Leponti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kelti
Leponti
Historische Karte CH Helvet.png
Keltska (oranžno) in retijska (zeleno) naselja v Švici
Skupno število pripadnikov
ni znano
Regije z večjim številom pripadnikov
Retija in Cisalpska Galija,
zdaj švicarski kanton Ticino in Lombardija
Religija
poganstvo
Sorodne etnične skupine
Reti, Galci, Boji
Zemljevid rimskih provinc v alpskem prostoru okoli leta 14 n. št., na katerem je ozemlje Lepontov v Retiji prikazano severno od Transpadske Galije

Leponti (italijansko Leponzi, Leponti ali Lepontini) so bili starodavno keltsko ljudstvo,[1][2] v pozni bronasti dobi naseljeno v alpskem delu Retije (del sedanje Švice in severne Italije).

Nedavna arheološka izkopavaja in povezava Lepontov z golaseško (9.-7. stoletje pr. n. št.) in kanegraško kulturo (13. stoletje pr. n. št.)[3] kažejo na njihovo keltsko pripadnost. Analiza lepontščine[4] in krajevnih imen na njihovem ozemlju[5] je pokazala podobnost s Kelti, vendar pred prodorom Galcev v dolino Pada. To bi lahko pomenilo, da so bili Leponti keltizirani Liguri.[6] Glavni lepontski mesti sta bili Oscela (zdaj Domodossola, Italija) in Bilitio (zdaj Bellinzona, Švica). Njihovo ozemlje je obsegalo tudi južna pobočja prelazov St. Gotthard in Simplon, kar se približno ujema s sedanjo Ossolo in Ticinom.

Na zemljevidu Retije [1] je ozemlje Lepontov prikazano v njenem jugozahodnem kotu. Ozemlje južno od Retije, vključno z okolico sedanjega Milana, je od okoli leta 600-500 pr. n. št. pripadalo Etruščanom.

Prvi nagrobni napisi v Retiji so bili pisani v abecedni luganski pisavi, eni od petih različic severnoetruščanske abecede.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Walser, Gerold (2006). "Lepontii". Brill's New Pauly. doi:10.1163/1574-9347_bnp_e701750.
  2. John T. Koch (ur.). Celtic culture: a historical encyclopedia. ABC-CLIO (2005). str. 1142–1143. ISBN 978-1-85109-440-0.
  3. Percivaldi, Elena (2003). I Celti: una civiltà europea. Firenze. str. 22.
  4. M. Lejeune. Lepontica. Pariz, 1971.
  5. Sciarretta, Antonio (2010). Toponomastica d'Italia. Nomi di luoghi, storie di popoli antichi. Milano: Mursia. str. 143–173. ISBN 978-88-425-4017-5.
  6. The Cambridge Ancient History. Plates, New ed. University Press. 1988. str. 718.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Piana Agostinetti P. 1972, Documenti per la protostoria della Val d’Ossola. San Bernardo d’Ornavasso e le altre necropoli preromane, Milano.
  • Tibiletti Bruno, M. G. (1978). "Ligure, leponzio e gallico". In Popoli e civiltà dell'Italia antica vi, Lingue e dialetti, ed. A. L. Prosdocimi, 129–208. Rome: Biblioteca di Storia Patria.
  • Tibiletti Bruno, M. G. (1981). "Le iscrizioni celtiche d'Italia". In I Celti d'Italia, ed. E. Campanile, 157–207. Pisa: Giardini.
  • ULRICH-BANSA O.1957, Monete rinvenute nelle necropoli di Ornavasso, in “Rivista Italiana di Numismatica”, LIX, pp. 6–69.
  • Whatmough, J. (1933). The Prae-Italic Dialects of Italy, vol. 2, The Raetic, Lepontic, Gallic, East-Italic, Messapic and Sicel Inscriptions. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press.
  • AA.VV. and Prosdocimi, A.L. (1991). I Celti, pag.50-60, Lingua e scrittura dei primi Celti. Bompiani.
  • AA.VV. and De Marinis, R.C. (1991). I Celti, capìtol I Celti Golasecchiani. Bompiani.
  • Stifter, D. 2020. Cisalpine Celtic. Language, Writing, Epigraphy. Aelaw Booklet 8. Zaragoza: Prensas de la Universidad de Zaragoza.
  • Stifter, D. 2020. «Cisalpine Celtic», Palaeohispanica 20: 335–365.