Pojdi na vsebino

László Krasznahorkai

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
László Krasznahorkai
Rojstvo5. januar 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…] (72 let)
Gyula[1][2][…]
Poklicromanopisec, scenarist
Jezikmadžarščina, nemščina
NarodnostMadžarska madžarska
Državljanstvo Madžarska[3]
Alma mater
Obdobje1985sedanjost
Žanrromani, kratke zgodbe, scenariji
Literarno gibanjepostmodernizem
Pomembnejše nagrademednarodna bookerjeva nagrada
Kossuthova nagrada
Nobelova nagrada za književnost (2025)
Zakonci
  • Anikó Pelyhe (por. 1990, ločen)
  • Dorka Haller (por. 1997, ločen)[5]
Otroci3 (Kata, Ágnes in Emma)[5]
Spletno mesto
krasznahorkai.hu

László Krasznahorkai (madžarsko: [ˈlaːsloː ˈkrɒsnɒhorkɒi]), madžarski romanopisec in scenarist, Nobelov nagrajenec; * 5. januar 1954, Gyula, Békés, Madžarska.

Poznan je po svojih zapletenih distopičnih romanih, ki jih opisujejo kot postmodernistične.[6] Svoj romaneskni prvenec Satanov tango je izdal leta 1985. Roman je desetletja pozneje, leta 2013, osvojil nagrado za najboljši prevedeni roman v angleškem jeziku. Leta 2015 je Krasznahorkai postal tudi prvi madžarski pisatelj, ki je osvojil mednarodno bookerjevo nagrado.[7] V slovenščino sta prevedena njegova romana Satanov tango in Vojna in vojna ter kratka proza Svet gre naprej.[8] Leta 2014 je prejel nagrado vilenica in leta 2023 gostoval v Sloveniji v okviru festivala Fabula.[7]

9. oktobra 2025 so ga nagradili z Nobelovo nagrado za književnost »za njegovo prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«.[9][10][7]

Romani

[uredi | uredi kodo]
  • 1985: Sátántangó, v slovenskem prevodu Satanov tango
  • 1989: Az ellenállás melankóliája
  • 1992: Az urgai fogoly
  • 1999: Háború és háború, v slovenskem prevodu Vojna in vojna
  • 2004: Rombolás és bánat az Ég alatt
  • 2008: Seiobo járt odalent
  • 2016: Báró Wenckheim hazatér
  • 2021: Herscht 07769
  • 2024: Zsömle odavan

Novele

[uredi | uredi kodo]
  • 2003: Északról hegy, Délről tó, Nyugatról utak, Keletről folyó
  • 2009: Az utolsó farkas
  • 2010: Állatvanbent
  • 2018: Aprómunka egy palotaért
  • 2019: Mindig Homérosznak

Zbirke kratkih zgodb

[uredi | uredi kodo]
  • 1986: Kegyelmi viszonyok
  • 2013: Megy a világ, v slovenskem prevodu Svet gre naprej

Posamezne kratke zgodbe

[uredi | uredi kodo]
  • 1984: El Bogdanovichtól
  • 1986: Az utolsó hajó
  • 1998: Megjött Ézsaiás
  • 1999: Néma a süketnek
  • 2010: Számla: Palma Vecchiónak, Velencébe

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Digital Literary Academy — 1998.
  2. 1 2 László KrasznahorkaiFacts
  3. LIBRISKraljevska knjižnica Švedske, 2012.
  4. 1 2 Krasznahorkai biography (official website) Arhivirano 2015-02-14 na Wayback Machine. (Retrieved 9 August 2012).
  5. 1 2 »Krasznahorkai, Laszlo 1954–«. Contemporary Authors, New Revision Series. Zv. 158. 2007. Pridobljeno 16. septembra 2012.
  6. Wood, James (4. julij 2011). »Madness and Civilization: The very strange fictions of László Krasznahorkai«. The New Yorker. Zv. 87, št. 19. str. 71–75.
  7. 1 2 3 »Nobelovo nagrado prejme madžarski pisatelj László Krasznahorkai«. www.rtvslo.si. 9. oktober 2025. Pridobljeno 9. oktobra 2025.
  8. »Nobelov lavreat: V življenju sem želel napisati le eno knjigo«. www.delo.si. 9. oktober 2025. Pridobljeno 9. oktobra 2025.
  9. »Hungarian author László Krasznahorkai wins Nobel Prize for Literature«. www.bbc.com (v britanski angleščini). 9. oktober 2025. Pridobljeno 9. oktobra 2025.
  10. Marshall, Alex (9. oktober 2025). »Laszlo Krasznahorkai Is Awarded Nobel Prize in Literature«. The New York Times.