Pojdi na vsebino

Münchenski govor Vladimirja Putina (2007)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Putin na 43. varnostni konferenci v Münchnu leta 2007.

Putinov govor na 43. münchenski varnostni konferenci leta 2007 je bil prvi govor voditelja ruske države na varnostni konferenci v Münchnu. Glavne teme njegovega govora 10. februarja 2007 so bile kritike monopolarnega svetovnega reda, širitve NATO proti vzhodu, razorožitev in iranski jedrski program.[1] Putinov govor je bil razumljen kot sporočilo Rusije Zahodu, da ne bo sprejela podrejene vloge v svetovni politiki. Govor je nakazal spremembo v ruski zunanji politiki in napovedal bolj odločno in neodvisno držo na mednarodnem prizorišču. Putin je jasno povedal, da je Rusija pripravljena braniti svoje interese in prevzeti aktivnejšo vlogo pri oblikovanju svetovnega reda.[2][3][4][5]

Udeleženci konference so bili pretreseni in govorili o novi hladni vojni. Govor je odmeval po vsem svetu.[6][7][8]

Povzetek

[uredi | uredi kodo]

Putin je kritiziral, kot je imenoval, »monopolno prevlado ZDA« in njihovo »skoraj nekontrolirano čezmerno uporabo sile v mednarodnih odnosih«. Dejal je, da je posledica takšne prevlade, da se »nihče ne počuti varnega! Ker nihče ne more čutiti, da je mednarodno pravo kot trden zid, ki ga bo ščitil. Seveda takšna politika spodbuja oboroževalno tekmo.«[9] Putin je citiral govor Manfreda Wörnerja iz leta 1990, da bi podprl svoje mnenje, da naj bi NATO obljubil, da ne bo dovolil pridružitev vzhodnoevropskih držav zvezi. Izjavil je, da je »[Wörner] takrat rekel: 'dejstvo, da nismo pripravljeni postaviti NATO vojske zunaj nemškega ozemlja, daje Sovjetski zvezi trdno varnostno jamstvo.' Kje so te garancije?«[9][10]

Odzivi

[uredi | uredi kodo]

Poljski Inštitut za mednarodne zadeve je pri Putinovem citiranju Wörnerjevega govora izpostavil pomanjkanje ustreznega konteksta, saj se je prvotni govor v resnici nanašal le na namestitev NATO sil v vzhodni Nemčiji po združitvi Nemčije.[10]

William Burns, takratni ameriški ambasador v Rusiji, je napisal državni sekretarki ZDA Riceovi “Govor je bil produkt petnajst let nakopičenih ruskih frustracij in zamer, ojačanih s Putinovim osebnim občutkom, da so ruski pomisleki pogosto prezrti".[11][6]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Pred in po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022 so politični analitiki govor ponovno obravnavali, pri čemer so komentatorji trdili, da je šlo za razkritje Putinovih namenov, česar pa zahodne države niso ustrezno interpretirale.[12][13][14][15][16]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Vladimir Putin - Speech and Q&A on Security Policy at the 43rd Munich Security Conference 2007 (text-audio-video)«. www.americanrhetoric.com. Pridobljeno 4. januarja 2025.
  2. ↑ »Putin says U.S. Wants to dominate world«. Reuters. 10. februar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2023. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  3. ↑ Shanker, Thom; Landler, Mark (11. februar 2007). »Putin Says U.S. Is Undermining Global Stability«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2022. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  4. ↑ »Putin rails against US foreign policy«. Financial Times. 10. februar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2022. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  5. ↑ »Putin Slams US for Making World More Dangerous | DW | 10.02.2007«. Deutsche Welle. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. avgusta 2022. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  6. ↑ 6,0 6,1 Horton, Scott (2024). Provoked. The Libertarian Institute. str. 208. ISBN 978-1733647373.
  7. ↑ »Gates dismisses Putin remarks as blunt spy talk«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2021. Pridobljeno 8. februarja 2024.
  8. ↑ Watson, Rob (10. februar 2007). »Putin's speech: Back to cold war? Putin's speech: Back to cold war?«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 20. februarja 2022. Pridobljeno 10. junija 2019.
  9. ↑ 9,0 9,1 »Speech and the Following Discussion at the Munich Conference on Security Policy«. kremlin.ru. 10. februar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2022. Pridobljeno 10. junija 2019.
  10. ↑ 10,0 10,1 Kupiecki, Robert; Menkiszak, Marek (2020). Documents Talk: NATO-Russia Relations After the Cold War. Polski Instytut Spraw Międzynarodowych. str. 375. ISBN 978-83-66091-61-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2020. Pridobljeno 17. maja 2021.
  11. ↑ Burns, William J. (2020). The back channel: a memoir of American diplomacy and the case for its renewal. New York: Random House. str. 224. ISBN 978-0-525-50888-5.
  12. ↑ Fata, Daniel (7. februar 2022). »Putin Announced His Manifesto Against the West Fifteen Years Ago. His Story Hasn't Changed«. The Bulwark. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2022. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
  13. ↑ Ignatius, David (20. februar 2022). »Putin warned the West 15 years ago. Now, in Ukraine, he's poised to wage war«. Washington Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2022. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
  14. ↑ Fried, Daniel; Volker, Kurt (18. februar 2022). »The Speech In Which Putin Told Us Who He Was«. Politico. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2022. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
  15. ↑ Rachman, Gideon (9. april 2022). »Understanding Vladimir Putin, the man who fooled the world«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2022. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
  16. ↑ Michta, Andrew A. (7. avgust 2022). »China, Russia and the West's Crisis of Disbelief«. Wall Street Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. novembra 2022. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Münchenski_govor_Vladimirja_Putina_(2007)&oldid=6425119«