Mankus

Mankus kralja Ethelreda Nepripravljenega (1003-1006)

Mankus (iz arabskega منقوش, manqūsh) je naziv, ki se je v zgodnji srednjeveški Evropi uporabljal za označevanje zlatnika z maso 4,25 g zlata, kar je ustrezalo islamskemu zlatemu dinarju. Zlatnik je bil lažji od bizantinskega solidusa in je bil vreden trideset srebrnih penijev. Mankus je bil vreden približno toliko kot mesečna plača izkušenega delavca, se pravi obrtnika ali vojaka.

Ime

Izvor besede mankus je že dolgo predmet razprav. Danes na splošno velja, da izvira iz arabske besede منقوش, manqūsh (iz tribesednega glagolskega korena n-q-sh, klesati, gravirati, vpisovati). Naziv so nekoč povezovali tudi z latinskim pridevnikom mancus, ki pomeni pokvarjen, kar naj bi se nanašalo na slabo kakovost zlatnikov, ki so bili v obtoku v Italiji v 8. stoletju.

Po prvem pojavu izraza mankus v 70. letih 8. stoletja se je njegova raba hitro razširila po severni in osrednji Italiji in v 80. letih 8. stoletja preko Galije dosegla Anglijo. Pismo, ki ga je papež Leon III. leta 798 napisal kralju Kenvulfu Mercijskemu, omenja obljubo kralja Offe iz leta 786, da bo vsako leto v Rim poslal 365 mancusov. Raba izraza mankus je dosegla višek med 9. in 11. stoletjem, nato pa je bila omejena le na zelo specifične lokacije in kontekste.

Kovanci

Mankus ali zlati dinar angleškega kralja Offe Mercijskega (757–796) je kopija zlatega dinarja Abasidskega kalifata (774); na kovancu je napis OFFA REX v latinščini besedilo v arabščini; letnica 157 po hidžr (773–774 n. št.) je berljiva; Britanski muzej

Število zlatih kovancev, ki so krožili na zahodu in bi jih lahko imenovali mankus, je težko izračunati. Zaradi njihove visoke vrednosti je manj verjetno, da bi se izgubili, tako kot drugi, so jih pa pogosto pretalili za ponovno rabo. Veliko zlatih kovancev, kovanih na zahodu med 8. in 13. stoletjem, je bilo skovanih v majhnih količinah in z določenim namenom in verjetno niso komercialno krožili tako kot srebrniki. V mnogo primerih so bili tesno povezani z njihovimi izdajatelji, na primer s kralji (Kenvulf Mercijski, cesar Ludvik Pobožni, nadškof Vigmund Yorški). Po drugi strani se sploh niso nanašali na nobenega kralja, ampak na mesto izdaje, npr. Chartres, ali bančnika, kot sta bila Pendred in Ciolhard v Londonu pod Offo. Nekateri zlati kovanci so bili preprosto kovani iz srebrnih matric. Poleg teh zlatnikov s pomenljivimi napisi, izdanih na zahodu, so krožili tudi nekateri pristni arabski dinarji in njihovi posnemki. Nenavadno je, da več posnemkov dinarjev, vključno z znamenitim primerkom z imenom Offe Mercijskega, temeljilo na originalih, kovanih leta 157 po hidžri (773 ali 774 n. št.). Natančen pomen ravno teh dinarjev ostaja negotov: kovanec je bil morda izredno skrbno izdelan ali pa je iz nekega neznanega razloga na zahod prišlo še posebej veliko dinarjev iz tega leta.

Ohranjeni primerki zahodnih zgodnjesrednjeveških zlatih kovancev predstavljajo le majhen delež prvotnega števila. Ob tem je treba poudariti, da so bili zlati kovanci pred 13. stoletjem v zahodni Evropi izjemno redki. V Angliji je na primer iz obdobja okoli 650 do 1066 znanih le osem domačih zlatih kovancev s pomenljivimi napisi. Število dopolnjuje pol ducata arabskih zlatih kovancev in morda deset karolinških zlatih kovancev ali njihovih posnemkov. Obsežna in redna proizvodnja zlatih kovancev se je začela šele v 13. stoletju.

Viri

• Blackburn, M. A. S., 'Gold in England During the "Age of Silver" (eighth–eleventh centuries)', in The Silver Economy of the Viking Age, ur. James Graham-Campbell & Gareth Williams (2007) Walnut Creek, CA: Left Coast Press, str. 55–95
• Day, William R. (2003). "The Monetary Reforms of Charlemagne and the Circulation of Money in Early Medieval Campania". Early Medieval Europe, 6 (1), 25–45. DOI: 10.1111/1468-0254.00002
• Duplessy, J., 'La circulation des monnaies arabes en Europe occidentale du VIIIe au XIIIe siècle', Révue numismatique 5th series no. 18 (1956), 101–64
• Grierson, P., 'The Gold Solidus of Louis the Pious and its Imitations', Jaarboek voor Munt- en Penningkunde 38 (1951), 1–41; repr. in his Dark Age Economics (London, 1979), no. VII
• Grierson, P., 'Carolingian Europe and the Arabs: the myth of the mancus', Revue belge de philologie et d'histoire 32 (1954), 1059–74
• Grierson, Philip & Blackburn, M. A. S., Medieval European Coinage, volume 1: the Early Middle Ages (fifth to tenth centuries) (Cambridge: Cambridge University Press, 1986) ISBN 978-0-521-03177-6), str. 326–31
• Medieval European Coinage: Volume 1, The Early Middle Ages (5th-10th Centuries) page 270 By Philip Grierson, Mark Blackburn, states with detailed evidence that the word Mancus is of Arabic origin.
• Ilish, L., 'Die imitativen solidi mancusi. "Arabische" Goldmünzen der Karolingerzeit’, v Fundamenta Historiae. Geschichte im Spiegel der Numismatik und ihrer Nachbarwissenschaften. Festschrift für Niklot Klüssendorf zum 60. Geburtstag am 10. Februar 2004, ur. R. Cunz (Hannover, 2004), str. 91–106
• Linder-Welin, Ulla S., 'Some rare Samanid Dirhams and the Origin of the Word "Mancusus"', v Congresso internazionale de numismatica, Rome 1961, 2 vols. (Rome, 1965) II. pp. 499–508
• McCormick, M., Origins of the European Economy: communications and commerce AD 300-900 (Cambridge, 2001), ch. 11
• Ring, Richard. "The Missing Mancus and the Early Medieval Economy". V Michael Frassetto, John Hosler and Matthew Gabriele (ur.), Where Heaven and Earth Meet: Essays on Medieval Europe in Honor of Daniel F. Callahan (Brill, 2014), pp. 33–41. DOI: 10.1163/9789004274167_004