Mandžurščina

Mandžurščina
ᠮᠠᠨᠵᡠ ᡤᡳᠰᡠᠨ Mandžu gisun
Materni jezik	Kitajska
Področje	Mandžurija
Etničnost	Mandžuri
Št. maternih govorcev	Prvi jezik: 20 (2007) Drugi jezik: več tisoč
Oživitev	1980. leta
Jezikovna družina	tunguška južni džurčenščina šibejščina mandžurščina
Zgodnejše oblike	džurčenščina
Pisava	mandžurska abeceda
Jezikovne oznake
ISO 639-2	mnc
ISO 639-3	mnc
Glottolog	manc1252
ELP	Manchu

Mandžurščina (ᠮᠠᠨᠵᡠ ᡤᡳᠰᡠᠨ, mandžu gisun) je kritično ogrožen tunguški jezik, ki izvira iz zgodovinske regije Mandžurije na severovzhodu Kitajske. Kot tradicionalni materni jezik Mandžurov je bil nacionalni jezik dinastije Čing (1644–1912) na Kitajskem. Danes velika večina Mandžurov govori le mandarinščino. Več tisoč ljudi lahko govori mandžurščino kot drugi jezik prek vladnega osnovnošolskega izobraževanja ali brezplačnih tečajev za odrasle v šolah ali na spletu.

Mandžurski jezik ima veliko zgodovinsko vrednost za kitajske zgodovinarje, zlasti za dinastijo Čing, saj besedila v mandžurskem jeziku dajejo informacije, ki v kitajščini niso na voljo. Če obstajata tako mandžurska kot kitajska različica nekega besedila, mandžurščina omogoča razumevanje kitajščine.

Kot večina sibirskih jezikov je tudi mandžurščina aglutinacijski jezik z omejeno samoglasniško harmonijo. Dokazano je, da izhaja predvsem iz džurčenščine, čeprav obstaja tudi veliko izposojenk iz mongolščine in kitajščine. Pisava je navpična, prevzeta iz mongolske pisave, ta pa prek sogdijske in ujgurske iz aramejske pisave. Mandžurščina nima slovničnega spola, ki ga najdemo v večini evropskih jezikov. Spol je v nekaterih primerih mogoče razlikovati po samoglasnikih v korenu, na primer ama - oče in eme - mati.

Zgodovina jezika

Jezik ima korenine v džurčenščini, jeziku kitajskega dvora do približno 13. stoletja (dinastija Čin, 1115–1234). Z vzponom džurčenske dinastije Čing po dinastiji Ming leta 1644 je mandžurščina postala uradni jezik kitajskega dvora. Čeprav je bila kot uradni jezik obvezna za vse uslužbence in uradnike, ki so morali v njej opraviti državne izpite, je zaradi integracije z etničnimi Kitajci postopoma izgubljala svojo moč. Do konca 19. stoletja skoraj noben uradnik na kitajskem dvoru ni več tekoče govoril mandžursko. Izpite v tem jeziku so morali opravljati le še vojaki. Četudi so bili vsi uradni dokumenti do zadnjih dni cesarstva napisani v mandžurščini, je bila kitajščina daleč prevladujoč jezik.

Pisava

Med vladavino Džurčenov na severu Kitajske sta obstajali dve pisavi za pisanje njihovega jezika. Sčasoma sta se obe pozabili. Pisavi sta bili podobni, a različni od kitajske. Zadnji ohranjeni zapis v eni od pisav je iz leta 1526. Ko so Džurčeni pozabili svojo pisavo, so za pisanje začeli uporabljati mongolsko pisavo. Mongoli so svojo pisavo razvili prek Ujgurov, ki so svojo pisavo prevzeli od Sogdijcev v sedanjem Uzbekistanu in severnem Iranu. Besedilo se piše v stolpcih od leve proti desni. Nurhaci, ustanovitelj Mandžurskega cesarstva, je leta 1599 zadolžil učenjaka Gagaija in Erdenija, da mongolsko pisavo prilagodita za pisanje mandžurščine. Nastala je stara mandžurska abeceda, v kateri so se dokumenti pisali do leta 1644. Po letu 1620 je bila pisava spremenjena in se je v tej obliki uporabljala do padca cesarstva.

Mandžurščina po padcu cesarstva

Zaradi preganjanja Kitajcev pod mandžursko oblastjo de je situacija po njenem padcu obrnila. Mandžure so začeli preganjati in kruto kaznovati. Njihov jezik in pisava sta bila Kitajcem skoraj tuja, zato so njegove govorce obtoževali, da so vohuni in pošiljajo tajna sporočila v tem jeziku. Jezik je bil prepovedan, njegova uporaba pa je vodila v zapor. Mnogo Mandžurov je v svojih dokumentih spremenilo svojo etnično pripadnost v kitajsko, skrivalo svoje poreklo celo pred otroki in jezik povsem opustilo. Zaradi tega danes mandžurščino govorijo le posamezniki v oddaljenih vaseh na Kitajskem, običajno starejši od 80 let.

Pozivi k rešitvi mandžurskega jezika so v zadnjih petih letih v Pekingu in na več univerzah, vključno s Karlovo univerzo v Pragi, sprožili organiziranje tečajev tega jezika.

Značilnosti

Mandžurščina ima kot tunguški jezik veliko skupnega z drugimi člani te družine, tudi z japonščino, mongolščino in korejščino. Podobnost jezikov je verjetno posledica stoletnih stikov med jeziki. Za pisavo obstaja nekaj polemik o tem, ali gre za zlogovni jezik ali abecedo s posameznimi črkami.

Abeceda ima šest samoglasnikov – a, o, ü, e, u in i. Soglasniki so b, p, s, š, l, m, c, j, y, r, f, w, n (ng). K, g, h, t, d imajo sprednjo in zadnjo različico. Mandžurske besede se ne začenjajo z r, ü ali skupino soglasnikov in se običajno končajo z n, ng ali samoglasnikom.

Jezikovna harmonija, ena glavnih značilnosti altajskih jezikov, velja tudi za mandžuščino in vsi samoglasniki v besedi morajo zveneti enako. Primer: monggorombi, bahanarambi, hergen, gisurembi.

V mandžurskem jeziku obstajata ženski in moški spol, ki se pogosto razlikujeta po samoglasniku na koncu in začetku besede: eme – mati, ama – oče, haha – moški, hehe – ženska, emile – kokoš, amila – petelin.

Primeri

Številke

Mandžursko	Slovensko
ᡝᠮᡠ, emu	ena
ᠵᡠᠸᡝ, juwe	dva
ᡳᠯᠠᠨ, ilan	tri
ᡩᡠᡳᠨ, duin	štiri
ᠰᡠᠨᠵᠠ, sunja	pet
ᠰᡠᠨᠵᠠ, ninggun	šest
ᠨᠠᡩᠠᠨ, nadan	sedem
ᠵᠠᡴᡡᠨ, jakvn	osem
ᡠᠶᡠᠨ, uyun	devet
ᠵᡠᠸᠠᠨ, juwan	deset

Uporabni stavki in besedne zveze

Mandžursko	Slovensko
Si san!	Zdravo!
Sin beyi san no?	Kako se imaš?
Jiake san!	zelo dobro!
Simbe saveme urgunjimie!	Lepo te je bilo spoznati!
Baili!	Hbala!
Si ete ekxeme no?	Si bil/a v zadnjem času zaposlen/a??
Emex ekxerakv, si ne?	Ni preveč, kaj pa ti??
Si san!	Zelo zaposlen?
Si guwan hala	Si kaj videl Šjaokana?
Savege!	Se vidimo kasneje!
I ete adarame?	Kako se mu gre zadnje čase?
Ye jiake san.	Kar dobro
Si yavede yogo?	Kam si šel?
Bi tacire boo de yogo.	Šel sem v šolo.
Bi simbe alime emu erin oho.	Čakm te že (celo) uro.
Aceme muturakv, sain guaidame alige.	Žal mi je, da sem te pustil tako dolgo čakati.
Baite akv.	Ni pomembno.
Si ai baite bi?	Kaj je tvoj problem?
Ai baite akv.	Nič.
Mez aiz guaidaga savage akv.	Bil sem dolgo odsotem.