Pojdi na vsebino

Laskarina Bubulina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Laskarina Bouboulina)
Kontraadmiral

Laskarina Bubulina
Oljna slika Bubuline
Narodni zgodovinski muzej, Atene
Ime v maternem jeziku
Λασκαρίνα Μπουμπουλίνα
Laskarina Bouboulina[1]
Rojstno imeΛασκαρίνα Πινότση
Laskarina Pinoci
VzdevekΚαπετάνισσα
Kapetanissa
Κυρά
Kyra
RojstvoΛασκαρίνα Πινότση
Laskarina Pinoci
11. maj 1771({{padleft:1771|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[2][3]
Carigrad
Smrt22. maj 1825({{padleft:1825|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (54 let)
Speces[d]
PripadnostGrčija Prva Helenska republika
Rod/služba Grška vojna mornarica
ČinKapitan (revolucionarna mornarica)
Kontraadmiral (posmrtno, grška mornarica)[4]
Admiral (posmrtno, ruska mornarica)
PoveljstvaAgamemnon
Oboroženi konflikti
ZakonecDimitrios Jannuzas
Dimitrios Bubulis
SorodstvaPanos Kolokotronis (zet)
Lela Karajanni (pravnukinja)
Drugo deloČlanica Filiki Etaireia
Podpis

Laskarina Pinoci, bolj znana kot Bubulina (grško Λασκαρίνα (Μπουμπουλίνα) Πινότση;[a] grška mornariška poveljnica, * 1771, Konstantinopel, 22. maj 1825, otok Speces

Bubulina je bila grška mornariška poveljnica v grški vojni za neodvisnost leta 1821. Velja za prvo žensko, ki je dosegla čin admirala.

Rodila se je leta 1771 v Konstantinoplu. Njen oče je bil Stavrianos Pinocis, Arvanit z otoka Hidra, mati pa Skevo Kokkini, potomka bizantinske družine Kokkinis. V mladosti se je začela zanimati za plovbo, pri čemer jo je podpiral njen očim, ki je imel odprt pogled na izobraževanje žensk. Dvakrat je ovdovela in od drugega moža podedovala veliko premoženje. Kasneje naj bi se pridružila tajni organizaciji Filikí Etería, ki si je prizadevala za neodvisnost Grčije od Osmanskega cesarstva, pri čemer je bila ena redkih žensk članic. Po izbruhu vojne za grško neodvisnost je Bubulina poveljevala floti ladij Speces. Njene ladje so sodelovale v več pomembnih bitkah, zlasti pri obleganju mesta Navplij.

Po porazu njene politične skupine v grški državljanski vojni leta 1824 je bila za kratek čas zaprta in nato izgnana na Speces. Umrla je 22. maja 1825 med družinskim sporom.

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Bubulina se je rodila leta 1771 v Konstantinoplu. Bila je hči Stavrianosa Pinocisa, kapitana z otoka Hidra, in njegove žene Skevo (Paraskevi) Kokkini, potomke ugledne bizantinske družine Kokkinis; velik del te družine je živel na otoku Zakintos.[5] Po očetovi strani je izvirala iz lokalnega avtohtonega prebivalstva Arvanitov otoka Hidra.[6][7] [b] Oče je bil zaprt zaradi sodelovanja v neuspelem Orlovem uporu (1769–1770) – proti osmanski oblasti, kmalu po rojstvu njegove hčere. Njen oče je kmalu zatem umrl, mati pa se je z Bubulino vrnila na Hidro. Ko je bila Bubulina stara štiri leta, se je družina preselila na otok Speces. Njena mati se je kasneje poročila s Dimitriosom Lazaroujem-Orlovom. Ta je svojemu priimku dodal »Orlov«, da bi počastil svojo udeležbo v Orlovem uporu in v znak zvestobe Rusiji. Bubulina je odraščala s polbrati in polsestrami. V mladosti je rada plavala, lovila ribe, jahala, jadrala in pela kleftske pesmi. Njen očim jo je spodbujal pri zanimanju za pomorstvo, kar je presegalo takratne družbene norme. To odločitev so pozneje povezovali z njegovim občudovanjem ruske cesarice Katarine Velike. Doma so imeli veliko knjig iz obdobja razsvetljenstva, med drugim tudi knjige Friedricha von Schillerja in Voltaira.[9][10]

Poročila se je s kapitanom Dimitriosom Jannuzasom[11] s katerim je imela tri otroke; utopil se je med bitko proti alžirskim piratom. Kasneje se je ponovno poročila z bogatim ladjarjem in kapitanom Dimitriosom Bubulisom ter prevzela njegov priimek. Tudi on je umrl v bitki proti alžirskim piratom 10. maja 1811 ob obali otoka Lampedusa. Po njegovi smrti je Bubulina podedovala njegovo premoženje in prevzela trgovsko podjetje. Kupila je deleže v drugih ladjah Speces. Leta 1814 je odpotovala v Konstantinopel. Leta 1816 so Osmani želeli zaseči njeno premoženje. Trdili so, da bi ji ga morali odvzeti, ker se je njen mož Bubulis v zadnji rusko-turško vojni boril na strani Rusije. Bubulina se je vrnila v Konstantinopel in poiskala pomoč ruskega veleposlanika in Nakşidil Sultan (Valide Sultan). Slednji je uspelo prepričati osmansko oblast, da so Bubulini dovolili obdržati njeno premoženje.[12]

Leta 1818 je Bubulino obiskal nacionalistični duhovnik Papaflessas. Po tem srečanju je odšla na svoj tretji obisk Konstantinopla.[13] Bubulina se je pridružila Filiki Etaireia, tajne organizacije, ki je pripravljala Grčijo na revolucijo proti osmanski oblasti.[14] Verjetno je bila ena redkih žensk v tej organizaciji, vendar ni navedena v zgodovinskih seznamih članov.[15] Ko se je vrnila na okok Speces, je naročila gradnjo ladje, ki je bila večja, kot so to dopuščali osmanski predpisi. Osmani so poslali admirala Husseina, da preveri, ali Bubulina spoštuje osmansko pravo. Bubulina ga je podkupila in Hussein je podpisal poročilo, v katerem je navedeno, da gre za ladjo na dolge razdalje, namenjeno trgovini. Ladja Agamemnon je bila oborožena z 18 topovi in je postala prva vojaška ladja v sodobni Grčiji.[16]

Grška vojna za neodvisnost

[uredi | uredi kodo]

Ob izbruhu grške osamosvojitvene vojne je Bubulina z ladjo Agamemnon, ki ji je poveljeval njen sin Jannis Jannuzas, odplula v Navplij, skupaj z drugo ladjo, ki ji je poveljeval njen polbrat Manolis Lazarou-Orlov, in 4. aprila 1821 so začeli s pomorsko blokado mesta. Bubulina in Staikos Staikopulos sta nato zaprosila Speciote, da so poslali še sedem ladij, da bi pomagali pri obleganju. Bubulina je uživala velik ugled med revolucionarji, ki so ji dali vzdevka Kapetanissa (kapitanka) in Kyra (gospa). 10. aprila so oblegani Osmani izkoristili dejstvo, da so grški stražarji praznovali pravoslavno veliko noč, in prekinili obleganje. Bubulina se je nato izkrcala v Myloiju in na konju odpotovala v Argos, kjer je lokalnim upornikom priskrbela denar in strelivo. V Argosu je sodelovala na konferenci lokalnih vojaških poveljnikov in kodžabašev, kjer so Grki sprejeli odločitev, da nadaljujejo obleganje Navplija.[16]

Obleganje Navplija se je nadaljevalo, dokler uporniki niso opazili da je Kehaya Bey pripeljal svojo vojsko do Korinta, da bi rešil oblegane. Yiannis Jannuzas je nato zbral čete iz Argosa, Specesa in Kranidija,da bi preprečil napredovanje Kehaya Beya. V bitki, ki je sledila, je bil ubit maja 1821 pred Argosom. Bubulina je odšla na bojišče, da bi prevzela sinove posmrtne ostanke, ki je bil po bitki obglavljen. Po besedah nizozemskega konzula Taitbout de Marigny (tr; uk) naj bi med pogrebno slovesnostjo osebno usmrtila tri osmanske ujetnike. Po neuspelem poskusu zavzetja Argosa[17] ali njegovega požiga (po Kolokotronisu),[18] je Kehaya Bey okrepil Navplijevo garnizon in odšel v Tripoli. Bubulina je nato nadaljevala pomorsko blokado Navplija. Maja 1821 je z ladjo Agamemnon blokirala Monemvazijo, medtem ko je preostali del flote Speciot ostal pred obalo Navplija.[17] [c] Garnizon Monemvazije se je predal 25. julija, istočasno pa je druga njena ladja oskrbela Galaxidi.[17] Govorice o njenih podvigih so se razširile izven Grčije in številni tuji filheleni so si želeli srečati z njo. Med enim takim srečanjem v Astrosu ji je tuji prostovoljec (Maurice Persat) pokazal litografijo z njeno podobo, ki jo je kupil v Parizu. Podoba, ki je bila močno romantizirana in netočna, jo je spravila v smeh.[17]

Septembra 1821 je prispela v Tripoli, ki so ga oblegale čete generala Theodorosa Kolokotronisa. Osmani so bili tik pred predajo in so zaprosili za varen izhod iz mesta za lokalne uradnike skupaj z njihovimi haremi ter izpustitev številnih ujetnikov. 18. septembra je Kolokotronis sklical sestanek svojih častnikov, da bi razpravljali o predlaganih pogojih. Bubulina je aktivno sodelovala pri pogajanjih in na zahtevo Valide Sultan posredovala, da bi rešila življenja žensk iz Hursitovega harema.[20] Kolokotronis je dovolil, da iz mesta odidejo samo uradniki albanskega porekla. Tri dni kasneje je mesto padlo v roke Grkov, ki so pobili lokalno muslimansko prebivalstvo in izropali njihovo posest. Bubulino so kasneje obtožili, da je sodelovala pri ropanju (kar je bila običajna praksa v grškem in osmanskem vojskovanju tistega časa). Po padcu Tripolisa se je Bubulina vrnila v Navplij, da bi osebno nadzorovala njegovo blokado.[21]

Decembra 1821 je sodelovala je v pomorskem delu neuspelega napada na Navplij.[22]

22. novembra 1822 [d] so Osmani predali trdnjavo Palamidi.[21] Kasneje, 3. decembra 1822, so dovolili otomanskemu prebivalstvu Navplija varen odhod v Malo Azijo, mesto pa je bilo predano Grkom.[21] Bubulina je bila imenovana v eno od komisij, ki so bile zadolžene za razdeljevanje premoženja muslimanskega prebivalstva Navplija. Po poročilih naj bi svoj položaj izkoristila za osebno korist.[21]

Bubulina se je nato preselila v hišo v Navpliju. Kmalu zatem je svojo hčer Eleni Bubuli dala v zakon s Kolokotronisovim sinom Panosom Kolokotronisom. Panos Kolokotronis je postal poveljnik garnizona v Navpliju, s čimer je Bubulina postala ena najvplivnejših osebnosti v mestu in širši regiji.[23]

Bubulina je ostala v Navpliju do državljanske vojne leta 1824. V konfliktu je podpirala stran generala Kolokotronisa.[23] Po sporazumu, s katerim se je končala prva državljanska vojna, je P. Kolokotronis 7./19. junija predal trdnjavo in se pridružil očetu v Karytaini Vprašanje, kako ravnati z Bubulino, je razkrilo vse večja nesoglasja med člani zmagovalne vladne frakcije: predsednik Kunduriotis je zahteval njeno izgnanstvo iz Navplija, medtem ko sta Zaimis in Londos poskušala posredovati v njeno korist, a brez uspeha.[24] Njena hiša v Navpliju je bila zaplenjena, ona pa se je bila prisiljena vrniti na otok Speces.[23] Na otoku so jo njeni politični nasprotniki za krajši čas zaprli zaradi lažnih obtožb o čarovništvu in krivoverstvu, a so jo kasneje izpustili.[25]

22. novembra 1824, med drugo državljansko vojno, je bil Panos Kolokotronis bodisi (po nasprotujočih si interpretacijah) umorjen[23] bodisi ubit v bitki s strani sil zvestih vladi[26]. Po njegovi smrti je njegov oče, general Theodoros Kolokotronis, želel svojo snaho Eleni (Bubulinino hčer) poročiti z nekom po svoji izbiri. Vendar jo je Bubulina skrivaj odpeljala nazaj k sebi. To je morda storila zato, da bi Eleni poročila z vojaškim poveljnikom s severa Theodorom Grivasom, s katerim bi si zagotovila politično zavezništvo, ali pa zato, ker sta Eleni in Grivas že imela zunajzakonsko razmerje.[27] Po končnem porazu svoje politične frakcije v drugi državljanski vojni je bil Theodoros Kolokotronis februarja 1825 zaprt.[28]

Smrt

[uredi | uredi kodo]

Hčerka iz družine Kuci in njen sin Georgios Jannuzas sta pobegnila, potem ko so jo njeni družinski člani silili, da se zaroči z moškim, ki ga ni marala. Bubulina je podprla sinovo odločitev. 22. maja 1825 so oboroženi člani družine Kucis prišli pred Bubulinino hišo. Ko je Bubulina stopila na balkon, da bi se soočila z njimi, jo je eden izmed oboroženih napadalcev ustrelil.[29]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
"Bobelina". Ruski lubok iz 19. stoletja.

Nekaj dni po njeni smrti ji je ruska delegacija podelila častni čin admiralke ruske mornarice[30] ki ga je podelil ruski car Aleksander I., s čimer je verjetno postala prva ženska v svetovni pomorski zgodovini s tem nazivom.[31] Leta 2018 je v grški mornarici prejela naziv kontraadmirala (grški izraz: navarh).[32][20]

Bubulina je bila upodobljena na hrbtni strani grškega bankovca za 50 ₯ iz leta 1978 in kovanca za 1 ₯ iz leta 1988–2001 [33] Kip Bubuline, ki ga je izklesala Natalia Mela-Konstantinidu, se nahaja v Specesu. Doprsni kip Bubuline, ki ga je ustvaril Lazaros Lameras, se nahaja v Tinosuu, njegova kopija pa v Pedion tou Areos. Na stičišču ulic Bubulinas in Emmanouil Sofroni v Navpliju je tudi njen doprsni kip.[34] Grški dramski film Bubulina z Irene Papas v glavni vlogi je izšel leta 1959, režiral in napisal ga je Kostas Andricos. Dokumentarni film, ki temelji na izmišljeni pripovedi o njenem življenju in dejanjih, The Brave Stepped Back: The Life and Times of Laskarina Bouboulina, je bil izdan leta 2005 in je debitiral na festivalu Armata v Specesu. [35]

Lela Karajanni (včasih zapisana kot Karayanni ali Carayannis), vodja grške odporniške celice Bubulina med drugo svetovno vojno, je bila njena pravnukinja.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Laskarína (Bouboulína) Pinóci, izgovorjava [laskaˈrina bubuˈlina piˈnotsi]
  2. ↑ Nekateri raziskovalci temu nasprotujejo in menijo, da Bubulina v resnici ni govorila arvanitsko že od otroštva, temveč se je tega jezika naučila pozneje – od svojega prvega moža in v stikih z albansko govorečimi prebivalci kraja, kjer je živela. Raziskovalec zgodovine družine Kokkinis, Antonios Kokkinis, trdi, da nobeden od Bubulininih staršev ni imel albanskega porekla.[8]
  3. ↑ Po besedah pomorskega zgodovinarja iz 19. stoletja Anastasiosa K. Orlandosa, je bil Agamemnon del šestih ladij Speciotove eskadrilje, ki je 6. maja odplula s Specosa, da bi delovala v Korintskem zalivu[19] in je bila še vedno v Galaxidu 18. junija (Nautika vol 1 pp. 140)
  4. ↑ 30 November, according to accepted historiography

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Zirin, Mary Fleming, ed. Women & Gender in Central and Eastern Europe, Russia, and Eurasia: Southeastern and East Central Europe. Vol. 1. ME Sharpe, 2007. pg. 122
  2. ↑ Record #119209632 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ↑ MAK
  4. ↑ Η Μπουμπουλίνα υποναύαρχος επί τιμή με προεδρικό διάταγμα [Bouboulina the Rear admiral honored with presidential decree]. Η Καθημερινή (v grščini). 27. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  5. ↑ Kossiori, Sotiria (2022). »Ο ρόλος των γυναικών στην Επανάσταση του 1821 μέσα από τη λογοτεχνία«. Amitos Library (v grščini): 17. doi:10.26263/amitos-336.[mrtva povezava]
  6. ↑ Galaty, Michael L. (2018). Memory and Nation Building: From Ancient Times to the Islamic State. Rowman & Littlefield. str. 144. ISBN 978-0759122628.
  7. ↑ Elsie, Robert (2013). A Biographical Dictionary of Albanian History, Centre for Albanian Studies. London, England: I.B.Tauris. str. 48. ISBN 978-1780764313.
  8. ↑ Kalogeropoulos, April (2023). Bouboulina and the Greek Revolution: Interdisciplinary Perspectives on the Heroine of 1821. Rowman & Littlefield. str. 328. ISBN 978-1666917659.
  9. ↑ Xiradaki, p. 267.
  10. ↑ Kalogeropoulos Householder, pp. 3-4.
  11. ↑ Robert Elsie (2013). A Biographical Dictionary of Albanian History. I.B.Tauris. str. 48. ISBN 978-1-78076-431-3.
  12. ↑ Xiradaki, pp. 267-269.
  13. ↑ Kalogeropoulos Householder, p. 4.
  14. ↑ Xiradaki, p. 269.
  15. ↑ Angelomatis-Tsougarakis 2008, str. 59.
  16. 1 2 Xiradaki, pp. 269-273.
  17. 1 2 3 4 Xiradaki, pp. 273-279.
  18. ↑ Kolokotronis, Theodoros; Edmonds, Elizabeth M. (trans.) (1892). Kolokotrones. The Klepht and the Warrior. Sixty Years of Peril and Daring. An Autobiography. London: T. Fisher Unwin.
  19. ↑ Nautika vol. 1 (1869) pp. 113-114
  20. 1 2 Kalogeropoulos Householder 2006, str. 5.
  21. 1 2 3 4 Xiradaki, pp. 279-282.
  22. ↑ Chatzēanargyrou, A. Ta Spetsiōtika, ētoi syllogē historikōn engraphōn kai hypomnēmatōn aphorōntōn ta kata tēn hellēnikēn epanastasin tou 1821, vol 1, p. ιθ'
  23. 1 2 3 4 Xiradaki, pp. 283-284.
  24. ↑ Thomas Gordon, History of the Greek Revolution, vol.2, p.102
  25. ↑ Kalogeropoulos Householder, p. 5.
  26. ↑ David Brewer, The Greek War of Independence, p. 232.
  27. ↑ Angelomatis-Tsougarakis 2008, str. 49.
  28. ↑ Thomas Gordon, History of the Greek Revolution, vol.2, p.179
  29. ↑ Xiradaki, pp. 284-285.
  30. ↑ Fauré, Christine, ur. (2003). Political and Historical Encyclopedia of Women (v angleščini). Routledge. str. 248. ISBN 978-1-135-45690-0. Nekaj dni po njeni smrti je na Speces prispela ruska delegacija, da bi ji podelila naziv admirala ruske flote.
  31. ↑ »Laskarina Bouboulina, Greek Rebel Admiral«. HeadStuff (v britanski angleščini). 23. julij 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  32. ↑ Η Μπουμπουλίνα υποναύαρχος επί τιμή με προεδρικό διάταγμα [Bouboulina the Rear admiral honored with presidential decree]. Η Καθημερινή (v grščini). 27. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  33. ↑ Bank of Greece Arhivirano 2009-03-28 na Wayback Machine..
  34. ↑ »Google Maps«.
  35. ↑ Kalogeropoulos Householder 2006, str. 9.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Laskarina_Bubulina&oldid=6724987«