Luigi Di Maio

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Luigi Di Maio
Portret
Minister za zunanje zadeve in
mednarodno sodelovanje Italije
Na položaju
5. september 2019 – 22. oktober 2022
PremierGiuseppe Conte
Mario Draghi
PredhodnikEnzo Moavero Milanesi
NaslednikAntonio Tajani
Podpredsednik vlade
Italijanske republike
Na položaju
1. junij 2018 – 5. september 2019
Serving with Matteo Salvini
PremierGiuseppe Conte
PredhodnikAngelino Alfano (2014)
Naslednikizpraznjeno
Minister za ekonomski razvoj
Italijanske republike
Na položaju
1. junij 2018 – 5. september 2019
PremierGiuseppe Conte
PredhodnikCarlo Calenda
NaslednikStefano Patuanelli
Osebni podatki
RojstvoLuigi Di Maio
6. julij 1986({{padleft:1986|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[2] (37 let)
Avellino[d]
Politična strankaGibanje petih zvezd
PartnerjiVirginia Saba[1]
Poklicpolitik, pubblicista journalist
Podpis
Spletna stranluigidimaio.it

Luigi Di Maio italijanska izgovorjava: [luˈiːdʒi di ˈmaːjo], italijanski politik; * 6. julij 1986, Avellino, Italija.

Od 5. septembra 2019 do 22. oktobra 2022 je zasedal položaj ministra za zunanje zadeve Italijanske republike. Pred tem je bil od leta 2018 do 2019 namestnik italijanskega premierja in minister za gospodarski razvoj, delo in socialno politiko ter kot podpredsednik poslanske zbornice v XVII. italijanskem parlamentu. Od leta 2017 do januarja 2020 je bil vodja Gibanja petih zvezd, protiustavniške stranke, ki jo je ustanovil Beppe Grillo.[3][4] Stranko je junija 2022 zapustil.[5]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Luigi Di Maio se je rodil leta 1986 v Avellinu; bil je najstarejši izmed treh bratov. Njegov oče Antonio je bil manjši nepremičninski podjetnik in lokalni svetnik neofašističnega italijanskega socialnega gibanja (MSI), njegova mati pa je bila učiteljica italijanščine in latinščine.[6][7]

Di Maio je obiskoval Liceo classico, nato pa se je vpisal na neapeljsko univerzo Federico II., da bi študiral tehniko, a se je nato preusmeril v sodno prakso. Bil je med ustanovitelji študentskih društev na obeh fakultetah. Di Maio na univerzi ni nikoli diplomiral.[8][9]

Leta 2007 je bil registriran kot vajeniški novinar, kasneje pa je na kratko delal kot spletni skrbnik in kot prodajalec pijač (kljub trditvam, da je bil stevard) na Stadio San Paolo v Neaplju . [10] [11] [12] [13]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 je bil Di Maio med ustanovitelji politične skupine "Prijatelji Beppeja Grilla", predhodnice Gibanja petih zvezd (M5S), ki ga je priljubljeni komik ustanovil oktobra 2009.[14]

Na volitvah leta 2013 je bil izvoljen v poslansko zbornico italijanskega parlamenta. 21. marca 2013 je postal najmlajši podpredsednik poslanske zbornice.[15][16]

Podpredsednik vlade[uredi | uredi kodo]

Di Maio se v Washingtonu sreča z ameriškim svetovalcem za nacionalno varnost Johnom Boltonom

Di Maio je prisegel kot podpredsednik vlade in minister za gospodarski razvoj, delo in socialne politike v prvi Contejevi vladi, 1. junija 2018.[17]

Kot minister je uvedel tako imenovani "dohodek državljanov" (italijansko reddito di cittadinanza), sistem socialnega varstva, ki revnim ljudem in družinam zagotavlja osnovni dohodek in pomoč pri iskanju zaposlitve,[18] kar je bil eden glavnih predlogov kampanje Gibanja petih zvezd leta 2018.[19] Dohodek je bil določen na največ 780 € na mesec, v prvem letu pa je imel program skoraj 2,7 milijona prijav.[20][21]

Maja 2019 je stranka Di Maia doživela velik poraz in z 32,68 % (marec 2018) padla na 17,06 % glasov, kar je največja sprememba v zgodovini v 14 mesecih.

Avgusta 2019 je Di Maiev kolega podpredsednik vlade Matteo Salvini, po naraščajočih napetostih in po tem, ko je Salvini poskušal voditi vlado po množični zmagi na volitvah maja 2019, napovedal nezaupnico Conteju. Številni politični analitiki menijo, da je bil predlog nezaupnice poskus izsiljevanja predčasnih volitev, da bi izboljšali položaj stranke Liga v parlamentu in poskusa, da bi Salvini postal naslednji italijanski premier. 20. avgusta je po parlamentarni razpravi, v kateri je Conte ostro obtožil Salvinija, da je politični oportunist, ki je "politično krizo sprožil samo v svoj osebni interes", predsedniku Sergiu Mattarelli ponudil svoj odstop.

Minister za zunanje zadeve[uredi | uredi kodo]

Di Maio z ameriškim državnim sekretarjem Mikeom Pompeom oktobra 2019

Po Contejevem odstopu je državni odbor PD uradno odprl možnost oblikovanja nove vlade v koaliciji z M5S,[22] ki bi temeljila na proevropejstvu, zelenem gospodarstvu, trajnostnem razvoju, boju proti ekonomski neenakosti in novi priseljevalski politiki.[23] Di Maio je bil sprva v nasprotju in začele so se pojavljati govorice o možnosti oblikovanja druge vlade med M5S in Ligo, pri čemer bi bil Di Maio premier.[24] Naposled je stranka PD sprejela ponudbo M5S, da Conte ostane na čelu nove vlade[25] in 29. avgusta je predsednik Mattarella Conteju podelil mandat.[26]

Ustanovitelj Gibanja petih zvezd Beppe Grillo je 1. septembra odločno podprl zavezništvo s PD, ki ga je označil kot "edinstveno priložnost" za reformo države.[27] Po dveh dneh, 3. septembra, so člani Gibanja petih zvezd glasovali za dogovor z demokrati pod vodstvom Giuseppeja Conteja z več kot 79 % glasov od skoraj 80.000 volivcev.[28] Di Maio je 5. septembra v novi vladi prisegel kot zunanji minister.[29]

22. januarja 2020, 4 dni pred ključnimi volitvami v nekaterih regijah, je Di Maio odstopil z mesta vodje M5S zaradi vse večjih kritik zaradi njegove odločitve za vodjo.[30] Junija 2022 je iz stranke izstopil in napovedal in se namenil ustanoviti lastno zeleno stranko.[5]

Volilna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Volitve Hiša Volilna enota Stranka Glasovi Rezultat
2013 Poslanska zbornica Kampanija 1 Gibanje petih zvezd - [a] DaD izvoljen
2018 Poslanska zbornica Kampanija 1 - Acerra Gibanje petih zvezd 95.219 DaD izvoljen
  1. ↑ Elected in a closed list proportional representation system.

Volitve prve preteklosti[uredi | uredi kodo]

Splošne volitve 2018 (C): Acerra
Kandidat Stranka Glasovi %
Luigi Di Maio Gibanje petih zvezd 95.219 63,4
Vittorio Sgarbi Desnosredinska koalicija 30.596 20,4
Antonio Falcone Levosredinska koalicija 18.018 12,0
Drugi 6.315 4,1
Skupaj 150.148 100,0

Glej tudi:[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Chi è Virginia Saba, la nuova fidanzata di Di Maio, www.dilei.it
  2. ↑ Munzinger Personen
  3. ↑ »Italy Challenges the Postwar Order - Alessandra Bocchi«. First Things. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  4. ↑ »Di Maio candidato premier M5S con quasi 31mila voti«. Il Sole 24 ORE. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Luigi Di Maio ustanavlja novo, okoljsko zavedno stranko«. RTVSLO.si. Pridobljeno 1. avgusta 2022.
  6. ↑ »Di Maio, ecco la foto di papà e lo strano segreto svelato: "Sapete con chi sta?" / Foto«. Liberoquotidiano.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2019. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  7. ↑ »M5s, i due padri fascisti antesignani del "vaffa": il lessico familiare di Di Maio e Di Battista«. Repubblica.it. 23. junij 2017. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  8. ↑ »Scalfarotto attacca Di Maio: 'Vorrei vedere il suo curriculum, non è nemmeno laureato'«. Tiscali Notizie. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  9. ↑ »Blog - M5s, conosciamo davvero Luigi Di Maio?«. Il Fatto Quotidiano. 30. januar 2017. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  10. ↑ Manuela Perrone (22. september 2017). »Luigi Di Maio, il più politico del M5S "scala" il Movimento anti-politica«. Il Sole 24 Ore. Pridobljeno 23. novembra 2017.
  11. ↑ »Di Maio? Un faccino pulito che ha fatto un solo mestiere: lo steward al San Paolo per vedersi il Napoli gratis«. L’Huffington Post. 26. november 2017. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  12. ↑ »Di Maio? Non steward ma venditore di bibite«. NeXt Quotidiano. 5. december 2018. Pridobljeno 18. februarja 2019.
  13. ↑ »L'ultima su Di Maio: "Steward allo stadio? No, vendeva bibite"«. Giornalettismo.com. 5. december 2018. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  14. ↑ »Blog di Beppe Grillo - Stiglitz e Le Liste Civiche«. Beppegrillo.it. 15. april 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2013. Pridobljeno 18. junija 2013.
  15. ↑ »Di Maio, Luigi - M5S«. Camera.it. Pridobljeno 25. februarja 2014.
  16. ↑ Pino Neri (22. marec 2013). »Luigi Di Maio, il ventiseienne napoletano, nuovo vicepresidente della Camera«. Il Mattino. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2014. Pridobljeno 25. februarja 2014.
  17. ↑ Churm, Philip Andrew (6. junij 2018). »Italy's new government: Who's who?«. euronews. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  18. ↑ »Italy's government launches 'citizens' income' website«. thelocal.it. 4. februar 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2019. Pridobljeno 4. januarja 2020.
  19. ↑ Giuffrida, Angela (6. marec 2019). »Italy rolls out 'citizens' income' for the poor amid criticisms«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. novembra 2019. Pridobljeno 4. januarja 2020.
  20. ↑ Hurst, Luke (6. marec 2019). »What is Italy's new 'Citizens' Income' scheme? | Euronews Answers«. euronews (v angleščini). Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2019. Pridobljeno 4. januarja 2020.
  21. ↑ »2.7 million people apply for Italy's basic income scheme«. thelocal.it. 24. april 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2019. Pridobljeno 4. januarja 2020.
  22. ↑ Giuffrida, Angela (20. avgust 2019). »Italian PM resigns with attack on 'opportunist' Salvini«.
  23. ↑ »Governo, Zingaretti: "I 5 punti per trattare con il M5S. No accordicchi, governo di svolta"«. Repubblica.it. 21. avgust 2019.
  24. ↑ »Di Maio: "La Lega mi ha offerto di fare il premier, rifiuto con gratitudine"«. www.ilmessaggero.it (v italijanščini). 28. avgust 2019. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  25. ↑ »Conte wins crucial support for new Italian govt coalition«. Washington Post.
  26. ↑ »Il Presidente Mattarella ha conferito l'incarico al Prof. Conte di formare il Governo«. Quirinale (v italijanščini). Pridobljeno 29. avgusta 2019.
  27. ↑ »L'appello di Grillo ai "ragazzi del Pd": "È il vostro momento"«. Agi.
  28. ↑ »Governo, via libera di Rousseau all'intesa M5s-Pd con il 79% dei voti. Conte domattina al Quirinale«. Repubblica.it. 3. september 2019.
  29. ↑ Amante, Angelo; Jones, Gavin (4. september 2019). »Factbox: The main ministers in Italy's new government«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 24. aprila 2020.
  30. ↑ M5s, Di Maio si dimette da capo politico: "Bisogna rifondarsi, i peggiori nemici sono all'interno. Basta pugnalate alle spalle", la Repubblica

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Luigi_Di_Maio&oldid=6077523«