Madona in dete s Sv. Janezom in Sv. Nikolajem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ansideijeva Madonna - Madona in dete s sv. Janezom in sv. Nikolajem
UmetnikRafael
Leto1505–1507
Vrstaolje na les (topol)]]
Mere216.8 cm × 147.6 cm
KrajNational Gallery, London

Ansideijeva Madona (italijansko: Pala Ansidei), tudi Madona in dete s sv. Janezom in sv. Nikolajem je slika italijanskega renesančnega umetnika Rafaela iz leta 1505–1507, ki je bila naslikana v njegovem florentinskem obdobju. Prikazuje Blaženo Devico Marijo, ki sedi na lesenem prestolu, z otrokom Kristusom v naročju. Na njeni desni stoji Janez Krstnik, na njeni levi bere sveti Nikolaj.

V času, ko je bila slika naročena, so bile še druge slike, ki so sestavljale skupino za oltarni del. Edino kar je ostalo od predele je sveti Janez Krstnik pridiga, ostalo pa je nerazložljivo izgubljeno.

Glavna slika, Ansideijeva Madona in predela Sveti Janez Krstnik pridiga so v Narodni galeriji v Londonu.

Slika[uredi | uredi kodo]

Devica formalno sedi na visokem prestolu, na levi je odrasli sveti Janez Krstnik, na desni pa sveti Nikolaj iz Mire. Naslikan za učinek in ne realizem, prestol nima naslonjal, stopnice so zelo strme, a lepo odmaknjeni loki zgoraj in pristop k prestolu.[1]

Odličnost skozi vedrino in božanskost[uredi | uredi kodo]

Na Ansideijevo Madono je močno vplival strog izraz božanskosti umbrijske šole v slikarjevem florentinskem obdobju. Nad Madoninim prestolom je napisano »Zdravo, Mati Kristusova«. To primerja z bolj naravnimi pozami in medsebojnimi vplivi, ki jih najdemo na slikah njegovega rimskega obdobja, kot je Madona, Kristusovo dete in dojenček Janez Krstnik.[2]

Po Ruskinu iz Narodne galerije slika velja za eno največjih slik v zgodovini in kot takšna uteleša najboljše od krščanstva iz več razlogov. Najprej je bila izdelava skoraj popolna in je dobro prenesla preizkus stoletij. Zlato na sliki je videti resnično, a je v celoti naslikano.[3] Drugič, še en preizkus odlične slike, liki izgledajo spokojno. Tretjič, slika pritegne pozornost duha ali duše lika, ne pa njihovega videza. In nazadnje, v obrazu subjekta opazite veselje, zadovoljstvo ali lepoto, ne negativne konotacije, kot sta bolečina ali slabost.

Vsak predmet in pokrajina Ansideijeve Madone vzbujata vedrino in božanskost:

  • Madona, s svojo popolno predanostjo svojemu otroku,
  • Kristus otrok s svojo varno vero v svojo mater,
  • sveti Janez skozi kontemplativni izraz svojega duhovnega potovanja,
  • škof Nikolaj iz Mire s pomočjo duhovnega znanja in
  • pomirjujoča pokrajina in odprto, neskončno nebo, ki je najbližje Bogu.

Tri kroglice na nogah škofa Nikolaja lahko simbolizirajo Sveto trojico ali tri vrečke z zlatom, ki naj bi jih vrgel v okno stanovanja revnega človeka za blaginjo njegovih hčera.

Mladi mojster[uredi | uredi kodo]

Rafaelova leta v Firencah so ga izpostavila obilici umetniških vplivov, najprej njegov učitelj Perugino in nato še drugi, kot so Donatellov kiparski marmor, Masacciove freske, Michelangelov David, slike Leonarda da Vincija in še veliko več, kar je Rafael uporabil za razvoj svojega občutka za slog, kompozicijo in izvedbo, kot je prikazano v Ansideijevi Madoni.[4]

Rafael je v Ansideijevi Madoni dosegel odličnost z izvedbo vsakega detajla. Mojster pri triindvajsetih letih, je s skrbnim, metodičnim delovanjem prinesel novo življenje dobro zastopanim temam. Skrb je predstavljena s tem, kaj človek počne - in česa ne počne, ali bolj jasno: »Obstaja pregovor, da se pravi umetnik najbolje pozna po tem, kar izpušča«. Pokrajina za subjekti je čista in spokojna, ne pretirava z nepotrebnimi podrobnostmi. Ko uporablja barve, jih uporablja odločno in za učinek, na primer nakit, kroglica rdeče korale.[5]

Leta 1508 je prišel Rafael v Rim pri petindvajsetih letih in je že imel velik ugled mojstra umetnosti, znanega po takšnih delih, kot so Madonna del Granduca , Madona s ščinkavcem, Ansideijeva Madona in več.

Osamljeni liki umbrijske šole[uredi | uredi kodo]

Devica Marija, sveti Janez in škof Nikolaj so ločeni drug od drugega, brez izmenjave, slog, ki je pogost v umbrijski šoli, zlasti pri Peruginu.[6]

Naročilo in poreklo[uredi | uredi kodo]

Sveti Janez Krstnik pridiga, ena od slik na predeli za Ansideijevo Madono. Nacionalna galerija, London

Niccolò Ansidei je Rafaelu naročil, da za svojo družinsko kapelo, posvečeno svetemu Nikolaju, v cerkvi San Fiorenzo, Perugia, naslika oltarno skupino z naslovom Madona in dete s svetim Janezom Krstnikom in svetnikom Nikolajem iz Barija (Ansidejeva Madona)

Dve sliki sta tvorili predelo za Rafaelov oltarni nastavek. Prva, sveti Janez Krstnik pridigaii, je bila postavljena pod podobo svetega Janeza v glavnem oltarju, zdaj je v lasti Narodne galerije. Plošče, ki so upodabljale njeno zaroko, nameščene pod Devico in otrokom in drugo pod svetim Nikolajem enega od njegovih čudežev, niso ohranjene.[7]

Obstaja nekaj vprašanj glede datuma ali datacije slike. Izvirno je bilo razumevanje, da se je slika začela leta 1505, skladno s takratnim Rafaelovim slogom, na katerega je močno vplival Perugino. Skrbno opazovanje je pokazalo, da je bila slika datirana v leto 1507. Čeprav lahko na podlagi Rafaelovega sloga precej utemeljeno domnevamo, da se je delo začelo leta 1505 in končalo leta 1507.[8] Kapela, v kateri je bila Ansideijeva Madona, je bila razstavljena leta 1763, ko je bila cerkev San Fiorenzo obnovljena. Kapela je bila ponovno sestavljena in zdaj vsebuje kopijo originalne oltarne slike iz 19. stoletja.[9] Delo je leta 1764 kupil mladi lord Robert Spenser za nerazkrito, a očitno veliko vsoto denarja kot darilo bratu, 4. vojvodu Marlboroughu.[10] Delo je bilo umeščeno v palačo Blenheim, eno najbolj veličastnih zgradb v Evropi in dom vojvode Marlborouga, včasih poznano kot Blenheimova Madona.[11]

Ansideijeva Madona, ki velja za »najbolj dovršeno sliko sveta«, je Blenheim Collection prodal George Spencer-Churchill, 8. vojvoda Marlborough, po zakonu lorda Cairnsa za 75.000 funtov [12] oz. skoraj soglasno navaja 70.000 funtov, londonski Narodni galeriji leta 1885.[13] Takrat je bil to tretji najvišji znesek, plačan za sliko, verjetno v velikem delu, ker je bilo v tujih galerijah malo Rafaelovih slik.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ruskin, J (1888). A Popular Handbook to the National Gallery. Zv. 1. London: MacMillan & Company. str. 113.
  2. ↑ Vodnik Narodne galerije [1]
  3. ↑ Macfall, H (september 2004). A History Of Painting: The Renaissance In Central Italy Part I. str. 188–189. ISBN 9781417945061.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ Pater, W (2007) [1895]. Miscellaneous Studies: A Series of Essays. str. 59–61. ISBN 9781408628614.
  5. ↑ Grant, A (september–december 1895). »Evolution in Early Italian Art – The Madonna and the Saints«. The Pall Mall Magazine. London: Hazell, Watson & Viney. 7: 65.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  6. ↑ »The Ansidei Madonna, Saint John«. London: National Gallery. Pridobljeno 11. marca 2011.
  7. ↑ Müntz, E (1888). Armstrong, W (ur.). Raphael; His Life, Works and Times. London: Chapman and Hall. str. 170.
  8. ↑ »San Fiorenzo (rebuilt in 1471–1519, remodeled in 1763–70)«. Key to Umbria: City Walks. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2011.
  9. ↑ Hogg, J; Marryat, F (1885). London Society. Zv. 48. London: Kelly & Company. str. 49.
  10. ↑ Killikelly, S (1886). Curious Questions in History, Literature, Art, and Social Life. Zv. 1. Philadelphia: David McKay. str. 74.
  11. ↑ Boase, F (1897). Modern English Biography: Containing Many Thousand Concise Memoirs Who Have Died Since the Year 1850. Zv. 2. Truro: Netherton & Worth (self-published). str. 1646.
  12. ↑ »The Ansidei Madonna, Key Facts«. London: National Gallery. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2011. Pridobljeno 11. marca 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Madonna Ansidei.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Madona_in_dete_s_Sv._Janezom_in_Sv._Nikolajem&oldid=6031414«