Lída Baarová
| Lída Baarová | |
|---|---|
.jpg) | |
| Rojstvo | Ludmila Babková 7. september 1914[1][2][…] Praga[1][3][…] |
| Smrt | 27. oktober 2000[1][3][…] (86 let) Salzburg[1][3][4] |
| Državljanstvo |  Češka |
| Poklic | igralka, gledališka igralka, filmska igralka |
Lída Baarová (rojena Ludmila Babková), češka igralka, * 7. september 1914, Praga, Kraljevina Češka (danes Češka), † 27. oktober 2000, Salzburg, Avstrija.
Velja za eno najslavnejših čeških igralk vseh časov, širše znana pa je tudi po kontroverzni ljubezenski aferi z nacističnim ministrom za propagando Josephom Goebbelsom.
Življenje in delo
[uredi | uredi kodo]Zgodnje življenje
[uredi | uredi kodo]Rodila se je v družini praškega občinskega uradnika Karla Babke in njegove žene Ludmile (roj. Fenclove). Njena mati je bila operna pevka in pianistka, ki pa se je posvečala predvsem družini in je nastopala le občasno.[5] Že kot mladenka je izstopala po privlačnosti in želela si je postati igralka, zato je šla študirat igro na praški konservatorij. Vendar so jo že med študijem opazili filmarji in pričela je dobivati ponudbe, zato študija ni končala.[6]
Kariera v Nemčiji
[uredi | uredi kodo]Sprejela je ponudbo nemškega studia UFA in odšla v Berlin, kjer je nastopila v več uspešnih filmih, običajno v vlogah privlačnih mladenk, pri čemer je že zgodaj pokazala večjo globino igre. Največja uspešnica tega obdobja je bil film Barkarola (1935), v katerem je zaigrala ob Gustavu Fröhlichu, s katerim se je zapletla tudi romantično. To je bil v Nemčiji čas vzpona nacistične stranke in dogodkov, ki so vodili do izbruha druge svetovne vojne. V tem času je na različnih družabnih dogodkih prišla v stik z najvplivnejšimi ljudmi v državi. Pritegnila je pozornost samega Hitlerja, ki ni pristopil do nje resneje, je pa zaradi pritiska oblasti zavrnila več ponudb ameriških studiev.[6]
Kmalu po tistem se je vanjo povsem zatreskal minister za propagando Goebbels, ki so mu bile bolj všeč eksotične ženske, čeprav je bil hkrati odgovoren za »arianizacijo« nemške umetnosti. Zapletla sta se v izvenzakonsko zvezo, ki je trajala dve leti in povzročila škandal, ko je prekipelo Goebbelsovi ženi Magdi in je posredovala pri Hitlerju. Goebbels je slednjemu zaradi Baarove ponudil celo svoj odstop in predlagal, naj ga pošlje kot odposlanika na Japonsko, a je Hitler izrecno prepovedal zvezo. Ona je dobila ukaz, naj zapusti Nemčijo, in prepoved nastopanja, zato se je leta 1938 vrnila v Prago.[7] Njen takrat zadnji film, Preußische Liebesgeschichte (1938) o aferi med Viljemom I. in Eliso Radziwiłł, ki je bil slabo prikrita referenca na njeno afero z Goebbelsom, so cenzurirali in je bil prvič prikazan šele več let po vojni.[8]
Medvojna leta
[uredi | uredi kodo]Sledilo je težavno obdobje v Pragi, kjer zaradi svoje preteklosti ni bila zaželena in bila je pod stalnim nadzorom. Leta 1941 so okupacijske oblasti po posredovanju Karla Hermanna Franka, najvišjega nacističnega uradnika Protektorata Češke in Moravske, odpravile prepoved nastopanja v nemških filmih. S pomočjo zvez je dobila pogodbo pri produkcijski hiši Pragfilm in posnela več filmov, ki pa so naleteli na sovražen odziv domače javnosti. Nastopala je tudi v gledališču. Kasneje tega leta je sledila prepoved nastopanja v Protektoratu, ki jo je izdal vrh NSDAP in je niti Frank ni mogel preprečiti.[9]
V zameno ji je uredil delo v Italiji, pri produkcijski hiši Gines, za katero je nastopala v vlogah tujke v več filmih. Vendar se je bila septembra 1943 zaradi zavezniške invazije in preobrata v vojni prisiljena vrniti v Prago, kjer do konca vojna ni več mogla igrati.[9] Po vojni so jo nove oblasti zaprle za leto in pol zaradi suma kolaboracije. Zaradi nje je bila kot igralka nezaželena tudi njena mlajša sestra Zorka Janů, ki je kasneje storila samomor, njena mati pa je umrla zaradi srčnega napada med zaslišanjem.[6]
Povojna leta
[uredi | uredi kodo]
Po izpustitvi se je poročila z gledališkim agentom Janom Kopeckýjem. To je bilo znova kontroverzno, saj je bil sorodnik komunističnega ministra za notranje zadeve Václava Kopeckýja. Dobila sta dovoljenje zapustiti Češkoslovaško, od koder sta odšla v Salzburg. Nekaj časa je delala kot natakarica in poskušala dobiti nove vloge, a brez uspeha, zato sta za krajši čas odšla v Argentino in od tam nazaj v Evropo. V 1950. letih je nastopila v več italijanskih in španskih filmih, sodelovala je tudi z mladim Federicom Fellinijem, ki pa ji po nastopu v njegovem filmu Postopači (I vitelloni, 1953) zaradi njenega slabega slovesa ni želel več dajati vlog.[9][10]
Leta 1956 se je ločila od Kopeckýja in se preselila v Salzburg. Tam je dobila avstrijsko državljanstvo in se leta 1970 poročila z 20 let starejšim ginekologom Kurtom Lundwallom. Leta 1960 je spet začela nastopati v gledališču, a je tudi tu večkrat naletela na sovražen odziv občinstva. Po Lundwallovi smrti leta 1973 se ni več poročila. Živela je v podedovani vili in se ukvarjala z obrambo svoje javne podobe. Napisala je dve avtobiografiji in dosledno zavračala povezavo z nacističnimi zločini. V zadnjih letih je imela težave z alkoholom. Umrla je v 87. letu starosti v svoji vili v Salzburgu.[9][10]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 Record #121306208 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ SNAC — 2010.
- 1 2 3 Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
- ↑ Česká divadelní encyklopedie
- ↑ Motl, Stanislav (2012). »Ztracená závěť Lídy Baarové«. Cesty za oponu času 3. Praga: Eminent. ISBN 978-80-7281-448-0.
- 1 2 3 »The beautiful and damned actress Lída Baarová«. Radio Prague International. 7. junij 2011. Pridobljeno 28. maja 2026.
- ↑ Kreimeier, Klaus (1999). The Ufa Story: A History of Germany's Greatest Film Company, 1918–1945. University of California Press. str. 245–246. ISBN 978-0-520-22069-0.
- ↑ Reuth, Ralf Georg (1993). Goebbels. Prevod: Winston, Krishna. New York: Harcourt Brace. str. 216–218, 225, 233, 236–237, 239–240. ISBN 978-0-15-136076-5.
- 1 2 3 4 »Lída Baarová«. Reflex. 16. maj 2008. Pridobljeno 28. maja 2026.
- 1 2 »Obituary: Lida Baarová«. The Guardian. 9. november 2000. Pridobljeno 28. maja 2026.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Lída Baarová na spletni filmski podatkovni zbirki IMDb
