Mūlasarvāstivāda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tibetanski budistični menihi iz šole Mūlasarvāstivāda

Mūlasarvāstivāda (Sanskrit: मूलसर्वास्तिवाद; tradicionalna kitajščina: 根本說一切有部; pinyin: Gēnběn Shuō Yīqièyǒu Bù) je ena od zgodnjih budističnih šol iz Indije. Mūlasarvāstivāda je veja Vinaye, ki se je vse do današnjih dni ohranila med Tibetanci in Mongoli. Vprašanje njenega izvora in njenega odnosa do ločine Sarvāstivāde še vedno ostaja precej nejasno.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj v Indiji[uredi | uredi kodo]

Pri vprašanju povezave med šolo Mūlasarvāstivāda in šolo Sarvāstivāda sodobni učenjaki v njiju vidijo dve med seboj neodvisni šoli.[1] Čeprav je duhovnik Jidžing (okrog 700 n.š.) postavil trditev, da je šola dobila svoje ime zaradi tega, ker je izhajala iz šole Sarvāstivāda, Buton Rinchen Drub trdi, da je bilo ime le poklon šoli Sarvāstivāda v smislu, da je slednja »korenina« (mūla) vseh budističnih šol.[2] Obstaja še več različnih hipotez o razmerju med obema šolama.[3] Po mnenju Gregoryja Schopena se je Mūlasarvāstivāda razvila v 2. stoletju n.š. in je v 7. stoletju v Indiji prišla v zaton.[4]

Razvoj v kraljestvu Šrividžaja[uredi | uredi kodo]

V 7. stoletju je menih Jidžing zapisal, da je bila šola Mūlasarvāstivāda zelo vplivna v kraljestvu Šrividžaja (Śrīvijaya; dežela na tleh današnje Indonezije). Jidžing je v času svojih popotovanj v Šrividžaji ostal šest do sedem let in se v tem času posvečal študiju sanskrita in prevajanju sanskritskih besedil v kitajščino. Pri tem je sporočal, da je Mūlasarvāstivāda vinaya na tem področju skoraj splošno sprejeta,[5] pri čemer se je glede pravil in obredja ohranila praktično v svoji izvorni indijski obliki.[6]

Potomka Vinaye[uredi | uredi kodo]

Mūlasarvāstivāda vinaya je poleg Dharmaguptake in Theravāde ena od treh oblik budizma, ki izvirajo iz Vinaye. Tibetanski vladar Ralpacan (prva polovica 9. stoletja) je omejil budistična meniška posvečenja v Mūlasarvāstivāda vinayo. Ker mongolski budizem izvira iz Tibeta, so tudi Mongoli pri posvečevanju svojih menihov upoštevali to navodilo.

Z Mūlasarvāstivāda vinayo se lahko seznanimo preko tibetanske tradicije (od 9. stoletja dalje), kitajske tradicije (od 8. stoletja dalje), do določene mere pa iz izvornih besedil, napisanih v sanskritu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Charles Willemen, Bart Dessein, Collett Cox. Sarvāstivāda Buddhist scholasticism. Brill, 1988. Str.88.
  2. ^ Elizabeth Cook. Light of Liberation: A History of Buddhism in India. Dharma Publishing, 1992. Str. 237
  3. ^ Mulasarvastivadins of Mathura
  4. ^ Gregory Schopen. Figments and fragments of Māhāyana Buddhism in India. University of Hawaii Press, 2005. Str.76-77.
  5. ^ Coedes, George. The Indianized States of South-East Asia. 1968. Str. 84
  6. ^ J. Takakusu (2005). A Record of the Buddhist Religion : As Practised in India and the Malay Archipelago (A.D. 671-695)/I-Tsing.. New Delhi, AES. ISBN 81-206-1622-7. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • History of the Mulasarvastivada Ordination Lineages in Tibet
  • YAMAGIWA Nobuyuki. "Recent Studies on Vinaya Manuscripts". Journal of Indian and Buddhist studies 52.1 (2003)
  • Satoshi Hiraoka. "The Relation between the Divyavadana and the Mulasarvastivada Vinaya". Journal of Indian Philosophy 26.5 (1998)