Pojdi na vsebino

Luteranstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Luteranec)
Lutrova vrtnica, simbol luteranstva
Martin Luther

Luteranstvo (ali luteranizem) je krščansko reformacijsko gibanje, ki ga je začel Martin Luter.

Luther je 31. oktobra 1517 na vrata wittenberške cerkve nabil 95 tez, v katerih je zarisal ideje o prenovi (Rimskokatoliške) Cerkve. Zlasti ostro je nastopil proti nekaterim praksam, ki so se izoblikovale v Rimskokatoliški Cerkvi v srednjem veku, npr. prodajanje odpustkov za denar ipd.

Rimskokatoliška cerkev ni privolila v predlagano prenovo in je Luthra izobčila, kar je pripeljalo do pojava novih krščanskih verskih skupnosti, ki jih imenujemo Luteranske Cerkve ali Evangeličanske Cerkve.

Glavne ideje luteranstva:

  • Dogme, ki so jih razglasili papeži in Cerkveni koncili niso obvezujoče. Pravo vero razkriva samo Sveto Pismo (sola Scriptura).
  • Glava Cerkve (tj. skupnosti vseh vernih) ni papež, pač pa Jezus Kristus (solus Christus).
  • Za zveličanje niso potrebna dela, ki jih predpisuje Cerkev, in Cerkveni odpustki, pač pa samo vera (sola fides).
  • Odrešenje človeku podeljuje samo Božja milost (sola gratia).
  • Obstajata samo dva zakramenta, ki ju je postavil Kristus: krst in sveta večerja (evharistija). Ostale katoliške zakramente so si izmislili pozneje.
  • Upoštevati je treba Deset Božjih zapovedi v originalni obliki, vključno z zapovedjo »Ne imej drugih bogov«, »Ne moli podob« ipd. Čaščenje svetnikov in podob (ikonodulija) je neprimerno.
  • Marijo je treba spoštovati kot Jezusovo mater, neprimerno pa jo je po božje častiti.
  • Duhovniški celibat je zahteva papeža, ne pa Jezusa, zato ga ni treba upoštevati.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Bronasti kip Martina Luthra pred luteransko cerkvijo Gospe v Dresdnu, zgrajen leta 1885.

Luteranstvo ima korenine v delu Martina Luthra, ki si je prizadeval reformirati zahodno Cerkev v skladu s tem, kar je imel za bolj biblijsko osnovo.[1] Odziv vlade in cerkvenih oblasti na mednarodno širjenje njegovih spisov, začenši s Petindevetdesetimi tezami, je razdelil zahodno krščanstvo. Med reformacijo je luteranstvo postalo državna religija številnih držav severne Evrope, zlasti v severni Nemčiji, Skandinaviji in takratnem Livonskem redu. Luteranski duhovniki so postali javni uslužbenci, luteranske cerkve pa so postale del države.[2]

Leta 1521 je bil razkol med luteransko in Rimskokatoliško Cerkvijo javno in jasno razkrit z Wormsovim ediktom, v katerem je Državni zbor obsodil Luthra in uradno prepovedal podložnikom Svetega rimskega cesarstva zagovarjanje ali širjenje Luthrovih idej, zagovornikom luteranstva pa je grozila zaplemba vsega premoženja. Polovico bi zasegla Cesarska vlada, preostalo polovico pa obtožujoča stranka. V Skandinaviji so rimskokatoliški škofje večinoma sprejeli luteranske reforme in tamkajšnja cerkev je postala luteranska po veri; trojno ministrstvo škofov, duhovnikov in diakonov se je nadaljevalo.[3] [4] Evangeličansko-luteranska cerkev se je imela za pravo nadaljevanje katoliške Cerkve in je trdila, da je rimska cerkev v času reformacije odpadla od katoliške vere; evangeličansko-luteranski teolog Hermann Sasse povzema evangeličansko-luteransko ekleziologijo v kontekstu reformacije in kasnejšega razvoja: [5]

Evangeličanski-luterani so se razlikovali od drugih tokov protestantske reformacije, saj so menili, da »že sama narava reformirane cerkve poudarja njeno močno nasprotovanje srednjeveški cerkvi, vendar pa sama narava luteranske cerkve zahteva, da gre do skrajne možne meje v svojem vztrajanju pri svoji identiteti s katoliško cerkvijo«. [5]

Razširitev v severno Evropo

[uredi | uredi kodo]
Naslovna stran švedske Biblije Gustava Vase, ki sta jo prevedla brata Olaus Petri, Laurentius Petri in Laurentius Andreae

Luteranstvo se je v 16. stoletju razširilo po vsej Skandinaviji, ko so vero sprejeli dansko-norveški in švedski monarhi. Prek baltsko-nemške in švedske vladavine se je luteranstvo razširilo tudi v Estonijo in Latvijo . Širiti se je začelo tudi v Veliko Litvo, kjer so se praktično vsi člani litovskega plemstva spreobrnili v luteranstvo ali kalvinizem, vendar je konec 17. stoletja protestantizem na splošno začel izgubljati podporo zaradi protireformacije in verskih preganjanj. V Mali Litvi pod nemško oblastjo pa je luteranstvo ostalo prevladujoča veja Krščanstva. Luteranstvo je imelo ključno vlogo pri ohranjanju litovskega jezika.

Od leta 1520 v Københavnu potekajo redne luteranske bogoslužbe. Pod vladavino Friderika I. (1523–1533) je Danska-Norveška ostala uradno Katoliška. Čeprav je Friderik sprva obljubil preganjanje luteranov, je kmalu sprejel politiko zaščite luteranskih pridigarjev in reformatorjev, med katerimi je bil najpomembnejši Hans Tausen.[6]

Med Friderikovo vladavino je luteranstvo močno prodrlo na Dansko. Na odprtem srečanju v Københavnu, ki se ga je leta 1536 udeležil Kralj Kristijan III., so ljudje vzklikali: »Stali bomo za svetim Evangelijem in takšnih škofov nočemo več.« [7] Friderikov sin je bil odkrito luteran, kar je preprečilo njegovo izvolitev na prestol po očetovi smrti leta 1533. Vendar pa je po zmagi v državljanski vojni, ki je sledila, leta 1536 postal Kristjan III. in pospešil reformacijo na Danskem-Norveškem.

Ustava, na kateri naj bi po cerkvenem odloku temeljila dansko-norveška Cerkev, je "Čista Božja beseda, ki je Postava in Evangelij".[8] Ne omenja Augsburške veroizpovedi.[9] Duhovniki so morali dovolj dobro razumeti Sveto pismo, da so lahko svojimu občestvu pridigali in razlagali Evangelij in Epistole.[9]

Mladi so se učili po Lutrovem Malem katekizmu, ki je v danščini na voljo od leta 1532. Učili so jih, da naj ob koncu življenja pričakujejo: "odpuščanje grehov", "da bodo šteti za pravične" in "večno življenje". Navodila so še vedno podobna.[10]

Prva popolna Biblija v danščini je temeljila na Luthrovem prevodu Biblije v nemščino. Izdana je bila leta 1550 v 3000 izvodih prve različice; druga izdaja je izšla leta 1589.[11] Za razliko od katolicizma luteranstvo zavrača stališče, da je razlaga "Božje besede" zaupana le obhajilu Rimskega Škofa.[9] [12]

Reformacija na Švedskem se je začela z bratoma Olausom in Laurentiusom Petrijem, ki sta reformacijo po študiju v Nemčiji prinesla na Švedsko. Izvoljenega Kralja Gustava Vaso sta leta 1523 pripeljala do luteranstva. Papeževa zavrnitev zamenjave nadškofa, ki je med stockholmskim pokolom podpiral invazijske sile, ki so nasprotovale Gustavu Vasi, je leta 1523 privedla do prekinitve vsakršne uradne povezave med Švedsko in papeštvom.[6]

Štiri leta pozneje, na Västeråsovem dietu, je kralju uspelo prisiliti Državni Zbor, da sprejme njegovo oblast nad Državno Cerkvijo. Kralj je dobil v posest vse cerkvene lastnine, tudi cerkvena imenovanja in odobritev duhovščine. Čeprav je to dejansko uradno potrdilo luteranske ideje, [6] luteranstvo ni postalo uradno vse do leta 1593. Takrat je uppsalska sinoda razglasila Sveto pismo za edino vodilo vere, pri čemer so bili kot zveste in avtoritativne razlage sprejeti štirje dokumenti: Apostolska veroizpoved, Nicejska veroizpoved, Atanazijeva veroizpoved in nespremenjena Augsburška veroizpoved iz leta 1530. Mikael Agricola je leta 1548 objavil svoj prevod prve finske Nove zaveze.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Bethany Lutheran Ministries – Home«. Bethany Lutheran Ministries. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. januarja 2012. Pridobljeno 5. marca 2015.
  2. ↑ Markkola, P (2015). »The Long History of Lutheranism in Scandinavia. From State Religion to the People's Church«. Perichoresis. 13 (2): 3–15. doi:10.1515/perc-2015-0007.
  3. ↑ Benedetto, Robert; Duke, James O. (13. avgust 2008). The New Westminster Dictionary of Church History: The Early, Medieval, and Reformation Eras. Westminster John Knox Press. str. 594. ISBN 978-0664224165. In Sweden the apostolic succession was preserved because the Catholic bishops were allowed to stay in office, but they had to approve changes in the ceremonies.
  4. ↑ Alan Richardson; John Bowden John (1983). The Westminster Dictionary of Christian Theology. Westminster John Knox Press. ISBN 0664227481. The churches of Sweden and Finland retained bishops and the conviction of being in continuity with the apostolic succession
  5. 1 2 McClean, Charles L. (4. november 2024). »Ad Orientem: Why the Celebrant Should Face East (Part II)«. Gottesdienst: The Journal of Lutheran Liturgy. Pridobljeno 3. marca 2026.
  6. 1 2 3 Chapter 12: The Reformation In Germany And Scandinavia Arhivirano 19 February 2015 na Wayback Machine., Renaissance and Reformation by William Gilbert.
  7. ↑ Rohmann, J. L (1836). Historisk fremstilling af reformationens indførelse i Danmark. Kjobenhavn. str. 195. Pridobljeno 5. marca 2015.
  8. ↑ J. L. Rohmann (1836). Historisk fremstilling af reformationens indførelse i Danmark. Kjobenhavn. str. 202. Pridobljeno 5. marca 2015.
  9. 1 2 3 Rohmann, J. L (1836). Historisk fremstilling af reformationens indførelse i Danmark. Pridobljeno 5. marca 2015.
  10. ↑ »Danmarks og Norges Kirke-Ritual (Kirkeritualet)«. retsinformation.dk. 25. julij 1685. Pridobljeno 5. marca 2015.
  11. ↑ Hastings, James (Oktober 2004). A Dictionary of the Bible. The Minerva Group. ISBN 9781410217301. Pridobljeno 5. marca 2015.
  12. ↑ »Compendium of the Catechism of the Catholic Church«. Pridobljeno 5. marca 2015.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Luteranstvo&oldid=6667154«