Maratova smrt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Maratova smrt
Jacques-Louis David - Marat assassinated - Google Art Project 2.jpg
UmetnikJacques-Louis David
Tipolje na platnu
Dimenzije165 cm × 128 cm
LokacijaKraljevi muzej lepih umetnosti Belgije

Maratova smrt (francusko La Mort de Marat ali Marat assassiné) je slavna slika, olje na platnu, klasicističnega slikarja Jacquesa-Louisa Davida iz leta. Slika temelji na resničnem dogodku iz 13. julija 1793, ko je Charlotte Corday, simpatizerka rojalistov, v kadi z nožem zabodla enega od vodij revolucionarne jakobinske radikalne stranke, Jean-Paula Marata.

Umor[uredi | uredi kodo]

Marat (24. maj 1743 - 13. julij 1793, Francija iz 18. stoletja) je bil eden izmed voditeljev Montagnardov, radikalne frakcije v francoski politiki med vladavino terorja. Charlotte Corday je bila Žirondinka iz manjše plemiške družine in Maratov politični sovražnik, ki ga je krivila za septembrski pokol. Dobila je vstop v Maratovo sobo s pretvezo, da obljublja podrobnosti o kontrarevolucionarnem krogu v Caenu.

Marat je trpel zaradi kožnega bolezni, zaradi katere je veliko časa preživel v svoji kadi; pogosto je tam tudi delal. Cordayeva je ubila Marata, vendar ni poskušala pobegniti. Kasneje so jo obsodili za umor in usmrtili.

Davidova politika[uredi | uredi kodo]

David je bil vodilni francoski slikar svoje generacije, znane kot Montagnardi in jakobinci, ki sta bili usklajeni z Maratom in Maximilienom Robespierrom. Kot namestnik oddelka Muzeja na skupščini je glasoval za smrt kralja in je bil član Odbora za splošno varnost, kjer je aktivno sodeloval pri obsodbi in zaporu mnogih in sčasoma predsedoval "section des interrogatoires". Bil je tudi v Odboru za javni pouk. [1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Detajl prikazuje papir v Maratovi levi roki. Besede (v francoščini) "Il suffit que je sois bien malheureuse pour avoir droit a votre bienveillance" ("Glede na to, da sem nesrečen, imam pravico do tvoje pomoči"

Sliko je naročila francoska vlada jakobinske diktature, David pa je izkoristil neoklasicistični slog v službi sodobnih političnih dogodkov. Tudi David je, kot ubiti Marat, pripadal jakobinski stranki in sodeloval v delu narodne skupščine, ki je izglasovala da se giljotinira kralj Ludvik XVI.. Kasneje je, pod Robespierrovo diktaturo, bil dvakrat zaprt, a mu je Napoleon povrnil vsa pooblastila, mu dodelil naslov barona in ga imenoval za dvornega slikarja. Po Napoleonovem izgnanstvu je David zapustil Francijo in umrl b Bruslju leta 1825, kjer je končala tudi slika Maratova smrt..

Opis[uredi | uredi kodo]

Slika je pokončna, a je vsebina nameščena v kvadratni del spodnjega dela slike, zgornji del pa je skoraj prazen, izpolnjen samo z blagim tonskim prehodom, kjer se sluti izvor svetlobe na desni strani. Za razliko od večine neoklasicističnih del, slika ne prikazuje klasične teme ampak nedavni dogodek. V prikazu Marata kot žrtve, se je David naslonil na ikonografski prikaz Kristusovega trpljenja, Caravaggiov vpliv se občuti v temnem ozadju iz katerega lik izstopa na svetlo. Tako je David na svoji sliki z oblikovanjem forme želel prikazati intelektualno in politično, točno "prosvetljeno" osebo.

Na sliki je Marat idealiziran v duhu neoklasicizma, v resnici pa je bilo njegovo telo poškodovano od kožne bolezni, zaradi katere se je moral vsak dan namakati v topli kopeli. David je realistično poudaril vbodno rano in s krvjo obarvano vodo, ki je namočila pregrinjalo. Marat je nad kadjo namestil podlogo za pisanje, v roki pa drži morilkino pismo na katerem piše: "Il sufit que je sois bien malheureuse pour avoir droit à votre bienveillance", v pomenu: " Glede na to, da sem nesrečen, imam pravico do tvoje pomoči ".

Marat je bil žrtev zvite ženske in David je naslikal pismo vidno tako, da bi njena prevara postala politična propaganda. Nož, ki ga je morilka spustila na tla poleg kadi je ironično nasprotje peresu, ki je še vedno v mrtvi Maratovi roki. Instrument nasilja in smrti je nasproti simbolu civilizacije, ki je v tem primeru simbol revolucionarne politične besede. V Maratovem nasmehu se čuti posmeh umirajoče osebe in tragična ironija dogodka. Morda je Davida na tak prikaz obraza podžgalo dejstvo, da je Marata ubila simpatizerka konservativne stranke, ki običajno ni naklonjena nasilju in terorizmu.

Na mizici na kateri je njegov pribor za pisanje, je David napisal podpis in s tem poslal istočasno tudi osebno in politično sporočilo: "À Marat, David" (Maratu od Davida), pod tem pa datum "L'an Deaux" (drugo leto), tj. v drugem letu revolucionarnega koledarja.

Poznejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Charlotte Corday, Paul Jacques Aimé Baudry, naslikana 1860.
Ena od dveh verzij Maratove smrti Edvarda Muncha, 1907

Med Terorjem so voditelji naročili več izvodov prvotnega dela (kopije, ki so jih Davidovi učenci pripravili leta 1793-1794, da bi služili propagandi), a so sliko po usmrtitvi Robespierra počasi umaknili. Na njegovo zahtevo je bila Davidu vrnjena leta 1795, sam pa je bil preganjan zaradi svoje vpletenosti v Teror kot član Comité de Sureté Général. Od leta 1795 do Davidove smrti, je slika nenadoma izginila. Med Davidovim izgnanstvom v Belgiji jo je nekje v Franciji skrival Antoine Gros, Davidov najljubši učenec. Leta 1826 (in kasneje) jo je družina poskušala prodati, brez uspeha. Sredi devetnajstega stoletja so jo kritiki znova odkrili, še posebej Charles Baudelaire, čigar znameniti komentar leta 1846 je postal izhodišče povečanega zanimanja umetnikov in znanstvenikov. V 20. stoletju je slika navdihnila več slikarjev (med njimi Picassa in Muncha, ki sta izdala svoje različice), pesnike (Alessandro Mozzambani) in pisatelje (najbolj znana je Petra Weissa predstavo Marat / Sade.

Originalna slika je trenutno prikazana v Kraljevem muzeju likovnih umetnosti v Bruslju, in je bila posledica odločitve družine, da jo je leta 1886 ponudila mestu, kjer je slikar mirno živel in umrl v izgnanstvu po padcu Napoleona. Nekateri izvodi (natančno število še vedno ni znano), ki so jih izdelali Davidovi učenci, so bili vidni predvsem v muzejih v Dijonu, Reimsu in Versaillesu. Originalno pismo, s krvnimi madeži in oznakami kopalne vode, je preživelo in je trenutno nedotaknjeno v lasti Roberta Lindsayja, 29. grofa Crawfordskega. [2]

Tudi drugi umetniki so prikazali Maratovo smrt. Med temi kasnejšimi deli je Charlotte Corday, ki jo je leta 1860 v času drugega cesarstva naslikal Paul Jacques Aimé Baudry, je Charlotte Corday prikazal kot pravo junakinjo Francije, model kreposti za mlajše generacije. Različice Picassa in Muncha se manj skušajo sklicevati na originalni kontekst. Brazilski umetnik Vik Muniz je v okviru svoje serije "Pictures of Garbage [3]" ustvaril različico, sestavljeno iz vsebin iz mestnega odlagališča.

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Wildenstein, pp. 43–59.
  2. The Earl of Crawford has the largest collection of French revolutionary manuscripts in Scotland.
  3. Wall Street Journal, A Modern Marat, https://www.wsj.com/articles/SB10001424052748703440004575548581385394008
  • William Vaughan i Helen Weston, Jacques-Louis David's 'Marat', 2000., Cambridge University Press. str. 16–17. ISBN 0-521-56337-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]