Svaška poroka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Levirat)
Jump to navigation Jump to search

Svaška ali leviratska poroka (iz latinskega levir, možev brat) je običaj, da se mora brat pokojnega moža poročiti z njegovo vdovo.

Ozadje in snovna načela[uredi | uredi kodo]

Svaška poroka lahko v svojem najbolj pozitivnem smislu služi kot zaščita vdove in njenih otrok, ker jim zagotovi moškega skrbnika in zaščitnika. Pozitiven učinek lahko ima v družbah, v katerih ženske niso samozadostne in se morajo zanašati na zaščito mož, zlasti v družbah, kjer so žene pod nadzorom njihovih mož, njihove služabnice ali celo lastnina in sredstvo za preživetje klana. Prakticiranje svaške poroke je tesno povezano s patriarhalnimi družbami. Izjemno pomembna je bila v starem veku, na primer na Bližnjem vzhodu, in se ponekod po svetu še vedno prakticira. Imeti otroke pomeni dedovanje zemlje, ki daje varnost in družbeni položaj.

Svaška poroka je mogoča samo takrat, ko pokojnik ni imel otrok, da bi se nadaljevala njegova družinska linija. Antropologinja Ruth Mace je v nekaterih delih Afrike odkrila prakso, da se z vdovo lahko poročijo samo pokojnikovi mlajši bratje, ki so s tem prisiljeni poročiti se s starejšo (in manj plodno) žensko, s čimer se zmanjša rast prebivalstva.[1]

Judovstvo[uredi | uredi kodo]

Jibum – svaške poroke obravnava Jevamot (hebrejsko יבמות, Bratova vdova), prva razprava tretjega dela Mišne z naslovom Našim (hebrejsko נשים‎, Ženske ali Žene).

Jibum je zapoved iz Tore (Devteronomij 25:5-10), po kateri se je moral brat pokojnika, ki je umrl brez otrok, poročiti z njegovo vdovo. Zakon se je uporabljal samo za brate po očetovi strani, se pravi brate istega očeta ne glede na to, da so bili sinovi različnih mater. Zakon je hkrati pomenil, da se vdova ni smela poročiti s kom drugim. Morala je čakati na enega od bratov ali od njih dobiti dovoljenje in opraviti proceduralno ločitev, imenovano halica (hebrejsko חליצה). Halica se je lahko opravila kot alternativa jibuma. Razprava Ženske obravnava številne primere, v katerih se jibum ne sme uporabiti, torej se ne sme uporabiti niti halica.

Profesor teologijeTikva Frymer-Kensky je poudaril gospodarske posledice judovske leviratske poroke: dedič pokojnega brata je postal prvi otrok, rojen vdovi in njegovemu bratu. Otrok je bil upravičen tudi do dediščine, ki bi pripadla pokojnemu bratu. Če je bil pokojni brat prvorojenec, je bil leviratski otrok upravičen do dvojnega deleža dediščine pokojnega brata. Če pokojni ni imel otrok, je njegov delež podedoval brat, poročen z njegovo vdovo. Če je bil pokojnik prvorojenec, se je bratov delež podvojil.[2]

Islam[uredi | uredi kodo]

Islamsko pravo ima natančno dodelana pravila za sklepanje zakona, vključno s tem, kdo in s kom se lahko poroči. Koran ne prepoveduje poroke moškega z bratovo vdovo, vendar prepoveduje, da bi se vdova »podedovala«:

O verniki! Ni vam dovoljeno, da jemljete ženske v prisilno nasledstvo (da jih dedujete kot stvari). In ne zapirajte jih, da bi vzeli del tistega, kar ste jim dali, razen za javno prešuštvovanje. Z njimi postopajte lepo! Tudi če bi jih sovražili, ne ločujte se zaradi tega, ker vi morda nekaj sovražite, bog pa v tem vidi mnogo dobrega.[3]

V predislamslem času je bil pri Arabcih običaj, da je vdova pripadla pokojnikovemu najstarejšemu bratu ali kakšnemu sorodniku. On jo je lahko vzel za ženo ali jo dal komu drugemu ali ji celo prepovedal, da se še kdaj poroči.[4]

Azija[uredi | uredi kodo]

Skitija[uredi | uredi kodo]

Svaške poroke med Skiti so se obudile v primerih, ko je bila pokojnikova družina v težkem gospodarskem položaju. A.M. Hazanov omenja, da so svaške poroke v Osrednji Aziji ponovno oživele med Drugo svetovno vojno. V teh okoliščinah so se bratje in odrasli sinovi pokojnega imeli za odgovorne za preživetje pokojnikove družine. Eden od bratov se je poročil z vdovo in posvojil njene otroke, če jih je imela.[5]

Osrednja Azija in Xiongnu[uredi | uredi kodo]

Svaške poroke v skupnostih Hunov na severovzhodnem Kavkazu so se ohranile do 7. stoletja n. št. Armenski zgodovinar Movses Kalankatuatsi trdi, da so Savirji, eno od hunskih plemen na tem ozemlju, živeli monogamno, časih pa so se poročili še z bratovo vdovo in žibeli bigamno. Dagestanska zgodovinarka Ludmila Gmyrya omenja, da so se svaške poroke dogajale tudi v sodobnem času, morda do 50. let 20. stoletja.

Kalankatuatsi opisuje hunsko obliko svaške poroke. Ker so imele ženske v hunski družbi visok socialni položaj, je lahko vdova sama izbirala ali se bo ponovno poročila ali ne. Novi mož je lahko bil pokojnikov brat ali celo pokojnikov sin z drugo žensko, se pravi svak ali pastorek. Razlika v starosti ni bila pomembna.[6]

Kirgizija[uredi | uredi kodo]

Pri Kirgizih se je vdova zelo pogosto poročila z mlajšim sorojencem pokojnega moža.[7] Vdova, ki je rodila vsaj enega otroka, je bila upravičena do moža iz pokojnikove rodbine.[8]

Indonezija[uredi | uredi kodo]

Študija, opravljena v 60. letih 20. stoletja, je pozazala, da je v vasi Karo mnogoženstvo dovoljena oblika zakona in je rezultat svaških porok.[9]

Kurdistan[uredi | uredi kodo]

Svaške poroke med Kurdi so zelo pogoste, tudi med tistimiv Turčiji, zlasti v Mardinu.[10] V Kurdistanu jih prakticirajo tako, da vdova ostane v družini pokojnega moža. Če je ovdovela, ko so bili njeni otroci še majhni, je dolžna poročiti se z enim od bratov pokojnega moža.

Malo drugačna je sororaška poroka: če je moški ovdovel preden je žena rodila prvega otroka ali je žena umrla in zapustila majhne otroke, je ženina družina dolžna vdovcu preskrbeti novo ženo, praviloma pokojničino mlajšo sestro, in zmanjšano doto. Levirat in sororat se prakticirata kot garancija za dobro počutje otrok in garancija, da bo podedovana zemlja, če je, ostala v družini.[11]

Afrika[uredi | uredi kodo]

Somalija[uredi | uredi kodo]

V Somaliji se svaške zakonske zveze sklepajo skladno somalskim običajnim pravom (Xeer), ki določa tudi ceno neveste (yarad).[12]

Kamerun[uredi | uredi kodo]

Med Mambili v severnem Kamerunu se v celem plemenu prakticirata dedovanje in svaška poroka.[13]

Nigerija[uredi | uredi kodo]

V nekaterih delih Nigerije je običajna praksa, da se vdova, če ima otroke, poroči z bratom pokojnega moža. Otroci s tem obdržijo identiteto in dediščino v očetovi družini.[14]

Kenija[uredi | uredi kodo]

Med Magaroli v zahodni Keniji je običaj,[15] da se večina vdov poroči z bratom pokojnega moža.[16]

Med Nandi v kenijskem višavju je navada, da vdovo »prevzame« brat njenega pokojnega moža.[17] Po običajnem pravu se za prešuštvo šteje vdovin odnos z moškim, ki ni v tesnem sorodstviu z njenim drugim možem.[18]

Južni Sudan[uredi | uredi kodo]

Med ljudstvi v porečju Nila v južnem Sudanu, zlasti med Dinki in Nuerji, so svaške poroke zelo pogoste.[19]

Alternativna oblika svaške poroke je duhovna poroka, ki se zgodi, če ženin pred poroko umre. Pokojnega ženina zamenja njegov brat. Vsi otroci iz takega zakona se štejejo za otroke pokojnega ženina.[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Nancy E. Levine; Joan B. Silk: Why Polyandry Fails: Sources of Instability in Polyandrous Marriages.
  2. Tikva Frymer-Kensky: Bible, Jewish Women: A Comprehensive Historical Encyclopedia, 20. marec 2009. Jewish Women's Archive.
  3. Kur'an časni, str. 106, verz 19.
  4. Kur'an časni, str. 106.
  5. A.M. Hazanov: Social history of Scythians, Moskva 1975, str. 82.
  6. L. Gmyrya: Hun Country At The Caspian Gate, Dagestan, Mahačkala 1995, str. 212.
  7. Nazif Shahiz Shahrani: The Kirghiz and Wakhi of Afghanistan, University of Washington Press 2002 str. 124.
  8. Afghanistan - Ethnicity and Tribe. Pridobljeno 8. decembra 2006 na Wayback Machine.
  9. Masri Singarimbun, Kutagamber: A village of the Karo.
  10. Tuğça Poryaz Tacoğlu: THE REASONS FOR TRADITIONAL MARRIAGES IN TURKEY AND THE EFFECTS OF CUSTOM ON MARRIAGES. Pridobljeno 23. julija 2018.
  11. Kurdish-Families-Kurdish-Marriage-Patterns.
  12. James Norman Dalrymple Anderson: Islamic Law in Africa, Routledge, 1970, str. 46.
  13. D.A. Percival: Notes on Dr Meek's Report on Mambila Tribe, C. Meek: Tribal Studies, 1929, Vol. 1, str. 542-543.
  14. Hausa-Fulani: Levirate marriage practices among the Yoruba.
  15. Jaan Valsiner: Culture and Human Development. SAGE Publications, London, 2000, str. 100a.
  16. Jaan Valsiner 2000, str. 99b.
  17. Regina Smith Oboler: Nandi Widows, str. 77 v Betty Potash (ur.): Widows in African Societies: Choices and Constraints, Stanford University Press, 1986, str. 66-83.
  18. Regina Smith Oboler: Nandi Widows, str. 77-78.
  19. Stephanie Beswick (2001): We Are Bought Like Clothes: The War Over Polygyny and Levirate Marriage in South Sudan, Northeast African Studies 8 (2): 35–61. doi: 10.1353/nas.2005.0023. Pridobljeno 11. decembra 2011.
  20. Marriage Rules: Part II Unusual Marriage Arrangements, 29. junij 2006. Pridobljeno 11. decembra 2011.

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Luigi Pareti (1970): Zgodovina človeštva - Stari svet, II/1, DZS, Ljubljana, str. 173.
  • Kur'an časni, Stvarnost Zagreb, Zagreb 1984.