Pojdi na vsebino

Luang Prabang

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Luang Prabang

ຫຼວງພະບາງ

Louangphabang
okrožje in občina
Okrožje Luang Prabang
Luang Prabang
Luang Prabang
Luang Prabang se nahaja v Laos
Luang Prabang
Luang Prabang
Lega v Laosu
Koordinati: 19°53′24″N 102°08′05″E / 19.89000°N 102.13472°E / 19.89000; 102.13472
Država Laos
ProvincaLuang Prabang
OkrožjeLuang Prabang
Ustanovitev kot Muang Sua698
Pod nadzorom Nanzhao709
Kmerski vazal950
Nastanek Lan Xang1353
Upravljanje
 • VrstaLouangphabang, območje svetovne dediščine[1]
Nadm. višina
305 m
Prebivalstvo
 • Skupno55.027
Časovni pasUTC+7 (ICT)
Poštna številka
06000[2]
Spletna strantourismluangprabang.org
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeTown of Luang Prabang
Varovalni pas12,560 ha
Kriterij
Cultural: ii, iv, v
Referenca479
Vpis1995 (19. zasedanje)
[uredi v Wikipodatkih]

Luang Prabang (laoško ຫຼວງພະບາງ, izgovorjeno [lǔaŋ pʰāʔ.bàːŋ]), zgodovinsko znan kot Xieng Thong (laoško ຊຽງທອງ) in alternativno zapisano Luang Phabang ali Louangphabang, je glavno mesto province Luang Prabang v severno-osrednjem Laosu. Njegovo ime, ki pomeni »kraljeva Budova podoba«, izhaja iz Phra Bang, kipa, ki simbolizira laoško suverenost.[3] Mesto, ki je bilo leta 1995 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO, je znano po mešanici tradicionalne laoške arhitekture, evropskih kolonialnih stavb in več kot 30 budističnih templjev. Zavarovano območje obsega 33 od 58 vasi, kjer se nadaljujejo dnevni obredi, kot je jutranja slovesnost darovanja miloščine.[4][5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Mestne države Dvaravati

[uredi | uredi kodo]

Do 6. stoletja so se v dolini reke Chao Phraya ljudstva Mon združila in ustvarila kraljestva Dvaravati. Na severu se je Haripunjaya (Lamphun) pojavil kot rivalska sila Dvaravatijev. Do 8. stoletja so se Moni potisnili proti severu in ustvarili mestne države v Fa Daetu (sodobni Kalasin, severovzhodna Tajska); Sri Gotapuri (Sikhottabong) blizu sodobnega Tha Kheka v Laosu; Muang Sui (Luang Prabang); in Chantaburiju (Vientiane). V 8. stoletju našega štetja je Sri Gotapura (Sikhottabong) nadzoroval trgovino po vsej osrednji regiji Mekong. Mestne države so po vsej regiji uvedle teravadski budizem prek šrilanških misijonarjev.[6][7]

Pogled na Luang Prabang, 1897

Obdobje Lan Xang

[uredi | uredi kodo]

Xieng Dong Xieng Thong je pod Jayavarmanom VII. od leta 1185 do 1191 doživel obdobje kmerske suverenosti. Leta 1238 je notranji upor v kmerskem oporišču Sukhothai izgnal kmerske gospodarje. Xieng Dong Xieng Thong je leta 1353 postal glavno mesto kraljestva Lan Xang. Leta 1359 je kmerski kralj iz Angkorja dal Phra Bang svojemu zetu, prvemu monarhu Lang Xanga, Fa Ngumu (1353–1373); da bi zagotovil budistično legitimnost tako Fa Ngumovi vladavini kot tudi suverenosti Laosa, je bil uporabljen za širjenje teravadskega budizma v novem kraljestvu. Ime glavnega mesta se je spremenilo v Luangphabang poimenovan po Budovi podobi, kjer je bila shranjena.[8]:225–226 Luang Prabang so zasedle vietnamske sile med pohodom cesarja Lê Thánh Tônga proti Lan Xangu in Lanni v letih 1478–1480.[9]

Tržnica v Luang Prabangu, pred letom 1901

Leta 1707 je Lan Xang razpadel zaradi dinastičnega boja in Luang Prabang je postal glavno mesto neodvisnega kraljestva Luang Prabang. Ko je Francija priključila Laos, so Francozi priznali Luang Prabang kot kraljevo rezidenco Laosa. Sčasoma je vladar Luang Prabanga postal sinonim za figuro Laosa. Ko je Laos dosegel neodvisnost, je kralj Luang Prabanga, Sisavang Vong, postal vodja države Kraljevine Laos.[10]

Druga svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]
Škoda, ki jo je povzročil komunistični kopenski napad na letališče Luang Prabang, 1967

Mesto je bilo prizorišče dogodkov med in po drugi svetovni vojni, med vojno pa so ga okupirale tuje države (Vichyjska Francija, Tajska, cesarska Japonska, Svobodna Francija in nacionalistična Kitajska). Sprva so mesto nadzorovali Vichyjski Francozi, ki so ga po francosko-tajski vojni 1940–1941 izgubili v korist tajskih sil. 9. marca 1945 je nacionalistična skupina razglasila ponovno neodvisnost Laosa z Luang Prabangom kot prestolnico, 7. aprila 1945 pa sta mesto zasedla dva bataljona japonskih čet.[11] Japonci so poskušali prisiliti Sisavanga Vonga (kralja Luang Prabanga), da razglasi neodvisnost Laosa, 8. aprila pa je ta preprosto razglasil konec statusa Laosa kot francoskega protektorata. Kralj je nato na skrivaj poslal princa Kindavonga, da bi zastopal Laos pred zavezniškimi silami, Sisavanga Vatthano pa kot predstavnika pred Japonci. Po predaji Japonske zaveznikom so bile sile Svobodne Francije poslane, da ponovno zavzamejo Laos in 25. avgusta so vstopile v Luang Prabang, takrat pa je kralj Francozom zagotovil, da Laos ostaja francoski kolonialni protektorat. Septembra so prispele kitajske nacionalistične sile, da bi sprejele predajo preostalih japonskih sil in začele odkupovati laoški pridelek opija.

Laoška ​​državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

Aprila in maja 1946 so Francozi poskušali ponovno zavzeti Laos z uporabo padalcev, da bi ponovno zavzeli Vientiane in Luang Prabang ter pregnali Phetsaratha in ministre Lao Issara iz Laosa na Tajsko in v Vietnam. Med prvo indokinsko vojno so sile Viet Minha in Pathet Laoa nekajkrat v letih 1953 in 1954 poskušale zavzeti mesto, vendar so jih francoske sile ustavile, preden so ga lahko dosegle.[12]

Vietnamska vojna od 1962 do 1975

[uredi | uredi kodo]

Kljub mednarodni konferenci v Laosu leta 1962 v Ženevi, ki je državi podelila nevtralnost, so vojaške zaloge za Vietkong v Južnem Vietnamu vzdolž Hošiminove poti med vietnamsko vojno prevažali skozi laoško ozemlje. To je povzročilo močno bombardiranje ameriških letalskih sil. Mesto Luang Prabang je bilo večinoma prizaneseno spopadom, čeprav so se enote komunistične organizacije Pathet Lao utrdile severno od mesta na območju jam Pak Ou. Leta 1975 so komunistične enote zavzele mesto.

Razvoj od leta 1975

[uredi | uredi kodo]

Zadnji laoški kralj, Sisavang Vatthana, ki je do leta 1975 prebival v Luang Prabangu, je bil skupaj z ženo in prestolonaslednikom deportiran v politično prevzgojno taborišče. Kraljeva družina je tam umrla – domnevno leta 1984 – v še vedno nejasnih okoliščinah. Z prevzemom oblasti s strani Pathet Lao je v Luang Prabangu prišlo tudi do eksodusa protirežimskih Laočanov, saj je po vsej državi pobegnilo približno 300.000 ljudi. Mesto Luang Prabang je zapadlo v spanec 'Trnuljčice'.

Od gospodarske liberalizacije, zlasti privatizacije turizma leta 1991, je bil prepoznan kulturni in zgodovinski pomen Luang Prabanga. Z dokončanjem prvega mostu prijateljstva med Tajsko in Laosom leta 1994 in povečanimi trženjskimi prizadevanji je na primer Luang Prabang leta 2015 obiskalo 500.000 tujih turistov. Luang Prabang je bil leta 1995 vpisan za Unescov seznam svetovne dediščine.[13] 32 budističnih samostanov in vsa francoska kolonialna arhitektura v mestu je bila uvrščena na seznam zgodovinskih spomenikov in je bila od takrat obnovljena. Omejevalno urbanistično načrtovanje je namenjeno tudi preprečevanju kršitev edinstvenega umetniškega in zgodovinskega značaja mestnega središča.[14]

Lega in pomen

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko središče mesta leži v zavetju odcepa med Mekongom in njegovim pritokom Nam Khanom na nadmorski višini približno 300 metrov. Je trgovsko središče za riž, gumo in tikovino. Izdelujejo tudi rokodelske izdelke, kot so lesarstvo, tekstil in papir. V Luang Prabangu je tudi univerza, Univerza Souphanouvong.

Mesto je z Vientianom povezano po asfaltirani državni cesti 13 prek Vang Vienga. Podaljšek NH-13 do laoško-kitajske meje je zagotovljen preko obvoznice. Luang Prabang je tudi ob kitajsko-laoški železnici. To je železniška proga s standardnim tirom od Kunminga na Kitajskem prek mejne postaje Moding (Boten) skozi severovzhodni Laos do glavnega mesta Vientiane. Gradnja se je začela 25. decembra 2016, predaja pa je bila izvedena 3. decembra 2021.

Znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
Wat Xieng Thong
That Makmo
Nočna tržnica v Luang Prabangu
  • Kraljeva palača (Ho Kham), danes Narodni muzej – med drugim je na ogled prestol vladarjev obdobja Lan Xang in verski zakladi. Zgrajena med letoma 1904 in 1909.
  • Wat Xieng Thong (tudi Wat Xienthong) – tempeljski kompleks ob reki Mekong, zgrajen leta 1560 pod kraljem Setthathirathom in obnovljen med letoma 1960 in 1962. Bil je edini tempelj v mestu, ki je nepoškodovan preživel plenjenje leta 1887. Arhitekturni slog s streho, ki sega skoraj do tal, je značilen za severni Laos.
  • Wat Visounarath (tudi Wat Visoun, Wat Visounarath) je tempeljski kompleks na jugovzhodni strani gore Phousi. Kralj Visounarath je samostan ustanovil leta 1512, ki so ga leta 1887 uničile kitajske horde. Večina kompleksa je bila obnovljena v 20. stoletju. Sim (laoški izraz za glavno stavbo wata) iz leta 1898 vsebuje okenske stebre v kmerskem slogu. Od leta 1942 je v notranjosti muzej s številnimi kipi Bude, zlasti tistimi v pozi, značilni za Luang Prabang, ki kliče dež (stojijo z dolgimi rokami, usmerjenimi navzdol, vzporedno s telesom).
  • That Makmo (stupa) na posestvu Wat Visounarath. Ime izhaja iz polkrožnega zvonika. Stupo je leta 1504 darovala Phantin Xieng, žena kralja Visounaratha, leta 1932 pa so jo obnovili, njene dragocene artefakte pa so prenesli v kraljevo palačo.
  • Wat Sop: tempeljski kompleks na severovzhodu starega mestnega jedra je bil ustanovljen leta 1480 kot grobni tempelj kralja Chakkrapata. Leta 1485 je bil na tem mestu zgrajen drugi grobni tempelj, ki je bil med prenovo v 18. stoletju združen s prvim. Sedanje stavbe, ob katerih se dviga izrazito drevo plumeria, so bile zgrajene leta 1909. Za Wat Sopom, na ulici Thanon Wat Sop, je tipična stanovanjska četrt, imenovana Baan v laoščini, kjer si lahko ogleda vsakdanje življenje domačinov, ki ga turizem še vedno ni prizadel.
  • Wat Chom Kong (tudi Wat Choum Khong): ta tempelj, zgrajen okoli leta 1850, je med drugim znan po svojem vrtu, ki naj bi bil eden najlepših v mestu, in po dveh figurah varuhov iz Kitajske pred glavno stavbo.
  • Gora Phousi (130 metrov visoka, 328 stopnic), topografska znamenitost in duhovno središče nasproti kraljeve palače, ponuja razgled na celotno mesto, reko Mekong in okoliško gozdnato gorsko pokrajino.
  • Nočna tržnica ob vznožju gore Phousi: na ulici Sisavangvong, glavni ulici starega mestnega jedra, vsak večer (približno od 18. do 22. ure) med kraljevo palačo in križiščem, ulico Setthathirat, ponuja ročno izdelane tekstilije, spominke in hrano. Številne prodajalke so ženske ljudstva Hmong, ki so znane po visokokakovostnem tkanju, vezenju in šivanju.
  • Praznik Phimai (novo leto) v aprilu – eden najbolj impresivnih budističnih praznikov v celinski jugovzhodni Aziji.

Zunaj Luang Prabanga

[uredi | uredi kodo]
  • Apnenčaste jame Pak Ou – ki so neposredno na pečinah reke Mekong, približno 25 kilometrov severno od Luang Prabanga – so eno najpomembnejših budističnih romarskih krajev v Laosu. To sta dva jamska templja, ki sta na sotočju reke Nam Ou in reke Mekong, dostopna le z ladjo po približno uri in pol vožnje. Kipi Bude, ki so pripadali lokalnemu prebivalstvu, so bili tukaj med indokitajsko vojno zaščiteni pred ropanjem. Nekoč naj bi v obeh jamskih templjih stalo več kot 5000 kipov. Na stotine teh, različnih velikosti, je še danes mogoče videti v obeh jamah; romarji so jih sem prinesli tudi kot daritve. Po legendi se jami uporabljata kot templja od leta 1547. Celoten kompleks se imenuje tudi Tham Ting ('Tingova jama'). V spodnji jami, Tham Loum, si lahko ogleda številne kipe Bude, visoke do enega metra, iz lesa, brona, železa ali gline, ter napajališče za ritualno čiščenje kipov. Da bi dosegli zgornjo in globljo jamo Tham Theung, se mora povzpeti še malo dlje. V tej temnejši od obeh jam so nekoč živeli menihi puščavniki.
  • Slap Kuang Si – približno 45 minut od Luang Prabanga.
  • Slap Tad Sae – manjši in bližnji slap v okolici. Idealen za kopanje in kratek sprehod skozi džunglo.
  • Grobnica Henrija Mouhota je vzhodno od mesta, štiri kilometre za Ban Phanomom, levo od poti na bregovih reke Nam Khan. Mouhot je umrl v Luang Prabangu leta 1861 zaradi posledic malarije. Nagrobnik, ki so ga v džungli ponovno odkrili šele leta 1990, je leta 1887 postavil francoski konzul Auguste Pavie. Na nasprotnem bregu Luang Prabanga, približno 15 minut vožnje z ladjo stran, je botanični vrt Pha Tad Ke, ki je bil odprt leta 2016.
  • Na nasprotnem bregu, do katerega je mogoče priti le s trajektom ali ladjo, so tudi redko obiskani templji Wat Chom Pet, Wat Xieng Maen in Wat Tham Sakkalin.

Gastronomija

[uredi | uredi kodo]
O-lam, jed v Luang Prabangu

Lokalne jedi vključujejo: Or lam (O-lam, najljubša jed domačinov iz Luang Prabanga), klobaso iz Luang Prabanga, mokpo (parjena riba) in Kaipen iz mahu reke Mekong (postrežen ocvrt) z znamenitim luangprabanškim Jeow Bongom.[15]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Sengnaly, Phanthong. »Conference of Local Committee For World Heritage«. www.luangprabang-heritage.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2017. Pridobljeno 16. junija 2016.
  2. ↑ »Laos Postal Explorer«. pe.usps.com. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2016. Pridobljeno 19. oktobra 2016.
  3. ↑ Evans, Grant (2002). A short history of Laos: the land in between. Short history of Asia series. Crows Nest NSW, Australia: Allen & Unwin. ISBN 978-1-86448-997-2.
  4. ↑ Application of Information and Communication Technology to Promote Sustainable Development A Case Study: Town of Luang Prabang, Lao PDR Arhivirano 8 August 2017 na Wayback Machine. (pdf) Tokyo Institute of Technology, Retrieved 15 June 2016
  5. ↑ »Town of Luang Prabang – Map« (v angleščini). UNESCO. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2016. Pridobljeno 15. junija 2016.
  6. ↑ Maha Sila Viravond. »HISTORY OF LAOS« (PDF). Refugee Educators' Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. aprila 2020. Pridobljeno 29. decembra 2017.
  7. ↑ Kislenko, Arne (2009), Culture and Customs of Laos, Bloomsbury Academic, str. 19, ISBN 9780313339776, arhivirano iz spletišča dne 24. januarja 2023, pridobljeno 26. februarja 2021
  8. ↑ Coedès, George (1968). Walter F. Vella (ur.). The Indianized States of Southeast Asia. trans.Susan Brown Cowing. University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-0368-1.
  9. ↑ Manlch, M.L. (1967) History of Laos, pages 126–129.
  10. ↑ »Promoting Conservation through ICT: Luang Prabang«. Arhivirano iz spletišča dne 12. marca 2016. Pridobljeno 4. aprila 2016.
  11. ↑ Savada, Andrea Matles (editor) (1994) "Events in 1945" A Country Study: Laos Arhivirano 21 July 2015 na Wayback Machine. Federal Research Division, Library of Congress
  12. ↑ At War in the Shadow of Vietnam: U.S. Military Aid to the Royal Lao Government, 1955 – 1975. str. 9–10.
  13. ↑ UNESCO World Heritage Centre. »Town of Luang Prabang« (v angleščini). Pridobljeno 9. avgusta 2017.
  14. ↑ »Tourist Arrivals to Luang Prabang Increase by 16% Annually« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 11. novembra 2017.
  15. ↑ »Lao Food«. Sabaidee Laos. Tourism Marketing Department Lao PDR. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2015. Pridobljeno 7. avgusta 2015.

Drugo branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Luang_Prabang&oldid=6515681«