Ladinščina
| Ladinščina | |
|---|---|
| lingaz ladin, ladin | |
 | |
| Materni jezik | Italija |
| Področje | Ladinija (Trentinsko - Zgornje Poadižje, Benečija) |
| Etničnost | Ladini |
Št. maternih govorcev | 41,1 (2006[1]–2011[2][3]) |
Standardne oblike | |
| Narečja | |
| Pisava | latinica |
| Uradni status | |
| Regulator | Urad za načrtovanje ladinščine Ladinski kulturni center Majon di Fascegn Istitut Ladin Micurà de Rü Istituto Ladin de la Dolomites |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | lld |
| Glottolog | ladi1250 |
| ELP | Ladin |
| Linguasphere | 51-AAA-l |
 Govorno območje ladinščine | |
Ladinščina (ladinsko ladin, italijansko ladino, nemško Ladinisch) je romanski jezik iz retoromanske jezikovne družine, ki ga govorijo Ladinci predvsem na območju Dolomitov v Severni Italiji v pokrajinah Bolzano, Trento in Belluno. Jezik je podoben retoromanščini, ki se govori v Švici, ter furlanščini, ki se govori na severovzhodu Italije. Obseg govorjenega območja je predmet akademskih razprav, vendar se navadno vanjo vključuje doline okrog pogorja Sella v Bellunu ter narečja na severozahodu Trenta.[5][6] Urad za načrtovanje ladinščine je za potrebe komunikacij preko celotne ladinske regije razvil standardizirano ladinščino (dolomitsko ladinščino).[7]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Jezik izhaja iz vulgarne latinščine oziroma predstavlja njene ostanke na sicer romaniziranem alpskem območju. Čeprav se jo pogosto povezuje z retoromanskimi jeziki, je teorija o protoretoromanskemu jeziku sprožila kontoverzo v akademskih vodah med zgodovinarji in jezikoslovci, ki je znana kot ladinsko vprašanje. Z začetkom 6. stoletja so se s severa pričeli priseljevati Bavari, z juga pa so prispevali galo-italski jeziki, ki so dodatno skrčili jezikovno območje ladinščine, ki je nato preživela le med izoliranimi ljudmi v odročnih gorskih dolinah.
V srednjem veku je območju vladala grofija Tirolska in briksenška škofija, ki sta bili povezani s Habsburgi, jug pa je nadzorovala Beneška republika. Tekom nadvlade Svetega rimskega cesarstva so se Ladini germanizirali.
Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 je Italija aneksirala Južno Tirolsko vključno z ladinsko govorečimi območji. Italijanska nacionalistična gibanja 19. in 20. stoletja so ladinščino obravnavali za narečje italijanščine, kar je sicer zavrnilo več ladinistov in združenj. Za Italijane so jih štele tudi avstrijske oblasti. Na ladinščino so pritiskali tudi programi italijanizacije ter pozivi k prevzemu italijanske identitete, ki so jih širili fašisti, kot sta Ettore Tolomei in Benito Mussolini. V okvir predfašističnih programov italijanizacije sodi tudi delo Prontuario dei nomi locali dell'Alto Adige (dob. »Referenčno delo o lokalnih imenih Zgornjega Poadižja«), ki je na predlog Kraljevega italijanskega geografskega združenja poskušal italijanizirat nemška imena v Zgornjem Poadižju.
Po koncu druge svetovne vojne je Gruber-De Gasperijev dogovor med Avstrijo in Italijo leta 1946 zagotovil avtonomnost Trentu in Južni Tirolski, vendar ni vseboval zagotovil za ladinščino. Ladinščina je bila kot delno uradni jezik ustavno priznana šele leta 1972.
Pravna ureditev
[uredi | uredi kodo]
Ladinščina je uradno, z regionalnimi in državnimi zakoni prepoznana v Trentu in na Južnem Tirolskem. Italija je leta 1991 podpisala Evropsko ureditev za regionalne ali manjšinske jezike, vendar je do danes še ni ratificirala. Uredba poziva k spoštovanju pravic manjšinskih jezikov ter njihovo promocijo. Začenši z 90. leti 20. stoletja so italijanski parlament ter regionalni zbori pričeli zakonsko urejati in ščititi ladinsko kulturo ter jezik. Za poučevanje o jeziku in kulturi, njuno zaščito ter promocijo, je bil ustanovljen inštitut. Ladinščino se poučuje tudi v šoli, na ulicah pa je bila zanjo prilagojena prometna signalizacija.
Ladinščina je kot zaščiten jezik zaščitena tudi v pokrajini Belluno v Benečiji, kot to določa Standard za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin št. 482 iz leta 1999. Želje ladinske skupnosti pa so bile, v nasprotju z željami ladinskih skupnosti Južne Tirolske in Trenta, komaj naslovljene. Oktobra 2007 so tako prebivalci Cortine d'Ampezzo na referendumu izglasovali odcepitev od Benečije in priključitev Južni Tirolski. Meja med pokrajinama se je tako zarisala po nekdanji meji briksenške škofije.
Geografska porazdelitev
[uredi | uredi kodo]Ladinščina je priznana kot manjšinski jezik v 54 italijanskih občinah v provincah Trentinskega, Trenta in Belluna.[8] Celotno število govorcev ladinščine ni natančno znano, saj so po znanju govorjenja jezika na desetletnem popisu prebivalstva spraševani le prebivalci Trentinskega in Trenta.
Razširjenost ladinščine v pokrajini Belluno (svetlomodro), temnomodro zgodovinsko del Tirolske.
Razširjenost ladinščine v Trentinu (modro).
Razširjenost ladinščine na Južnem Tirolskem (modro).
Južna Tirolska
[uredi | uredi kodo]Leta 2011 je ladinščino za materinščino razglasilo 20.548 prebivalcev Južne Tirolske.[2] V pokrajini je jezik uradno priznan jezik manjšine, se ga poučuje v šolah in je uporabljan v postopkih javne uprave.[9]
| Ladinsko ime | Število prebivalcev | Odstotek ladinsko govorečih |
|---|---|---|
| Badia | 3366 | 94,07% |
| Corvara | 1320 | 89,70% |
| La Val | 1299 | 97,66% |
| Mareo | 2914 | 92,09% |
| Urtijëi | 4659 | 84,19% |
| San Martin de Tor | 1733 | 96,71% |
| Santa Cristina Gherdëina | 1873 | 91,40% |
| Sëlva | 2664 | 89,74% |
| Ciastel | 6465 | 15,37%[a] |
| Skupno | 20.548[10] | 4,53% |
Trento
[uredi | uredi kodo]Na popisu iz leta 2011 je ladinščino za materinščino razglasilo 18.550 ljudi. Prevladovali so predvsem v trentinskih občinah v dolini reke Fassa, kjer je ladinščina tudi priznan manjšinski jezik.[3]
| Italijansko ime | Ladinsko ime | Število prebivalcev | Št. govorcev ladinščine | Odstotek |
|---|---|---|---|---|
| Campitello di Fassa | Ciampedel | 740 | 608 | 82,2% |
| Canazei | Cianacei | 1911 | 1524 | 79,7% |
| Mazzin | Mazin | 493 | 381 | 77,3% |
| Moena | Moena | 2698 | 2126 | 78,8% |
| Pozza di Fassa | Poza | 2138 | 1765 | 82,6% |
| Soraga | Sorega | 736 | 629 | 85,5% |
| Vigo di Fassa | Vich | 1207 | 1059 | 87,7% |
| Skupno | 9993 | 8092 | 80,9% |
V eno skupno jezikovno enoto se uvrščata tudi nonsko narečje iz doline Non in solandrsko narečje iz doline Sole, ki širše spadata med galo-romanske jezike. Narečji sta razširjeni v 38 občinah, a nista uradno priznana manjšinska jezika. Natančnejša klasifikacija ni znana, sta pa močno podobna vzhodnolombardskemu in trentinskemu narečju. Uvrščanje narečij med ladinska narečja je predmet akademskih razprav.
Na popisu leta 2011 se je za materne govorce ladinščine razglasilo okrog 23 odstotkov prebivalcev doline Non in 1,5 odstotka iz doline Sole, skupno 8730 ljudi.[11] Za razločevanje med dolomitsko in nonsko ladinščino je bilo predlagano ločeno preštevanje na naslednjem popisu.[12]
Belluno
[uredi | uredi kodo]Pokrajinske oblasti Belluna ne izvajajo jezikovnega popisa, vendar so število govorcev ladinščine ocenile na podlagi podatkov iz leta 2006. V pokrajini živi 1166 ljudi, ki govorijo standardno ladinščino in 865, ki govorijo ladinska narečja. Skupno tako predstavljajo 23,9 odstotka ljudi med 8945 prebivalci omejenega območja, ki je bilo do leta 1918 del tirolske grofije na območju naselij Cortina d'Ampezzo (15,7 %), Livinallongo del Col di Lana (50,6 %) in Colle Santa Lucia (54,3 %).[1]
| Italijansko ime | Ladinsko name | Število prebivalcev | Št- govorcev ladinščine | Odstotek |
|---|---|---|---|---|
| Cortina d'Ampezzo | Anpezo | 6630 | 1034 | 15,6% |
| Colle Santa Lucia | Col | 434 | 220 | 50,6% |
| Livinallongo del Col di Lana | Fodóm | 1431 | 777 | 54,3% |
| Skupno | 8495 | 2031 | 23,9% |
Bellunske pokrajinske oblasti so ladinščino priznale tudi v dodatnih občinah Agordo, Alleghe, Auronzo di Cadore, Borca di Cadore, Calalzo di Cadore, Canale d'Agordo, Cencenighe Agordino, Cibiana di Cadore, Comelico Superiore, Danta di Cadore, Domegge di Cadore, Falcade, Forno di Zoldo, Gosaldo, La Valle Agordina, Lozzo di Cadore, Ospitale di Cadore, Perarolo di Cadore, Pieve di Cadore, Rivamonte Agordino, Rocca Pietore, San Nicolò di Comelico, San Pietro di Cadore, San Tomaso Agordino, San Vito di Cadore, Santo Stefano di Cadore, Selva di Cadore, Taibon Agordino, Vallada Agordina, Valle di Cadore, Vigo di Cadore, Vodo di Cadore, Voltago Agordino, Zoldo Alto, Zoppè di Cadore. Definicija ladinskosti v Bellunu je bolj vezana na narodnost kakor na jezik; jezikovne zvrsti, ki jih govorijo, pa so alpskobeneška narečja, ki se slovnično ne razlikujejo od jezikovnih zvrsti govorcev z neladinskih območij.[13] Njihov jezik se imenuje bellunska ladinščina.[14] Na vsa ladinska narečja v pokrajini Belluno je v različnih merah vplivala beneščina.[15]
Narečja
[uredi | uredi kodo]
Ladinščina se večinoma deli na šest skupin, nekatere izmed njih pa še dalje na podnarečja.
- Adiška narečja, ki se govori v porečju reke Adiže in je prevladujoče ladinsko narečje Južne Tirolske. To se dalje deli na gherdëinsko narečje, ki ga v Val Gardeni govori 8148 prebivalcev (80–90 odstotkov skupnega prebivalstva) ter badiotsko in marsko narečje, ki ga 9229 ljudi (95 odstotkov) govori na območju Val Badie in Marea. Ta skupina narečij je verjetno najbolj podobna izvorni ladinščini.[16]
- Trentinska narečja na območju doline Fassa v Trentu. Deli se na moenatsko, braško in cazetsko narečje, govorci ladinščine pa predstavljajo 82,8 odstotkov celotnega prebivalstva doline Fassa. Na narečja vplivajo italijanska narečja iz preostalega Trenta.
- Agordinska narečja se govorijo v pokrajini Belluno. Narečna skupina se deli na fodomsko narečje na območju Livinallonga del Col di Lane in Colle Santa Lucie, kjer ladinsko govori 80–90 odstotkov ljudi, na rocchesansko narečje na območju Rocce Pietore ter agordsko narečje', čeprav ga nekateri obravnavajo za ladinsko beneščino. Isto velja za nekatera ladinsko govoreča območja v krajih Sottoguda, Laste di Sopra, Alleghe, San Tomaso Agordino in Falcade, kjer je jezik pod močnim vplivom beneščine.
- Cortinodampeško narečje na območju Cortine d'Ampezzo in je podobno cadorskemu narečju, vplive narečja pa je moč najti tudi v dolini Zoldo.
- Cadorsko narečje, ki se govori v Cadoru in Comelicu.[17]
- Nonsko in solandrsko narečje v dolinah Non, Sole, Peio, Rabbi in Rendena, ki so ločene od ostale dolomitske ladinščine, a se navkljub vplivom trentinskih in vzhodnolombardskih narečij prištevajo med ladinska narečja.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ladinsko govorečo večino imajo krajevne skupnosti Bula, Roncadic in Sureghes.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Dell'Aquila, Vittorio; Iannàccaro, Gabriele (2006), Survey Ladins: Usi linguistici nelle valli ladine [Survey Ladins: Linguistic uses in the Ladin valleys] (v italijanščini), Regione autonoma Trentino-Alto Adige, str. 196, ISBN 88-86053-69-X
- 1 2 »South Tyrol in Figures«. Declaration of language group affiliation – Population Census 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. julija 2013. Pridobljeno 7. oktobra 2012.
- 1 2 »15° Censimento della popolazione e delle abitazioni. Rilevazione sulla consistenza e la dislocazione territoriale degli appartenenti alle popolazioni di lingua ladina, mòchena e cimbra (dati provvisori)« [15th Population and Housing Census. Survey on the consistency and territorial dislocation of the members of the Ladin, Mòchena and Cimbrian speaking populations (provisional data)] (PDF) (v italijanščini). Autonomous Province of Trento. 2012. Pridobljeno 7. oktobra 2012.
- ↑ Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin; Bank, Sebastian (24. maj 2022). »Ladin«. Glottolog. Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. Arhivirano iz spletišča dne 7. oktobra 2022. Pridobljeno 7. oktobra 2022.
- ↑ Giovan Battista Pellegrini: Ladinisch: Interne Sprachgeschichte II. Lexik. In: Lexikon der Romanistischen Linguistik, III. Tübingen, Niemeyer 1989, ISBN 3-484-50250-9, p. 667: È necessaria innanzi tutto una precisazione geografica circa l'estensione del gruppo linguistico denominato «ladino centrale», dato che le interpretazioni possono essere varie.
- ↑ Johannes Kramer: Ladinisch: Grammatikographie und Lexikographie. In: Lexikon der Romanistischen Linguistik, III. Tübingen, Niemeyer 1989, ISBN 3-484-50250-9, p. 757: Im folgenden sollen die Grammatiken und Wörterbücher im Zentrum stehen, die das Dolomitenladinische im engeren Sinne ([...] Gadertalisch [...], Grödnerisch, Buchensteinisch, Fassanisch [...]) behandeln, während Arbeiten zum Cadorinischen [...] und zum Nonsbergischen [...] summarisch behandelt werden.
- ↑ »The office for Ladin language planning«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2007. Pridobljeno 10. avgusta 2005.
- ↑ SECOND REPORT SUBMITTED BY ITALY PURSUANT TO ARTICLE 25, PARAGRAPH 2 OF THE FRAMEWORK CONVENTION FOR THE PROTECTION OF NATIONAL MINORITIES (received on 14 May 2004), APPROPRIATELY IDENTIFIED TERRITORIAL AREAS Decisions adopted by provincial councils, European Council; the Municipality of Calalzo di Cadore was recognized following the decision adopted by the provincial council of Belluno on 25 June 2003.
- ↑ Statuto Speciale Per Il Trentono-Alto Adige Arhivirano 26 November 2018 na Wayback Machine. (1972), Art. 102.
- ↑ [mrtva povezava] Census data 2011
- ↑ »Ladini: i nonesi superano i fassani«. Trentino Corriere Alpi. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2014. Pridobljeno 7. oktobra 2012.
- ↑ »La pruma valutazions del diretor de l'Istitut Cultural Ladin Fabio Ciocchetti«. La Usc di Ladins, nr. 26 /06 de messel 2012, p. 25 (v italijanščini). 2012.
- ↑ [mrtva povezava] Italian Ministry of Education, contributions among others by Prof. Gabriele Jannaccaro, Univ. Milano-Bicocca, La ladinità bellunese è piuttosto etnica che linguistica, e le varietà parlate dei comuni ladini sono dei dialetti veneti alpini grammaticalmente non diversi da quelli dei comuni che non si sono dichiarati ladini (Ladinity in the province of Belluno is more ethnic than linguistic, and the varieties spoken by Ladin municipalities are Venetian alpine dialects grammatically identical to those spoken in the municipalities that did not declare themselves as Ladin)
- ↑ Paul Videsott, Chiara Marcocci, Bibliografia retoromanza 1729–2010 Arhivirano 16 August 2014 na Wayback Machine.
- ↑ Map showing similarity of dialects around Belluno, from "Dialectometric Analysis of the Linguistic Atlas of Dolomitic Ladin and Neighbouring Dialects (ALD-I & ALD-II)" by Prof. Dr. Roland Bauer, 2012, University of Salzburg
- ↑ Tav. I.5 appartenenza alla popolazione di lingua ladina (censimento 2001), Annuario statistico della provincia autonoma di Trento 2006 – Tav. I.5
- ↑ Giovan Battista Pellegrini, I dialetti ladino-cadorini, Miscellanea di studi alla memoria di Carlo Battisti, Firenze, Istituto di studi per l'Alto Adige, 1979