Magister equitum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Antični Rim
Roman SPQR banner.svg

Članek je del serije:
Politika in uprava
antičnega Rima


Obdobja
Rimsko kraljestvo
753 pr. n. št. – 510 pr. n. št.

Rimska republika
510 pr. n. št. – 27 pr. n. št.
Rimsko cesarstvo
27 pr. n. št. – 476

Principat
Zahodno cesarstvo

Dominat
Vzhodno cesarstvo

Redni magistrati

Konzul
Pretor
Kvestor
Promagistrat

Edil
Tribun
Cenzor
Guverner

Izredni magistrati

Korektor
Diktator
Magister equitum
Konzulski tribun

Rex
Triumvir
Decemvir

Naslovi
Imperator

Legat
Dux
Oficij
Prefekt
Vikarij
Vigintisxsvir
Liktor

Magister militum
imperator
Princeps senatus
Pontifex maximus
Avgust
Cezar
Tetrarh

Politične institucije in pravo
Rimska ustava

Rimski senat
Cursus honorum
Rimske skupščine
Kolegijalnost

Rimsko pravo
Rimsko državljanstvo
Auctoritas
Imperium


Magister equitum (magister konjenice ali poveljnik konjenice) je bil rimski magistrat, imenovan za diktatorjevega poročnika oziroma pomočnika. Njegova uradna funkcija je bila, da v vojnem času poveljuje rimski konjenici, vendar samo do konca krize, za katero je bil imenovan diktator, ali do izteka diktatorjevega mandata. Magister equitum je lahko deloval tudi neodvisno od konjenice. Imenovanje diktatorja in magistra equitum je služilo tako vojaškim kot političnim ciljem.[1]

Izvor[uredi | uredi kodo]

V Rimskem kraljestvu je konjenici v bitki poveljeval sam kralj ali pa je poveljevanje prenesel na svojega glavnega svetovalca, celerskega tribuna. Konjeniške enote so služile tudi kot kraljeva telesna straža.[2][3] Zadnja oseba na tem položaju je bil Lucij Junij Brut, nečak Lucija Tarkvinija Superba, sedmega in zadnjega rimskega kralja. Po Tarkvinijevem posilstvu aristokratke Borgije je Brut kot celerski tribun sklical comitio in ukinil kraljev imperij. Po Tarkvinijevem izgonu je Brut, ki ga je comitia izvolila za enega od prvih konzulov,[i] poveljeval konjenici v bitki pri Arsijskem gozdu leta 509 pr. n. št. in v bitki padel.[4][5]

V prvih letih republike niso poskušali obnoviti urada celerskega tribuna. Vrhovno vojaško poveljevanje so prevzeli konzuli. V skladu z načelom, da v Rimski reopubliki nihče ne sme imeti absolutne oblasti, se je na odločitve enega od konzulov lahko drugi konzul pritožil. V devetem letu republike sta jo ogrozila Latinska zveza pod vodstvom Oktavija Maksimila, zeta izgnanega kralja, in Sabinci, s katerimi so se Rimljani spopadli leta 505 in 503 pr. n. št. Istočasno je obstajal tudi sum, da nekateri konzuli simpatizirajo s kraljem. V nastali paniki so se Rimljani odločili, da bodo imenovali pretorja maxima ali diktatorja, kot so ga imenovali kasneje. Pravica do pritožbe na diktatorjeve odločitve je bila za čas trajanja izrednih razmer ukinjena.[1][6][7][8]

Za prvega diktatorja je bil imenovan konzul Tit Larcij Flav, za prvega magistra equitum pa Spurij Kasij Vecelin.[ii] Ko so Sabinci izvedeli za njuno imenovanje, so v Rim poslali delegacijo na mirovna pogajanja. Ker Rimljani še niso bili pripravljeni na vojno, so sklenili mir in diktator in magister equitum sta zaključila svoj mandat, ne da bi odšla na bojišče.[9]

Vsebina položaja[uredi | uredi kodo]

Pristojnosti starorimskeega kelerskega tribuna so bile ločene od institucije diktatorstva. Čeprav je diktator poveljeval celotni vojski, je bil njegov tehnični naziv magister populi ali "poveljnik pehote", medtem ko je bila konjenica zaupana njegovemu poročniku.[7] Za razliko od konzulov, ki sta si enakopravno delila oblast, je bil magister equitum vedno podrejen diktatorju. Čeprav zgodovina ne beleži, ali je prvega magistra equitum imenoval diktator, ga je v kasnejši praksi skoraj vedno izbral diktator, kateremu je služil. Diktator je imel pravico, da ga odpusti in imenuje drugega. Po prenehanju izrednega dogodka, za katerega je bil imenovan diktator, ali po poteku šestmesečnega mandata, je moral diktator odstopiti. Z njegovim odstopom je potekel tudi mandat magistra equitum.[1][10]

Izvirna funkcija diktatorja je bila poveljevari rimski vojski v vojnem času, vendar je bil včasih imenovan tudi za izvedbo volitev, vzpostavljanje javnega miru ali opravljanje verskih funkcij, če tega nista mogla opraviti konzula ali drugi magistrati. Diktator je tudi v teh primerih običajno imenoval svojega magistra equitum, ki mu je služil kot pomočnik.[1] Ko je bila rimska vojska na terenu, se je diktator lahko odločil za delitev svojega poveljstva, pustil magistra equitum v Rimu kot svojega namestnika ali ga poslal na bojišče in sam ostal v Rimu.[10][iii]

Tako kot drugi magistrati je imel magister equitum pravico nositi togo praetexto, sedeti na kurulskem stolu in imeti ceremonialno spremstvo šestih liktorjev. Število liktorjev je bilo pol manjše od števila liktorjev konzulov in po ustanovitvi pretoriata leta 366 pr. n. št. enako številu liktorjev pretorjev. Tako kot liktorji drugih magistratov so morali tudi njegovi v Pomeriju, svetem delu mesta Rima, iz svojih fasces odstranijo sekire. Spremstvo 24 liktorjev je imel samo diktator. Ker so predstavljali njegovo absolutno oblast v rimski državi, so tudi v Pomeriju obdržali sekire.[1][8][11][12]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred ustanovitvijo pretorstva je bil magister equitum običajno nekdo, ki je že bil konzul ali konzularni tribun. Magistraturo je torej opravljal nekdo, ki je že imel izkušnje z vojaškim poveljvanjem. Za tiste, ki še niso dosegli najvišjih položajev v rimski državi, je bilo to imenovanje dragocena odskočna deska do teh položajev.[7] V kasnejši republiki so magistra equitum običajno izbirali med moškimi pretorskega ranga, se pravi med pretorji, ki še niso bili izvoljeni za konzula.[1]

V 4. stoletju pr. n. št., v katerem so začeli na višje državne položaje sprejemati tudi plebejce, se je manjšala potreba po imenovanju izrednih magistratov za izredne vojne razmere, kot sta bila diktator in magister equitum. Oba magistrata so vedno pogosteje imenovali za ceremonialne namene. Do leta 300 pr. n. št. je položaj diktatorja postal podvržen provokaciji, pravici rimskih državljanov do pritožbe. Nekaj diktatorjev, imenovanih v 3. stoletju pr. n. št., je bilo poslanih na bojišče, zato je postala funkcija magistra equitum vedno bolj odveč. Zadnji diktator, ki je odšel na bojišče, je bil Mark Junij Pera, imenovan med drugo punsko vojno leta 216 pr. n. št. Njegov magister equitum je bil Tiberij Sempronij Grakh.[7]

Do konca druge punske vojne so bili diktatorji praviloma imenovani za izvedbo volitev letnih magistratov. Vsi so imenovali svoje magistre equitum, vendar nobeden od njih ni bil samostojen poveljnik ali vodja vojske na vojnem pohodu. Po letu 202 pr. n. št. ni bil noben diktator imenovan na ustaljen način. Položaj magistra equitum je postal nepomemben.[1][7]

Leta 82 pr. n. št. je general Sula premagal marijansko vojsko in zmagovito vkorakal v Rim. Na njegov poziv je interrex Lucij Valerij Flak prepričal comitio, da je Sulo imenovala za diktatorja za ponovno vzpostavitev reda. Sula je s tem obudil položaj diktatorja in v znak zahvale za magistra equitum imenoval Flaka. Zdi se, da slednji ni opravljal nobenih vojaških dejavnosti. Sula in Flak sta ostala na položajih do odstopa leta 79 pr. n. št.[13][14]

Ob izbruhu vojne med Cezarjem in Pompejem leta 49 pr. n. št. je bil Cezar imenovan za diktatorja za izvedbo volitev. Magistra equitum ni imenoval. Za diktatorja je bil drugič imenovan leta 47 pr. n. št. Tokrat je za magistra equitum imenoval Marka Antonija. Istega leta je na ta položaj imenoval tudi Marka Emilija Lepida. V Cezarjevi tretji diktaturi, leta 45. pr. mn. št., je bil njegov magister equitum Lepid. Oba sta bila na ta položaja imenovana tudi naslednje leto.[15]

Lepid je bil zadnji magister equitum, ki je poveljeval rimski vojski, čeprav ni bil zadnji. Cezar je za jesen leta 43 pr. n. št. načrtoval nov vojni pohod in za zadnjega magistra equitum nominiral svojega nečaka, kasnejšega cesarja Gaja Oktavijana, ki kot tak nikoli ni prevzel vojaškega poveljstva. Medtem je Cezar za magistra equitum za leto 43 pr. n. št. nominiral Gneja Domicija Kalvina. Na marčeve ide leta 44 pr. n. št. je bil Cezar umorjen in Domicij ni mogel biti imenovan za magistra equitum.[16]

Ko se je oblast v Rimu konsolidirala, prvič v triumviratu Oktavijana, Marka Antonija in Lepida in drugič pod Oktavijanom osebno, diktator ni bil nikoli več imenovan. Po Cezarjevi smrti je Mark Antonij uveljavil zakon, s katerim je bil položaj diktatorja ukinjen.[8] Oktavijan je svojo oblast previdno in skrbno zavil v ustavno obliko. Njegova oblast pod nazivom avgust je v mnogo pogledih presegala moč rimskega diktatorja, vendar ni nikoli privzel naziva diktator ali simbolov njegovega položaja.[17][18] Avgustovi nasledniki so sledili njegovemu zgledu in niso niti takrat, ko so imeli oblast diktatorja, uporabljali tega naziva ali imenovali svojega magistra equitum. Položaj magistra equitum je bil ponovno ukinjen.[7]

V 4. stoletju n. št. je cesar Konstantin oživil naslov za enega od svojih visokih vojaških častnikov, da bi zmanjšal moč pretorskega prefekta. Ustanovil je tudi položaj magister peditum, poveljnik pehote. Položaja sta se postopoma zlila v položaj magister militum, poveljnik vojske.[19] Oba naziva sta se kasneje uporabljala v vojaških upravah bizantinskih pretorskih prefektur.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Bruta in vse njegove naslednike se tradicionalno šteje za konzule, čeprav so jih uradno verjetno naslavljali s pretor do leta 366 pr. n. št., ko je bil ustanovljen tretji, podrejeni pretorski položaj.
  2. Livij poroča, da je bil prvi diktator Manij Valerij Maksim, sin Marka in vnuk Voleza Valerija. Livij omenja verjetno Markovega brata, ki je bil za diktatorja imenovan leta 494 pr. n. št. Livij zavrača trditev, da je bil Manij prvi diktator, imenovan leta 501 pr. n. št., zlasti zato, ker je zakonodaja določala, da se lahko na ta položaj imenujejo samo aristokrati konzularnega ranga. Razen tega je Mark Valerij porazil Sabince štiri leta pred tem kot konzul in bil zato nagrajen s triumfom. Manij je bil takrat še nepomembna oseba.
  3. To seveda ni pomenilo, da je konjenica odšla tja, kot magister equitum. Če je magister equitum ostal v mestu, je konjenica lahko odšla z diktatorjem na vojni pohod. Če je diktator ostal v mestu, je magister equitum na vojnem pohodu poveljeval konjenici in pehoti.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Dictionary of Greek and Roman Antiquities, str. 404–408 ("Dictator").
  2. Livy, i. 15.
  3. Harper's Dictionary of Classical Antiquities, str. 307, 1601 ("Celeres", "Tribunus", No. 1).
  4. Livy, i. 60, ii. 6.
  5. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. I, str. 507, 508 ("Brutus", No. 1).
  6. Livy, ii. 17.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 Oxford Classical Dictionary, str. 339 ("Dictator").
  8. 8,0 8,1 8,2 Harper's Dictionary of Classical Antiquities, str. 509, 510 ("Dictator").
  9. Livy, ii. 17, 18.
  10. 10,0 10,1 Oxford Classical Dictionary, str. 638 ("Magister Equitum").
  11. Oxford Classical Dictionary, str. 429 ("Fasces").
  12. Harper's Dictionary of Classical Antiquities, str. 993 ("Magister", No. 6).
  13. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. III, str. 933–943 ("Sulla", No. 5).
  14. Oxford Classical Dictionary, str. 1021 ("Sulla", No. 1).
  15. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. I, str. 539–555 ("Caesar", No. 18); str. 214–216 ("Antonius", No. 12); vol. II, str. 766–768 ("Lepidus", No. 17).
  16. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol I, str. 539–555 ("Caesar", No. 18); str. 424–431 ("Augustus"); str. 584, 585 ("Calvinus", No. 4).
  17. Grant. The Roman Emperors.
  18. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. I, str. 424–431 ("Augustus").
  19. Oxford Classical Dictionary, str. 638 ("Magister Militum").

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Titus Livius. Ab Urbe Condita Libri.
  • Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology. William Smith, ur. Little, Brown and Company, Boston (1849).
  • Dictionary of Greek and Roman Antiquities. William Smith, ur. Little, Brown, and Company, Boston (1859).
  • Harper's Dictionary of Classical Antiquities. Harry Thurston Peck, ur. (Second Edition, 1897).
  • Oxford Classical Dictionary. N.G.L. Hammond in H.H. Scullard, ur. Clarendon Press, Oxford (Second Edition, 1970).
  • Michael Grant. The Roman Emperors. Scribner’s (1985).