Kromacij Oglejski

Sveti Kromacij Oglejski
Rojstvo	330 Oglej
Smrt	407[…] Gradež
Atributi	pastirska palica

Sveti Kromacij Oglejski, oglejski patriarh, teolog, cerkveni oče, * med 335 in 340, Oglej † 406 ali 407, Gradež, Gorica

Rodil se je v Ogleju in tam odraščal v krščanski družini z dvema sestrama in bratom Evzebijem (sv. Hieronim je njegovo mater primerjal s prerokinjo Hano, njegovi dve sestri z devicama iz Mt 25:7-13, Kromacija in Evzebija pa s Samuelom). Oče je umrl, ko je bil Kromacij še otrok. Že mlad je postal redovnik in bil učitelj sv. Heliodorja, kasnejšega škofa Altina. Kromacij je prvič omenjen v dokumentih oglejskega koncila leta 381, kjer je zaslovel zaradi globokega teološkega znanja. Po smrti sv. Valerijana Oglejskega decembra 388 ali januarja 389 je postal oglejski patriarh, po škofovski genealogiji ga je posvetil sv. Ambrož Milanski. Leta 389 je posvetil stolnico v Concordii Sagittarii, tam položil relikvije apostolov in posvetil prvega škofa. Bil je eden najbolj cenjenih teologov tistega časa in je imel stalno korespondenco z sv. Ambrožem Milanskim, sv. Hieronimom in Rufinom Oglejskim, katerega je tudi krstil in mu bil mentor. Kromacij je nasprotoval origenizmu in arijanstvu ter pri tem podpiral Janeza Zlatoustega, ko so ga zatirali. Janez Zlatousti je Kromacija poleg milanskega in rimskega škofa prišteval med tri najpomembnejše škofe Zahoda, kar vemo iz njegovih pisem iz izgnanstva. Kromacij je takrat napisal pismo o Zlatoustem in ga poslal tedanjemu zahodnorimskemu cesarju Honoriju, ta pa svojemu bratu Arkadiju, a zaman. Po vizigotskih napadih na Oglej se je Kromacij umaknil v Gradež in tam umrl.

Dela

O Kromacijevih delih obstaja rekonstruiran korpus v latinščini, ki obsega 43 pridig o delu oglejskih duhovnikov, te so deloma fragmentirane, in več kot 60 komentarjev o Evangeliju po Mateju. Raje kot o Stari zavezi je pridigal o Novi zavezi, saj so v slednjem kristološka sklicevanja takoj razvidna, Jezusova materialna dejanja pa je videl kot simbol duhovnega udejstvovanja. V njegovih delih, ki jih zaznamuje pisan jezik, so najpomembnejše Sveta Trojica, Sveti Duh in Jezus Kristus, kasneje pa tudi Devica Marija. Njegovo pastoralno delo je bilo posvečeno praznovanju svetih skrivnosti, dnevno pridigal in pomagal revnim in zaničevanim. Po Kromacijevih navedbah je v tedanji oglejski liturgiji moč natančno razpoznati tri maloazijske vplive, na katere je vplivala prisotnost maloazijskih misijonarjev:

• predkrstni obred umivanja nog (po navedbah sv. Ambroža Milanskega je ta pokrstni), danes del obredov na veliki četrtek, ki se pojavlja le v Evangeliju po Janezu in je izraz
• Po navedbah pridige Peri Pascha sv. Melitona Sardskega je bila velika noč v skladu s tedanjim razumevanjem teologije in vzhodne liturgije (Quatrodecimana) identificirana z Jezusovim pasijonom in zmago Kristusa nad smrtjo. 'Quatrodecimana' je bila tesno povezana z judovsko pasho, ob kateri so Judje na štirinajsti dan nisana praznovali Gospodov mimohod in osvoboditev od smrti. Tako je bila velika noč v maloazijskih cerkvah praznovana na štirinajsti dan nisana oziroma na večer prve spomladanske polne lune, kar je bilo kodificirano tudi na nicejskem koncilu leta 325.
• po grški tradiciji iz Izmira, ki je znana po navedbah sv. Ireneja je priredil živalske podobe za evangeliste ter leva poistovetil z Janezom Evangelistom in orla s sv. Markom. Simbol leva je Marku povrnil sv. Hieronim.

Druge teologe je nagovarjal k pisanju izvirnih, premišljevalnih del. Ambroža Milanskega je spodbudil k pisanju eksegetičnih del, sv. Hieronim mu je posvetil prevode in komentarje, ki jih je napisal po njegovem predlogu (prevod Tobitove knjige, knjige o Solomonu in komentarje h Habakuku), sv. Kromacija pa je tudi financiral njegovo delo. Kromacij je poznan tudi po poskusu rešitve teološkega spora med Rufinom in Hieronim glede origenizma, ki ga je tudi sam zavrnil. Z Rufinom je vzdrževal odnos in mu odsvetoval odgovorjanje na tedanje napade sv. Hieronima in mu svetoval posvetitev ustvarjanju novih literarnih del, predvsem prevajanju nove Evzebijeve Cerkvene zgodovine.

Viri

• Pio Paschini, Le vicende politiche e religiose del territorio friulano da Costantino a Carlo Magno (secc. IV-VIII), Memorie storiche forogiuliesi, vol. 8, 1912, pagg. 51-64
• Smith, William. Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology. Zv. I. Boston: Little, Brown and Company. str. 698. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2007.
• Truzzi, Carlo (1985). Zeno, Gaudenzio e Cromazio. Testi e contenuti della predicazione cristiana per le chiese di Verona, Brescia e Aquileia (360-410) (v italijanščini). Paideia. ISBN 8839403574.
• Cuscito, Giuseppe. »Cromazio (san)«. Dizionario Biografico dei Friulani (v italijanščini). Pridobljeno 1. oktobra 2025.
• Schäfer, Joachim (1. december 2019). »Chromatius von Aquileia«. Ökumenisches Heiligenlexikon (v nemščini). Pridobljeno 1. oktobra 2025.
• Benedikt XVI. (5. december 2007). »General Audience of 5 December 2007: Saint Chromatius of Aquileia«. www.vatican.va (v angleščini). Pridobljeno 1. oktobra 2025.
• Kirsch, Johann Peter (1908). »St. Chromatius«. The Catholic Encyclopedia. Zv. III. New York. Članek vsebuje besedilo iz tega vira, ki je v javni domeni.