Lenart Merherič

Lenart Merherič
Rojstvo	ne pred 1500 in ne pozneje od 1550
Smrt	ne pred 1603
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	pisatelj

Lenart Merherič (tudi Lenart Mercheritsch in Lenart Merharitsch), slovensko-hrvaški protestantski pisec, prevajalec in verjetno mentor plemiških učencev * med 1500 in 1550 † po 1603

Merherič je deloval v v času reformacije v 16. stoletju na Slovenskem in Hrvaškem. Velja za enega izmed najzgodnejših južnoslovanskih protestantskih prevajalcev, povezanih s tiskarno v Urachu in s prizadevanji Ivana Ungnada za razširjanje reformacijskih besedil v domačih jezikih. Njegov prevod Izaija je eden prvih poskusov sistematičnega prevajanja svetopisemskih besedil v hrvaščino z uporabo glagolice in latinice.

Življenje in izobrazba

O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Rodil se je v prvi polovici 16. stoletja na območju, kjer se je govorilo ikavsko-čakavsko narečje.

Dne 13. julija 1563 se je vpisal na univerzo v Tübingenu, kjer je najverjetneje poglabljal znanje jezikov in teologije. Istega leta je Ungnad zanj izvedel in ga povabil k sodelovanju pri prevajanju preroka Izaija v hrvaščino. V univerzitetnih zapisih je naveden kot Illyricus, v gospodarskih knjigah protestantskega plemiča Ivana Ungnada pa kot Dalmata. Prevajalno delo je opravil hitro – v treh mesecih –, kar potrjuje zapis v Ungnadovih računih iz januarja 1564, kjer je zabeleženo tudi njegovo plačilo v višini 3 goldinarjev. Prevod je bil natisnjen v Bad Urachu, v dveh različicah – 50 izvodov z glagolico in 50 z latinico – (kot poskusni tisk).

Delo in povezave

Po študiju je Merherič deloval kot mentor plemiškim sinovom. Med letoma 1567 in 1571 je bil v Padovi, kjer je spremljal dva barona Stubenberga ter Jurija Khisla s Kranjskega. Z rodbino Khisl je ostal povezan tudi kasneje – med letoma 1582 in 1583 je iz njihove knjižnice na Fužinah izposojal knjige Nikodemu Frischlinu, ki jih je ta uporabljal pri pripravi novih protestantskih učbenikov.

Merherič je bil v tistem obdobju povezan tudi z Hieronimom Megiserjem, zavzetim zbiralcem slovenskega in hrvaškega jezikovnega gradiva. Glede na Frischlinove in Megiserjeve dejavnosti je mogoče, da je Merherič sodeloval pri zbirki slovenskih pregovorov in iskanju gradiva za obsežnejše slovarje.

Ko so ga leta 1587 sprejeli med kranjske deželane, je že imel posestvo, verjetno je to bil grad Lesičje pri Zalogu, ki ga je po lastni zamisli poimenoval Gayerau.

V času protireformacije je bil Merherič dejaven član protestantskega gibanja. Leta 1599 je kranjskim deželnim stanovom pripravil pisni nasvet, kako naj ravnajo ob pritisku nadvojvode Ferdinanda II., ter sodeloval pri brambnih vlogah protestantov, ki so bile podpisane tudi 20. oktobra 1603. Zadnjič se v virih omenja leta 1603, kar pomeni, da je smrt datirana po tem dogodku.

Dediščina

Ker ni imel otrok, je za dediča določil sestrinega sina Lenarta Fabianiča, ki se je moral po oporoki preimenovati v Merharitsch, genannt Fabianitsch. Fabianič je več kot dve desetletji služil kot vojak na Nizozemskem, nato pa je Lesičje zanemaril. Njegov sin je sredi 17. stoletja posest obnovil in grajski vrt preuredil v botanično znamenitost.

Priimek Merherič se v ljubljanskih matičnih knjigah omenja še 26. junija 1714, ko je umrla baronica Kordula Ignacija de Leo (v izvirniku: Cordula Ignatia de Lein), rojena Merheritsch.

Glej tudi

• Protestantizem na Slovenskem

Viri

• Francè Kidrič (2013) [1933]. »Merherič, Lenart (med 1500 in 1550–po 1603)«. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno 9. oktobra 2025. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka.