – zagovornik nadvlade belcev. Filmski režiser D. W. Griffith je „Člana klana“ (1905) priredil za film (1915; „The Birth of a Nation“ – „Rojstvo naroda“). Film je tako v 20. stoletju prispeval k obuditvi Ku Klux Klana.
  15. ↑ „Izdajalec: Zgodba o padcu nevidnega cesarstva“ - „The Traitor: A Story of the Fall of the Invisible Empire“ (1907)
  16. ↑ Dixon, Jr., Thomas. The Traitor: a story of the fall of the invisible empire. New York: Doubleday, Page & Co, 1907. OCLC 2410927
  17. ↑ Summary of The Traitor: A Story of the Fall of the Invisible Empire Arhivirano April 4, 2012, na Wayback Machine.. Retrieved July 22, 2012.
  18. ↑ Bartley, N.V., The Evolution of Southern Culture, p. 93.
  19. ↑ Slide, Anothony. American Racist: the life and films of Thomas Dixon, Lexington, KY: The University Press of Kentucky, 2004. p.192. ISBN 0-8131-2328-3
  20. ↑ Mead, Frederick Sumner. Harvard's Military Record in the World War, Boston, MA: The Harvard Alumni Association, 1921. p. 669. OCLC 1191594
  21. ↑ "News of Society" Arhivirano May 2, 2014, na Wayback Machine. E. W. Carroll (September 19, 1918) Athens Daily Herald, p. 3. Retrieved February 26, 2013.
  22. ↑ Pyron, Darden Asbury (1991). Southern Daughter: the life of Margaret Mitchell. New York: Oxford University Press. p. 37. ISBN 978-0-19-505276-3.
  23. ↑ Johnson, Joan Marie (2008). Southern Women at the Seven Sister Colleges: Feminist Values and Social Activism, 1875-1915. University of Georgia Press. ISBN 9780820330952.
  24. ↑ Felder, Deborah G. A Century of Women: the most influential events in twentieth-century women's history. New York, NY: Citadel Press, 1999. p. 158. ISBN 0-8065-2526-6
  25. ↑ Johnson, Joan Marie (2008). Southern Women at the Seven Sister Colleges: Feminist Values and Social Activism, 1875-1915. University of Georgia Press. 13 & 14 p. ISBN 9780820330952.
  26. ↑ Edwards, A., Road to Tara: The Life of Margaret Mitchell, p. 46-48.
  27. 1 2 3 4 Mead, F.S., Harvard's Military Record in the World War, p. 450.
  28. ↑ Edwards, A., Road to Tara: The Life of Margaret Mitchell, p. 47-48 & 54.
  29. ↑ Harvard Alumni Association, Harvard Alumni Bulletin, May 8, 1919, Vol. 21, No. 31, p. 645.
  30. ↑ "West" (="Zahod"); tukaj je besedna igra, saj mu je bilo ime tudi "West"
  31. ↑ »Lt. Clifford West Henry (1896 - 1918) - Genealogy« (v angleščini). geni.com. Pridobljeno 6. junija 2026.
  32. ↑ »Henry Clifford West« (v angleščini). American War Memorials Overseas. 2008. Pridobljeno 6. junija 2026.
  33. ↑ »Clifford Henry - Hall of Valor: Medal of Honor, Silver Star, U.S. Military Awards« (v angleščini). Washington: Military Times. Pridobljeno 6. junija 2026.
  34. ↑ Harvard Alumni Association, Harvard Alumni Bulletin, April 10, 1919, Vol. 21, No. 27, p. 539.
  35. ↑ Francoski vojni križ s palmo — Croix de guerre 1914–1918 (France)
  36. ↑ »Distinguished Service Cross (United States)«
  37. ↑ »Oak Leaf Cluster« - grozd hrastovega lista za izjemne zasluge
  38. ↑ Valor awards for Clifford West Henry Arhivirano November 4, 2013, na Wayback Machine. Retrieved January 20, 2012.
  39. ↑ Edwards, A., Road to Tara: The Life of Margaret Mitchell, p. 54.
  40. ↑ Letter to A. Edee, March 26, 1920
  41. ↑ Mitchell, M., et al., A Dynamo Going to Waste: Letters to Allen Edee, 1919–1921, p. 75-76.
  42. 1 2 3 Pierpont, Claudia Roth. "A Critic at Large: A Study in Scarlett." The New Yorker, August 31, 1992, p. 93-94.
  43. ↑ Edwards, A., Road to Tara: The Life of Margaret Mitchell, p. 56 & 60.
  44. ↑ Mitchell, M., et al., A Dynamo Going to Waste: Letters to Allen Edee, 1919–1921, p. 30 & 42.
  45. ↑ »Atlanta III (CL-51)«. NHHC. Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2024. Pridobljeno 4. junija 2024.
  46. ↑ Brown, E.F., et al., Margaret Mitchell's Gone With the Wind: a bestseller's odyssey from Atlanta to Hollywood, p. 225.
  47. ↑ Oliphant, Sgt. H. N. "People on the Home Front: Margaret Mitchell". October 19, 1945. Yank, p. 9.
  48. ↑ Pyron, Darden Asbury (1991). Southern Daughter: the life of Margaret Mitchell. New York: Oxford University Press. p. 37. ISBN 978-0-19-505276-3.
  49. ↑ »Atlanta III (CL-51)«. NHHC. Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2024. Pridobljeno 4. junija 2024.
  50. ↑ USS Atlanta (IX-304, formerly CL-104), 1964–1970 Arhivirano November 8, 2012, na Wayback Machine.. Retrieved January 22, 2013.
  51. 1 2 Candler, Allen D.; Evans, Clement A. (1906). Cyclopedia of Georgia. Zv. 2 of 3. Atlanta, Georgia: State Historical Association. str. 602–605. OCLC 3300148.
  52. ↑ Garrett, Franklin M. (1969). Atlanta and Environs: a chronicle of its people and events. Zv. 1. Athens, Georgia: University of Georgia Press. str. 819. ISBN 0820302635.
  53. ↑ Ruppersburg, Hugh (2007). The New Georgia Encyclopedia Companion to Georgia Literature. Athens, Georgia: University of Georgia Press. p. 326. ISBN 9780820328768.
  54. ↑ Светлана Ворошилова (4. oktober 2016). »Написать и возненавидеть: Как автор «Унесенных ветром» спасалась от славы« (v ruščini). Bird In Flight. Pridobljeno 8. junija 2026.
  55. ↑ Johnson, Joan Marie (2008). Southern Women at the Seven Sister Colleges: Feminist Values and Social Activism, 1875-1915. University of Georgia Press. ISBN 9780820330952.
  56. ↑ Flora, Joseph M., Amber Vogel and Bryan Albin Giemza. Southern Writers: a new biographical dictionary Baton Rouge, LA: Louisiana State University Press, 2006. p. 285. ISBN 0-8071-3123-7
  57. 1 2 3 Mitchell, Margaret; Allen, Patrick (2000). Margaret Mitchell: reporter. Athens, GA: Hill Street Press. ISBN 978-1-57003-937-9.
  58. ↑ Kriebl, Karen J (1998). „From bloomers to flappers: the American women's dress reform movement, 1840–1920”. Ohio State University: 113—28.
  59. 1 2 Wolfe, Margaret Ripley. Daughters of Canaan: a saga of southern women. Lexington, KY: University Press of Kentucky, 1995. p. 150. ISBN 0-8131-0837-3
  60. ↑ (en) Richard Powers, « The hidden story of the Apache dance [archive] », sur socialdance.stanford.edu (consulté le 4 mars 2021)
  61. ↑ »The Belle of Lettres : SOUTHERN DAUGHTER: The Life of Margaret Mitchell, By Darden Asbury Pyron (Oxford University Press: $29.95; 560 pp.)«. Los Angeles Times. 13. oktober 1991. Arhivirano iz spletišča dne 5. februarja 2022. Pridobljeno 5. februarja 2022.
  62. ↑ Young, Elizabeth. Disarming the Nation: women's writing and the American Civil War. Chicago, IL: University of Chicago Press, 1999. p. 243. ISBN 0-226-96087-0
  63. ↑ Groppa, Carlos G. The Tango in the United States: a history. Jefferson, NC: McFarland & Co. Publishers, 2004. p. 82. ISBN 0-7864-1406-5
  64. ↑ Leider, Emily Wortis (2003). Dark Lover: The Life and Death of Rudolph Valentino. Farrar, Straus and Giroux. str. 39–40. ISBN 9780374282394.
  65. ↑ Mitchell, M., et al, A Dynamo Going to Waste: Letters to Allen Edee, 1919–1921, p. 116-118.
  66. 1 2 Bartley, N.V., The Evolution of Southern Culture, p. 95-96.
  67. ↑ Walker, Marianne (1993). Margaret Mitchell and John Marsh: the love story behind Gone With the Wind. Atlanta, GA: Peachtree Publishers. ISBN 9781561456178.
  68. ↑ Mitchell, Margaret (May 6, 1997). Lost Laysen. Simon and Schuster. ISBN 9780684837680.
  69. ↑ Washington Government Printing Office (1921), Annual Register of the United States Naval Academy, Annapolis, Md, p. 57, 188, 193 & 204.
  70. ↑ Bartley, N.V., The Evolution of Southern Culture, p. 95.
  71. ↑ Champion, Laurie. American Women Writers, 1900–1945: a bio-bibliographical critical sourcebook. Westport, CT: Greenwood Press, 2000. p. 240. ISBN 0-313-30943-4
  72. ↑ Mitchell, M., et al, A Dynamo Going to Waste: Letters to Allen Edee, 1919–1921, p. 133.
  73. ↑ Episkopalna cerkev (Episcopal Church – TEC), znana tudi kot Protestanntska episkopalna cerkev v ZDA (Protestant Episcopal Church in the United States of America – PECUSA – je članica svetovne Anglikanske skupnosti
  74. ↑ »Episcopal Church, The«. The Episcopal Church. 22. maj 2012. Pridobljeno 28. julija 2024.
  75. ↑ "'As God is My Witness': The Catholic Roots of Gone with the Wind | Franciscan Media". May 14, 2020.
  76. ↑ Poole, Shelia. »Margaret Mitchell's nephew leaves estate to Atlanta Archdiocese«. The Atlanta Journal-Constitution. Arhivirano iz spletišča dne 6. februarja 2022. Pridobljeno 6. februarja 2022.
  77. ↑ »Unitaristični univerzalizem« je svobodomiselno versko izroččilo, ki je nastalo z združitvijo dveh skupnosti: unitarizma in univerzalizma. Leta 1793 je bila v Ameriki ustanovljena Univerzalistična cerkev Amerike, leta 1825 pa Ameriško unitaristično združenje (AUA).
  78. ↑ Walker, Marianne (1993). Margaret Mitchell and John Marsh: the love story behind Gone With the Wind. Atlanta, GA: Peachtree Publishers. ISBN 9781561456178.
  79. ↑ Brown, E.F., et al., Margaret Mitchell's Gone With the Wind: a bestseller's odyssey from Atlanta to Hollywood, p. 8.
  80. ↑ Obituary: Miss Mitchell, 49, Dead of Injuries Arhivirano November 9, 2017, na Wayback Machine., (August 17, 1949) New York Times. Retrieved May 14, 2011.
  81. ↑ Brown, E.F., et al., Margaret Mitchell's Gone With the Wind: a bestseller's odyssey from Atlanta to Hollywood, p. 270.
  82. ↑ »Hugh Gravitt, Driver Who Killed Margaret Mitchell«. 22. april 1994. Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2022. Pridobljeno 18. julija 2022.
  83. ↑ »Hugh D Gravitt in Social Security Death Index«. Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2022. Pridobljeno 18. julija 2022.
  84. ↑ Green, Dick (25. februar 1978). »Papers Challenged To Reach New Reader Group«. Atlanta Constitution. str. 6A. Arhivirano iz spletišča dne 3. julija 2020. Pridobljeno 3. julija 2020 – prek newspapers.com.
  85. ↑ New Georgia Encyclopedia. »Margaret Mitchell«. Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2017. Pridobljeno 21. oktobra 2017.
  86. ↑ »TELEVISION REVIEW; The Woman Who Invented Scarlett«. Atlanta Constitution. 7. november 1994. str. 6A. Arhivirano iz spletišča dne 6. aprila 2023. Pridobljeno 11. decembra 2020 – prek nytimes.com.
  87. ↑ Kandra, Greg (16. avgust 2012). »Gone with the windfall: Margaret Mitchell heir leaves estate to Archdiocese of Atlanta«. Patheos. Arhivirano iz spletišča dne 9. aprila 2014. Pridobljeno 7. aprila 2014.

Sklici

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(angleško)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(angleško)
(rusko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Margaret_Mitchell&oldid=6700117«