Lojalisti (Ameriška vojna za neodvisnost)

Lojalisti so bili severnoameriški kolonialisti, ki so med ameriško vojno za neodvisnost ostali zvesti britanski kroni. Imenovali so jih tudi kraljevi možje ali rojalisti ali torijci. Tisti lojalisti, ki so se iz Amerike preselili v Kanado, so se imenovali lojalisti Združenega kraljestva ali v angleščini United Empire Loyalists. Njihovi severnoameriški tekmeci so bili patrioti, ameriški državljani, ki so podpirali revolucijo.
Številni zgodovinarji pravijo, da je bilo število lojalistov v Ameriki okoli 100.000, kar bi predstavljalo 5 % ameriškega prebivalstva v tistem času.

Lojalisti v vojnem času

Od 4. julija 1776 so patrioti nadzorovali celotno ozemlje in prebivalstvo vseh Trinajstih kolonij, ki so se odcepile od britanske kraljeve oblasti. George Washington je rekel, da ni prostora za izkazovanje lojalnosti stari vladi in da so vsi Američani dolžni biti domoljubi.

Vendar so se Britanci vrnili septembra 1776 in zavzeli New York in Long Island, ki so ju držali do leta 1783. Postopoma so Britanci in lojalisti začeli nadzorovati mesta kot so bila Boston (1775-76) Filadelfija (1777), Savannah (1778-83) in Charleston (1780-82). Ker pa je 90 odstotkov ljudi takrat živelo zunaj mest so imeli Patrioti 85-90% ljudi pod svojo kontrolo.

Američani so odstranili vse lojalistične guvernerje in jim niso dovolili udeležbe v vladi. Prav tako je prihajalo do zaplembe premoženja lojalistom, zapornim kaznim in izgonom.

Lojalizem v Kanadi

V Kanadi so bili aktivni ameriški patriotski agenti, zlasti John Brown skupaj z kanadsko-ameriškim trgovcem Thomasom Walkerjem. Pozimi 1774–75 je John Brown zbral večje število ljudi, ki so se pridružili patriotski stvar.

A po drugi strani se večina prebivalstva Kanade, ki se sicer ni želela pridružiti britanski vojski, ki so jo Britanci oblikovali zaradi ameriške invazije na Kanado, po drugi strani tudi ni podpirala ameriško revolucijo, ampak so želeli ostali nevtralni.

Francosko govoreči Kanadčani kot katoliki niso zaupali protestantskim patriotom iz Nove Anglije, kateri so bili do nedavnega še njihovi tradicionalni sovražniki, pa tudi Kraljevina Velika Britanija jim je pustila obširne verske pravice, tako da velikega navdušenja nad pridružitvijo revoluciji ni bilo.

Angleško govoreči Kanadčani so bili večinoma nedavni priseljenci in kot takšni bolj lojalni kroni kakor že več generacij v Severni Ameriki živeči kolonisti.

V regiji južno od Montreala, ki so jo zasedli Američani, so prebivalci z večjo vnemo podprli Američane in se jim pridružili v velčjem številu.

V Novi Škotski je bilo veliko naseljencev, ki so izvirali iz Nove Anglije in so na splošno podpirali načela revolucije. Zvestoba revoluciji se je zmanjšala, ko so ameriški zasebniki napadali in ropali skupnosti Nove Škotske med vojno. Prisoten je bil tudi vpliv nedavnega priseljevanja z britanskih otokov, ki so med vojno ostali nevtralni, pritok pa je bil največji v Halifaxu.

Črni lojalisti in sužnji

Leta 1775 je britanski guverner Virginije Dunmore pozval vse sužnje patriotskih lastnikov, naj pobegnejo in se pridružijo njegovi vojski. 3.000 jih je to tudi storilo. Črni lojalisti so se borili pod geslom: "svoboda sužnjem." Veliko število sužnjev je prebegnilo k Britancem.

Približno 5.000 črncev je sodelovalo v uporniški vojski. Temnopolti sužnji, ki so sodelovali v uporniški vojski, so bili pogosto osvobojeni, kar jih je spodbudilo, da so se vse pogosteje javljali lokalni policiji kolonij, v katerih so živeli. Zelo malo svobodnih črncev je prešlo k lojalistom.

Ko se je vojna končala, so lojalisti vzeli približno 75.000 do 100.000 osvobojenih sužnjev in jih odpeljali s seboj. Odpeljali so jih v druge britanske kolonije v Zahodno Indijo in Jamajko, kjer so jih Britanci spet izkoriščali.

Viri

Bailyn, Bernard. The Contagion of Liberty. In The Ideological Origins of the American Revolution, enlarged edition, 230-319. (1992).
Bailyn, Bernard. The Ordeal of Thomas Hutchinson: Loyalism and the Destruction of the First British Empire (1974), full scale biography of the most prominent Loyalist
Bradley, James E. "The Reprieve of a Loyalist: Count Rumford's Invitation Home." New England Quarterly 1974 47(3): 368-385. ISSN 0028-4866 in Jstor
Brown, Wallace. The King's Friends: The Composition and Motives of the American Loyalist Claimants (1966).
Calhoon, Robert M. "Loyalism and neutrality" in Jack P. Greene and J.R. Pole, eds., The Blackwell Encyclopedia of the American Revolution (1991)
Calhoon, Robert M. The Loyalists in Revolutionary America, 1766-1781 (1973), the most detailed study
Robert M. Calhoon, Timothy M. Barnes and George A. Rawlyk, eds. Loyalists and Community in North America (1994).
Jensen, Merrill; The New Nation: A History of the United States during the Confederation, 1781-1789 1950; detailed discussion of return of Loyalists, popular anger at their retrurn; repeal of wartime laws against them
Kermes, Stephanie. "'I Wish for Nothing More Ardent upon Earth, than to See My Friends and Country Again': The Return of Massachusetts Loyalists." Historical Journal of Massachusetts 2002 30(1): 30-49. ISSN 0276-8313
Kerber, Linda. Women of the Republic: Intellect and Ideology in Revolutionary America (1997)
Knowles, Norman. Inventing the Loyalists: The Ontario Loyalist Tradition and the Creation of Usable Pasts (1997) explores the identities and loyalties of those who removed to Canada.
Lohrenz, Otto; "The Advantage of Rank and Status: Thomas Price, a Loyalist Parson of Revolutionary Virginia." The Historian. 60#3 (1998) pp 561+. online
Moore, Christopher. The Loyalist: Revolution Exile Settlement. Toronto: McClelland and Stewart, (1994).
Mason, Keith. “The American Loyalist Diaspora and the Reconfiguration of the British Atlantic World.” In Empire and Nation: The American Revolution and the Atlantic World, ed. Eliga H. Gould and Peter S. Onuf (2005).
Nelson, William H. The American Tory (1961)
Norton, Mary Beth. Liberty's Daughters: The Revolutionary Experience of American Women, 1750-1800 (1996)
Peck, Epaphroditus; The Loyalists of Connecticut Yale University Press, (1934) online
Potter, Janice. The Liberty We Seek: Loyalist Ideology in Colonial New York and Massachusetts (1983).
Quarles, Benjamin; Black Mosaic: Essays in Afro-American History and Historiography University of Massachusetts Press. (1988)
Smith, Paul H. "The American Loyalists: Notes on Their Organization and Numerical Strength," William and Mary Quarterly 25 (1968): 259-77. in JSTOR
Van Tyne, Claude Halstead. The Loyalists in the American Revolution (1902) online
Mason Wade, The French Canadians: 1760-1945 (1955) 2 vol.

Zunanje povezave

"Who were the Loyalists" by Ann Mackenzie Arhivirano 23. kolovoza 2006. na Wayback Machine. (5-page, in pdf format)
"Black Loyalists: Our History, Our People" Arhivirano 12. listopada 2004. na Wayback Machine.
"Remembering Black Loyalists, Black Communities in Nova Scotia" Arhivirano 18. srpnja 2007. na Wayback Machine.
American Loyalists
Online books Arhivirano 15. listopada 2007. na Wayback Machine.
Maryland Arhivirano 16. prosinca 2005. na Wayback Machine.
South Carolina
Virginia Arhivirano 24. prosinca 2005. na Wayback Machine.
The On-Line Institute for Advanced Loyalist Studies
North Carolina Loyalists During the American Revolution
Loyalist Page - Cyndi's List
Why Were Some of Our Ancestors Tories?
James Chalmers and "Plain Truth" (A Loyalist Answers Thomas Paine)
Haldimand Collection The main source for historians in the study of the settlement of the American Loyalists in Canada. More than 20 thousand letters and documents, now fully indexed, and free on the Web.