Kučlug
| Kučlug Хүчлүг 屈出律 | |
|---|---|
| Cesar dinastije Zahodni Ljao | |
| Vladanje | 1211–1218 |
| Predhodnik | Jelu Džilgu |
| Naslednik | propad dinastije |
| Kan Najmanov | |
| Vladanje | 1204–1218 |
| Predhodnik | Tajang Kan in Bujruk Kan |
| Naslednik | mongolska osvojitev Karakitajskega kanata |
| Rojstvo | 1156 ali 1180 |
| Smrt | 1218 Badahšan |
| Zakonec | princesa Hunhu |
| Potomci | Linčgun Katun |
| Vladarska rodbina | Zahodni Ljao |
| Oče | Tajang Kan |
| Religija | budizem |
| Poklic | kan |
Kučlug (mongolsko: Хӯчлг, Hučlg, kitajsko: گ下法) je bil Najman, ki je kot uzurpator postal zadnji cesar dinastije Zahodni Ljao (Karakitajski kanat), * ni znano, † 1218.
Ko je Najmane porazil Džingiskan, je Kučlug pobegnil na zahod v Karakitajski kanat in postal svetovalec svojega bodočega tasta Jeluja Džiluguja. Kasneje se mu je uprl, uzurpiral prestol in prevzel oblast nad imperijem, s čimer je končal vladavino hiše Jelu. Leta 1218 so ga ubili Mongoli in Karakitajski kanat vključili v Mongolsko cesarstvo.
Medtem ko njegov predhodnik Jelu Džilugu velja za zadnjega karakitajskega cesarja in dinastije Jelu, Kučlug včasih velja za zadnjega vladarja Zahodnega kraljestva Ljao, saj je po svoji uzurpaciji oblasti obdržal dinastični naziv "Veliki Liao".
Poreklo in beg na zahod
[uredi | uredi kodo]Kučlug je bil sin Tajan kana, vodje mongolsko govorečega plemena Najmanov. Leta 1204 je Džamuka, glavni mongolski Temudžinov (Džingiskanov) tekmec, pobegnil k Najmanom. Temudžin mu je sledil in napadel Najmane. Sledila je bitka trinajstih strani. Tajan kan je menil, da je bolje, da se umakne v Altajsko gorovje in od tam napade Mongole, Kučlug pa se je nagibal k neposrednemu napadu na Mongole na odprtem terenu. Šel je celo tako daleč, da je očetov načrt zavrnil kot strahopeten. Tajan kan je popustil in dovolil Kučlugu, da izvede napad.
Bitka je bila za Najmane katastrofa. Džamuka jih je zapustil in pobegnil, Tajan je bil smrtno ranjen, njegov glavni poveljnik pa ubit. Preostali del plemena se je predal Temudžinu in se mu pridružil. Kučlugu in nekaj najmanskim vojakom je uspelo pobegniti na zahod proti Kara Irtišu.
Pozneje se je Džingiskan zbal grožnje, ki jo je še vedno predstavljal Kučlug. Leta 1208 se je z njim ponovno spopadel in ga potisnil še bolj proti zahodu v Sedmerorečje. Kučlug je po drugem porazu z Mongoli iskal zaščito v Karakitajskem kanatu s sedežem v Balasagunu.
Karakitajski kanat
[uredi | uredi kodo]Kučluga je sprejel Jelu Džilugu, cesar Karakitajske dinastije (Zahodni Ljao), in Kučlug je hitro pridobil močno podporo. Postal je Jelu Džilugujev svetovalec in se kasneje poročil s princeso Hunhu, eno od njegovih hčera. Kasneje je dobil naziv kan in dobil dovoljenje reorganizirati svoje najmanske rojake v vojaško enoto pod svojim poveljstvom.[1]
Uzurpacija prestola
[uredi | uredi kodo]Približno v tistem času se je Karakitajska dinastija soočala z upori na vzhodu in se na zahodu bojevala proti Mohamedu II. Horezmijskemu. Horezmšah je leta 1207 zavzel Buharo, potem pa so ga Karakitajci pri Samarkandu premagali. Kučlug je očitno sklenil zavezništvo s horezmšahom. Ko se je Jelu Džilugu leta 1210 ukvarjal z uporom Karahanidov v Samarkandu, je Kučlug izkoristil priložnost, se uprl svojemu tastu ter zasegel cesarsko zakladnico v Uzgenu. Jelu Džilugu je zapustil Samarkand, da bi se spopadel s Kučlugom, Mohamed II. pa je izkoristil njegov odhod in zavzel Samarkand. Zatem je v bližini Talasa premagal karakitajsko vojsko in zasedel Transoksanijo.[1]
Jelu Džigulu se je umaknil v prestolnico Balasagun in porazil Kučluga, ki se je umaknil na vzhod na ozemlje Najmanov. Ko je bil Jelu Džilugu leta 1211 na lovu, ga je iz zasede napadel Kučlug in ujel. Horezmšah se mu je zatem pridružil in zasedel Karakitajski kanat. Jelu Džilugu je postal tajdžang huang (upokojeni cesar), Kučlug pa cesar.[2]
Številni zgodovinarji štejejo Kučlugovo uzurpacijo prestola leta 1211 za konec Karakitajskega kanata, čeprav je cesarstvo kot Veliki Ljao obstajalo do padca leta 1218.[3]
Konflikt z Mohamedom II.
[uredi | uredi kodo]Ko se je Kučlug uveljavil kot vladar, je Mohamed II. zahteval izročitev karakitajskega gurkana in princeso kot nagrado za podporo. Kučlug je poskušal zavlačevati, Mohamed pa je postajal vedno bolj agresiven. Ko mu je Kučlug zagrozil, da bo spor rešil z vojno, se je Mohamed odločil za umik iz porečja Sir Darje in porušil tamkajšnja naselja, da bi ustvaril tamponski pas med cesarstvoma.[4] Sir Darja je sčasoma postala dejanska meja med obema vladarjema.
Verska politika
[uredi | uredi kodo]Kučlug in njegovi Najmani so bili nestorijanci. Njegova soproga, ki je bila budistka, ga je prepričala, naj sprejme budizem. Kučlug je v nasprotju s politiko verske strpnosti prejšnjih vladarjev Karakitajskega kanata po prevzemu oblasti uvedel protimuslimansko politiko. Po besedah perzijskega zgodovinarja Ata-Malika Džuvejnija je zahteval, da se muslimansko prebivalstvo odloči med spreobrnitvijo v nestorijanstvo ali budizem ali pa naj obleče kitanska oblačila.[5] Poročal je tudi, da je imama Hotana križal na vratih njegove medrese.[5]
Padec in smrt
[uredi | uredi kodo]Kučlug je napadel mesto Almalik in tamkajšnji Karluki so za pomoč zaprosili Džingiskana.[6] Leta 1216 je Džingiskan tja poslal svojega generala Džebeja, da bi pregnal Kučluga. Mongoli so iz Almalika nadaljevali pot do Balasaguna in tam nekje premagali vojsko 30.000 Karakitajcev. Kučlug je pobegnil proti jugu v Kašgar, kjer je zaradi prejšnjih plenjenj in požiganja pridelkov ter protimuslimanske politike naletel na odpor lokalnega prebivalstva.[7] Ko so se Mongoli približali Kašgarju, je Kučlug znova pobegnil. Po besedah Ata-Malika Džuvejnija so prebivalci Kašgarja nato pobili njegove vojake. Kučlug je bežal proti jugu čez Pamir in leta 1218 dosegel mejo med Badakšanom in Vahanom,[8] kjer ga je ujela skupina lovcev in ga izročila Mongolom.[9] Mongoli so ga obglavili in po pisanju v kitajskem zgodovinskem delu Juan Ši njegovo glavo razstavljali po celem njegovem nekdanjem kraljestvu.[10]
Njegova hči Linčgun Hatun se je poročila z Džingiskanovim sinom Tolujem in mu rodila sina Kutuktuja.[11]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Biran, Michal. (2005). »Chapter 3 - The Fall: between the Khwarazm Shah and the Mongols«. The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 60–90. ISBN 0521842263.
- ↑ Peter Golden (2011). »Chapter 6 - The Mongol Whirlwind«. Central Asia in World History. Oxford University Press USA. ISBN 978-0195338195.
- ↑ Biran, Michal. (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 79–81. ISBN 0521842263.
- ↑ Biran, Michal. (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 82. ISBN 0521842263.
- 1 2 Ata-Malik Juvayni (1958). The History of The World Conqueror. Harvard University Press.
- ↑ Svatopluk Soucek (2000). »Chapter 6 - Seljukids and Ghazvanids«. A history of Inner Asia. Cambridge University Press. ISBN 0521657040.
- ↑ Biran, Michal. (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 195–196. ISBN 0521842263.
- ↑ Biran, Michal. (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 83. ISBN 0521842263.
- ↑ Ata-Malik Juvayni (1958). The History of The World Conqueror. Harvard University Press.
- ↑ Yuan Shi Chapter 120
- ↑ F., Broadbridge, Anne (18. julij 2018). Women and the making of the Mongol Empire. Cambridge. str. 233. ISBN 9781108424899. OCLC 1022078179.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava) Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
Dodatno branje
[uredi | uredi kodo]- Ata-Malik Juvayni (1958). The History of The World Conqueror. Harvard University Press.
- Christian, David. A History of Russia, Central Asia, and Mongolia. (1998)
- de Hartog, Leo. Genghis Khan: Conqueror of the World. (1989)
- Biran, Michal. The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World (2005) Cambridge University Press, ISBN 0521842263