Limeriški sporazum

Limeriški sporazum

Spomenik, postavljen domnevno na mestu podpisa sporazuma
Datum podpisa	3. oktober 1691
Lokacija	Limerick
Originalni podpisniki	Civilni členi Sir Charles Porter Sir Thomas Coningsby Baron de Ginkell Grof Patrick Sarsfield Vikont Piers Butler Sir Theobald Butler Nicholas Purcell Garrett Dillon Vojaški členi Baron de Ginkell Philibert-Emmanuel de Froulay D'Usson Latour Monfort Patrick Sarsfield Piers Butler Mark Talbot Nicholas Purcell
Stranke	Irsko kraljestvo Jakobiti
Jeziki	angleščina

Limeriški sporazum (angleško Treaty of Limerick, irsko Conradh Luimnigh), podpisan 3. oktobra 1691, je bil sporazum, s katerim se je končala viljemitska vojna na Irskem. Vojna je bila povezana z devetletno vojno (1688–1697) v Evropi.

Sporazum sta tvorila dva ločena sporazuma. V prvem so bili določeni vojaški pogoji predaje, ki so ga podpisali poveljniki francoskih ekspedicijskih sil in irski jakobiti, zvesti izgnanemu Jakobu II. Ta del je v imenu Viljema III. in njegove žene Marije II. podpisal baron de Ginkell, vodja vladnih sil na Irskem. Sporazum je omogočil prevoz jakobitskih enot v Francijo, znan kot let divjih gosi.

Drugi sporazum je določal pogoje za tiste, ki so ostali, vključno z jamstvi za versko svobodo za katoličane in ohranitvijo premoženja za tiste, ki so ostali na Irskem. Mnogi pogoji so bili pozneje spremenjeni ali prezrti, s čimer je bila vzpostavljena protestantska prevlada, ki je na Irskem trajala do katoliške emancipacije v prvi polovici 19. stoletja.

Ozadje

Limerick

Dublin

Athlone

Drogheda

Cork

Aughrim

Kilkenny

Waterford

Galway

Kinsale

The 1690/1691 campaigns; key locations

Viljemova zmaga v bitki pri Boynu julija 1690 je bila manj odločilna, kot se je sprva zdelo, saj so jakobitske izgube znašale le približno 2.000 od 25.000 mož. Ta domneva je bila osnova Finglasove deklaracije, ki so jo v veliki meri narekovali irski protestanti. Jakobitskim vojakom je ponudila amnestijo, a je z izključitvijo višjih častnikov grozila z novim krogom zaplemb zemlje. Vojna se je nadaljevala, francoske zmage na Nizozemskem pa so za kratek čas povečale upanje na restavracijo Stuartov.

Jakobiti so vzpostavili obrambno linijo vzdolž reke Shannon in odbili poskuse zavzetja Limericka in Athlona. Connacht in grofija Kerry nista mogla prehraniti dodatnih 20.000 vojakov in beguncev, izguba jugozahodnih pristanišč Kinsale in Cork pa je izjemno otežila oskrbo iz Francije. Do pomladi 1691 so tako vojaki kot civilisti stradali.

Angleški parlament je bil politično razdeljen, a so se vse stranke na splošno strinjale, da je treba ponovno vzpostavitvi ureditev pred letom 1685. Parlament je pravzaprav želel, da se Irski nameni več sredstev kot Viljemu v vojni v Evropi. Leta 1691 so francoske priprave na ofenzivo na Nizozemsko pripeljale do tega, da je Viljem pooblastil de Ginkella, da ponudi kakršne koli pogoje, potrebne za sklenitev miru. Njegova odločitev je kasneje povzročila veliko konfliktov.

Na strategijo jakobitov so vplivale notranje delitve. Jakob II. je Irsko videl kot moteč dejavnik, s čimer so se strinjali številni angleški in škotski izgnanci. Za Francoze je bila Irska sredstvo za preusmeritev Viljemovih virov, njihov pristop pa je bil zgolj vojaški. Po bitki pri Boynu so Francozi priporočili uničenje Dublina in trdili, da Limericka ne bi smeli braniti. Septembra 1690 so se umaknili v Galway, številne njihove čete pa so se vrnile v Francijo.

Irski jakobiti so bili na splošno razdeljeni na provojno frakcijo, ki jo je vodil Sarsfield in trdil, da je vojaška zmaga še vedno mogoča, in na frakcijo, ki jo je vodil Tyrconnell. Slednja se je zavzemala za pogajanja o miru, dokler so jakobiti še imeli vojsko. Maja so v Limerick prišle dodatne francoske čete, orožje in zaloge, vendar je zaradi pomanjkanja prevoza večina tega ostala v pristanišču.

Vojaški členi

Ta del sporazuma je imel devetindvajset členov, za katere so se dogovorili generalpodpolkovnik Ginkle, vrhovni poveljnik angleške vojske, in generalpodpolkovnika D'Usson in de Tessé, vrhovna poveljnika irske vojske. Člene so podpisali D'Usson, Le Chevalier de Tesse, Latour Montfort, Patrick Sarsfield, grof Lucanski, polkovnik Nicholas Purcell iz Loughmoeja, Mark Talbot in Piers, vikont Galmoya.

Vojaški členi so obravnavali ravnanje z razpuščeno jakobitsko vojsko. Jakobitski vojaki v oblikovanih polkih so imeli v skladu s sporazumom možnost, da z orožjem in zastavami odidejo v Francijo in tam v irski brigadi še naprej služijo Jakobu II. Za to možnost se je odločilo približno 14.000 jakobitov. Ti vojaki so se v Corku vkrcali na ladje za Francijo, mnogi med njimi v spremstvu svojih žena in otrok. Posamezni vojaki, ki so se želeli pridružiti francoski, španski ali avstrijski vojski, so se izselili v tako imenovanem letu divjih gosi.

Jakobitski vojaki so imeli tudi možnost, da se pridružijo viljemski vojski. To možnost je izbralo 1.000 vojakov. Jakobitski vojaki v Franciji so kasneje dobili možnost vrnitve domov, kar je izbralo približno 2.000 vojakov.

Civilni členi

Ti členi so ščitili pravice poraženega jakobitskega zemljiškega plemstva in trgovcev, ki so se odločili ostati na Irskem, večinoma katolikov. Njihovo premoženje ni smelo biti zaplenjeno, če so prisegli zvestobo Viljemu III. in Mariji II., katoliškim plemičem pa je bilo dovoljeno nositi orožje. V besedilu so po imenu navedeni štirje plemiči: polkovnik Lutterel, stotnik Rowland White, Maurice Eustace iz Yeomanstowna in Chievers iz Maystowna, običajno imenovanega Mount Leinster. Viljem je na Irskem zahteval mir in bil leta 1691 v Augsburški ligi zaveznik papeštva.

Ta del sporazuma je vseboval trinajst členov, o katerih so se na strani viljemitov pogajali lorda Charles Porter in Thomas Coningsby ter vrhovni poveljnik vojske, baron de Ginkel. Na strani jakobitov so se pogajali Patrick Sarsfield, 1. grof Lucanski, Piers Butler, 3. vikont Galmoyea, polkovniki Nicholas Purcell iz Loughmoeja, Nicholas Cusack, Garrett Dillon in John Brown ter sir Toby Butler, ki je bil dejanski pripravljavec osnutka. Sporazum so podpisali Porter, Coningsby in de Ginkel, priče pa so bili Scavenmoer, H. Mackay in T. Talmash.

Črnilo na sporazumu se še ni niti posušilo, ko so ga Angleži že prelomili. Zmagovita viljemska vlada ni spoštovala civilnega dela sporazuma. Nekaj katoliških posestnikov, ki so prisegli zvestobo kralju v letih 1691–1693, je ostalo zaščitenih, vključno z njihovimi potomci. Tisti, ki niso prisegli, so bili znani kot 'neporotniki'. Njihova zvestoba novemu režimu je bila s tem samodejno sumljiva. Nekaterim je uspelo doseči, da je bil izrecno zanje razveljavljen status izobčenca. Med njimi sta bila 8. vikont Dillonu leta 1694 in grof Clanricardski leta 1701.

Papeštvo je leta 1693 ponovno priznalo Jakoba II. za zakonitega kralja Irske. To je po letu 1695 sprožilo uvedbo vrste strogih kazenskih zakonov, ki jih je sprejel irski parlament, da bi irskemu katoliškemu plemstvu, ki do leta 1695 ni priseglo zvestobe, otežilo ostati katolik. Zakone je dublinska uprava med špansko nasledstveno vojno (1701–1714) iz političnih razlogov podaljšala, reforme pa so se začele šele v 70. letih 18. stoletja.

Limeriški sporazum ni bil edin, podpisan med jakobiti in viljemiti. Podoben sporazum je bil podpisan ob predaji Galwaya 22. julija 1691, vendar brez stroge prisege zvestobe, ki jo je zahteval Limeriški sporazum. Galwaysko garnizijo je organiziralo večinoma katoliško zemljiško plemstvo grofij Galway in Mayo, ki je v naslednjem stoletju imelo velike koristi od njihovih premoženjskih jamstev. Limeriški sporazum je pomenil konec vojne.

Zaplembe viljemitskega premoženja

V naslednjih 8 letih so bile izvedene nadaljnje zaplembe premoženja privržencev kralja Jakoba II., hkrati pa so se podeljevale tudi pomilostitve. Komisarji za zaplembe so decembra 1699 poročali irskemu spodnjemu domu parlamenta o naslednjem:

Sprva je bilo izobčenih 3.921 imenovanih oseb, ki so imele v lasti 1.060.792 akrov (4.293 km²) zemlje, se pravi približno 1⁄20 površine Irske. Posesti so bile vredne 4.685.130 funtov 10 šilingov, najemnina zanje pa je prinašala 211.623 funtov letno.

Od teh oseb je bilo skladno s Cavanskim in Limeriškim sporazumom 491 pomiloščenih, 792 pa ne. Nekaterim od preostalih 2.638 oseb ali njihovim družinam je bila lastnina vrnjena.

Komisarji so prejeli 752.953 akrov (3047 km²) zemlje. Letna najemnina zanjo je znašala 135.793 funtov, kar je zneslo 1.699.343 funtov. Zaseženih je bilo še za 300.000 funtov premičnin in 1.092.000 funtov gozdov, skupaj z več sto posameznimi hišami.

Viri

• Childs, John (2008). The Williamite Wars in Ireland. Bloomsbury 3PL. ISBN 978-1847251640.
• Connolly, SJ (2008). Divided Kingdom: Ireland 1630-1800. OUP. ISBN 978-0199543472.
• Lenihan, Padraig (2003). 1690; Battle of the Boyne. The History Press Ltd. ISBN 978-0752425979.
• Lenihan, Maurice (1866), Limerick; Its History and Antiquities, Ecclesiastical, Civil, and Military: From the Earliest Ages, with Copious Historical, Archaeological, Topographical, and Genealogical Notes, Hodges, Smith, and Company, str. 286