Kurilsko otočje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kurilsko otočje
Курильские острова
千島列島
Kuril Island.jpg
Obala vzdolž Kurilskih otokov
Sea of Okhotsk map with state labels.png
Geografija
LegaTihi ocean
Koordinati46°30′N 151°30′E / 46.500°N 151.500°E / 46.500; 151.500Koordinati: 46°30′N 151°30′E / 46.500°N 151.500°E / 46.500; 151.500
Površina10.503,2 km2
Dolžina1.150 km km
Najvišja nadm.višina2.339 m m
Najvišji vrhOstrov Atlasova / Araido
Uprava
oblast / prefekturaSahalinska oblast / Hokkaido
Demografija
Prebivalstvo19.434
Otok Matua.

Kurilsko otočje (rusko Кури́льские острова́, Kuril'skie ostrova, japonsko 千島列島, Chishima rettō 'tisoč otokov') je skupina 56 vulkanskih otokov, ki se nahajajo severovzhodno od japonskega otoka Hokaido in južno od ruske Kamčatke. Otočje je last Rusije in spada pod Sahalinsko oblast. Rusi so otoke zasedli proti koncu druge svetovne vojne v skladu s skrivnim dogovorom med zavezniki. Japonci okupacije otokov ne priznavajo, kar je povod za številna politična trenja med državama.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kurilski naravni rezervat.

Kurilsko otočje je nastalo kot posledica vulkanske dejavnosti ob t. i. ognjenem obroču (tihomorska tektonska plošča), ki obkroža Tihi ocean. Otoki so vrhovi podvodnih vulkanov, ki se strmo spuščajo na morsko dno. Otoška veriga ima 100 vulkanov od katerih jih je 40 še vedno aktivnih, veliko je tudi gejzirjev in toplih vrelcev. Zaradi tektonskih premikov so otoki neprestano izpostavljeni potresni dejavnosti, ki občasno doseže tudi magnitudo 8,5. Najvišji točki v celotnem otočju sta 2339 m visok vulkan na otoku Atlasov, na severnem koncu otočja in 1819 m visok vulkan na otoku Kunašir, na južnem koncu otočja.

Večina otokov je posejana z ognjeniškimi kraterji ter vulkanskimi jezeri. Površina je kamnita, tam, kjer to teren dopušča, tla prerašča trava in grmičevje, na jugu pa tudi gozdovi. Preko strmih vulkanskih pobočij in pečin se v morje izliva nešteto potokov in manjših rek. Obala se razlikuje od otoka do otoka, ta je večinoma skalnata, marsikateri otok obdajajo visoke pečine.

Podnebje je ostro z dolgimi in ostrimi zimami ter kratkimi in meglenimi poletji. Čez leto zapade med 760 in 1000 mm padavin, večina teh pade v obliki snega. Nizke temperature vplivajo tudi na vegetacijo. Tako na severnih otokih prevladuje večinoma tundra, na južnih pa uspevajo tudi iglavci in listavci. Zaradi vulkanskega pepela in ptičjega gvana je zemlja izredno rodovitna, zato na njej uspevajo tudi nekatere kulturne rastline.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Potek meje na Kurilskih otokih med Rusijo in japonsko skozi različna obdobja zgodovine.

Po zgodovinskih virih so bili prvi prebivalci otokov ljudstvo Ainu.[1] Še danes zaradi pomanjkanja dokazov ni popolnoma pojasnjeno, kako so prišli tja. Otoki so pod japonsko upravo prišli v 17. stoletju čeprav so Japonci za njihov obstoj vedeli že vsaj 400 let prej.[2] V tem obdobju so se za otoke začeli zanimati tudi Rusi, ki so v njihovo okolico začeli pošiljati lovske in raziskovalne odprave. Vendar te odprave nikoli niso plule južneje od otoka Urup. V 18. stoletju so Rusi postavili svojo postojanko na otoku Iturup, da bi tujcem preprečili vstop na severni del Kurilskih otokov. Leta 1811 je prišlo do incidenta v katerem so japonski samuraji zajeli posadko ruske raziskovalne ladje, Rusi pa so kot povračilo zajeli japonske trgovce. Ta incident je spodbudil obe strani, da sta se začeli pogajati o poteku meje, ki do takrat še ni bila določena. Meja je bila določena leta 1855 med otokoma Iturup in Urup, otoka Sahalin pa je bilo nekakšno nevtralno območje med obema državama . To se je spremenilo leta 1875, ko se je Japonska odpovedala po ozemeljskih zahtevah Sahalina v zameno pa je dobila vso Kurilsko otočje.

Med rusko-japonsko vojno je v okolici otokov prišlo do manjših bojev. Ko se je vojna končala so Japonci v skladu z mirovnim dogovorom in dogovorom o ribiških pravicah dobili pravico do ribolova v ruskih vodah. Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 so japonske sil skupaj z Američani okupirale južni del Kamčatke. Okupacija je trajala do leta 1925.

Med drugo svetovno vojno je Kurilsko otočje igralo pomembno vlogo pri obrambi japonskega otočja. Na številnih otokih so bila močno utrjena japonska vojaška oporišča. Novembra 1941 je admiral Isoroku Yamamoto na otoku Iturup skril svojo floto pred napadom na Pearl Harbor. Med vojno so bili otoki s strani Američanov tarča številnih bombnih napadov, okoli njih pa so delovale tudi ameriške podmornice. Ko se je vojna bližala koncu so Američani s povečano dejavnostjo okoli Kurilskih otokov poizkušali Japonce prepričati, da bo glavni napad na Japonsko prišel iz severa, zato so ti posadko na otokih iz 8000 vojakov povečali na 41.000. Rusi so otoke napadli avgusta 1945. Po zavzetju je bila, leta 1946, celotna japonska populacija izgnana.

Kmalu po koncu vojne so se že začeli kazati prvi znaki hladne vojne. Med avgustom in septembrom 1945 so ameriška letala večkrat preletela Kurilske otoke, rusko letalstvo je ameriška letala prestreglo ter jih prisililo pristati ali pa jih je nagnalo iz ruskega zračnega prostora.

Trenutno stanje in ekonomija[uredi | uredi kodo]

Po statističnih podatkih iz leta 2003 na otokih živi med 16.000 in 17.000 ljudi različnih narodnosti. Približno polovica teh živi pod pragom revščine.[3] Po razpadu Sovjetske zveze so se gospodarske razmere na otokih drastično poslabšale, zato se je veliko ljudi odselilo. Otoke je zapustila tudi vojska, z njo pa so odšle številne družine in gospodarska dejavnost vezana na vojsko. V novem tisočletju so se gospodarske razmere v Rusiji začele počasi izboljševati, kar se je pokazalo tudi na Kurilskih otokih. V nekaj letih so bile zgrajene številne nove stavbe in ceste. Ribištvo je na otokih glavna industrijska dejavnost. Zaradi redkih kovin in ribolovnih področij imajo otoki izredno pomemben gospodarski pomen. V zadnjem času je zanimivo postalo tudi pridobivanje geotermalne energije.[4]

Od leta 1951, ko je Japonska v San Franciscu podpisala mirovni sporazum in se s tem odrekla otokom, otoki predstavljajo jabolko spora med Japonsko in Rusijo saj Japonci ne priznavajo ruske suverenosti nad vsemi otoki v arhipelagu. Prva pogajanja o vrnitvi otokov so se začela leta 1956 s podpisom mirovnega sporazuma med Japonsko in Sovjetsko zvezo. V času hladne vojne so pogajanja nekoliko zamrla Kurilski otoki pa so postali t. i. zaprto območje in so bili pod strogim nadzorom Rdeče armade. Po razpadu Sovjetske zveze sta se javnost in politika ponovno začeli zanimati za otoke. V zadnjih letih so pogajanja ob tuji pomoči postala nekoliko bolj intenzivna vendar sta obe strani še vedno daleč od rešitve spora.

Seznam otokov[uredi | uredi kodo]

Severni Kurili (Kita-chishima / 北千島)

Satelitski posnetek otoka Atlasov
Izbruh vulkana Saričev
  • Šumšu (rusko Шумшу; Shumushu / 占守島)
  • Ostrov Atlasova (Остров Атласова; Araido / 阿頼度島)
  • Paramušir (Парамушир; Paramushiru, Horomushiro / 幌筵島)
  • Ostrov Anciferova (Остров Анциферова; Shirinki / 志林規島)
  • Makanruši (Маканруши; Makanru / 磨勘留島)
  • Onekotan (Онекотан; Onnekotan / 温禰古丹島)
  • Harimkotan (Харимкотан; Harimukotan, Harumukotan / 春牟古丹島)
  • Ekarma (Экарма; Ekaruma / 越渇磨島)
  • Čirinkotan (Чиринкотан; 知林古丹島)
  • Šiaškotan (Шиашкотан; Shasukotan / 捨子古丹島)
  • Rajkoke (Райкоке; 雷公計島)
  • Matua (Матуа; Matsuwa, Matsua / 松輪島)
  • Rasšua (Расшуа; Rasutsuwa, Rashowa, Rasuwa / 羅処和島)
  • Ušišir (Ушишир; Ushishiru / 宇志知島)
  • Ketoj (Кетой; Ketoi / 計吐夷島)
  • Simušir (Симушир; Shimushiru, Shinshiru / 新知島)
  • Ostrov Broutona (Остров Броутона; Buroton, Makanruru / 武魯頓島)
  • Čirpoj (Чирпой; Chirihoi, Chieruboi / 知理保以島)
  • Brat Čirpojev (Брат Чирпоев; Chirihoinan / 知理保以南島)
  • Urup (Уруп; Uruppu / 得撫島)

Južni Kurili (Minami-chishima / 南千島)

  • Iturup (Итуруп; Etorofu / 択捉島)
  • Kunašir (Кунашир; Kunashiri / 国後島)
  • Šikotan (Шикотан; 色丹島)
  • Habomai (Южно-Курильская гряда; Habomai Shotō / 歯舞諸島)
    • Ostrov Polonskogo (Остров Полонского; Taraku / 多楽島)
    • Zeljoni (Зелёный; Shibotsu / 志発島)
    • Jurij (Юрий; 勇留島)
    • Ostrov Anučina (Остров Анучина; Akiyuri / 秋勇留島)
    • Ostrov Harkar (Остров Харкар; Harukaru / 春苅島)
    • Ostrov Tanfiljeva (Остров Танфильева; Suishō / 水晶島)
    • Signalni (Сигнальный; Kaigara / 貝殻島)

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://www1.american.edu/ted/ice/kurile.htm
  2. Stephan, John J (1974). The Kuril Islands. Oxford: Clarendon Press. str. 50–56.
  3. Of oil exploration, "It was hoped that the proceeds from the ongpoing projects would help to alleviate the high level of poverty in the region". Eastern Europe, Russia and Central Asia, s.v. Sakhalin Oblast" (Europa Publications) 2003.
  4. Islands disputed with Japan feel Russia's boom - The China Post

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)