Pojdi na vsebino

Krizostom Sekovanič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Krizostom Sekovanič
Portret
Rojstvo14. november 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})
Bled
Smrt14. julij 1972({{padleft:1972|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (76 let)
Radovljica
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicduhovnik, filozof, pesnik

Krizostom Sekovanič (redovno ime), rojen kot Franc Sekovanič, slovenski duhovnik, frančiškan, filozof, pesnik, * 14. november 1895, Bled, † 4. julij 1972, Radovljica.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Franc Sekovanič (p. Krizostom) je bil rojen 14. novembra 1895 na Bledu trgovcu in gostilničarju Ferdinandu Sekovaniču ter Mariji Vovk. Po končani osnovni šoli na Bledu je obiskoval frančiškansko gimnazijo v Novem mestu in Kamniku, kjer je maturiral leta 1920. Po maturi je odšel študirat v Ljubljano, kjer se je vpisal na Teološko fakulteto, smer bogoslovje. Poleg bogoslovja je študiral tudi filozofijo, in sicer šest semestrov v Antonianumu v Rimu. V duhovnika je bil posvečen leta 1921. Med letoma 1922 in 1925 je služboval v Novem mestu in nato v Ljubljani kot frančiškanski kaplan in župnik. V študijskem letu 1928/29 je bil profesor filozofije na frančiškanskem bogoslovju v Ljubljani, od leta 1945 pa se je preselil v Radovljico in župnikoval tam in v Lescah vse do leta 1972.[1] Leta 1953 se je odločil, da se pridruži škofijskim duhovnikom in umrl leta 1972 kot Franc Sekovanič, škofijski duhovnik.[2]

Bogoslužje

[uredi | uredi kodo]

V Radovljici je po koncu druge svetovne vojne primanjkovalo duhovnikov, saj so bili nekateri v tujini, drugi pa pregnani, zaprti ali v različnih postopkih. Škof je zato prosil frančiškanskega provinciala, da mu pošlje nekaj redovnikov, da bi vsaj začasno zagotovili duhovno oskrbo v praznih župnijah. Tako je v Radovljico leta 1945 prišel pater Krizostom. Tam je opravljal duhovniško delo 27 let, vodil pa je tudi Župnijo Lesce.[3] Leta 1953 je izstopil frančiškanskega reda in se pridružil škofijskim duhovnikom.[2]

Sekovanič je v svojih sedemindvajsetih letih delovanja za Radovljico in prebivalce naredil veliko. Prizadeval si je za sožitje prebivalcev, ki so bili po vojni razdvojeni ali v konfliktih. Prav tako je poučeval v tamkajšnji šoli, leta 1962 pa je v župnišču začel učiti verouk. Ustanovil in skrbel je tudi za mladinski pevski zbor. Od leta 1958 je prirejal duhovne vaje v Radovljici in Lescah, leta 1964 pa tudi župnijski misijon, ki so ga vodili frančiškani. Leta 1968 je ustanovil župnijski pastoralni svet, ki je imel 20 članov in začel obiskovati družine v župniji. V času svojega delovanja je tudi obnovil cerkev in ostale cerkvene objekte. V tem procesu je dobro sodeloval s krajevnimi oblastmi, ki že od začetka niso ovirale njegovega dela, kasneje pa so ga pri obnovah tudi močno podprle.[3]

Sekovaniča se Radovljica spominja še danes. Na maši ob 50-letici njegove smrti mu je nadškof Stanislav Zore v pridigi posvetil nekaj misli, med drugim je opisal okoliščine njegovega prihoda v Radovljico in njegovega nadaljnjega službovanja. Poudaril je njegovo nadarjenost, dejavnost in rodovitnost, a dodal, da je pomembnejša zapuščina, ki jo duhovnik pusti na ljudeh, ne v arhivih. »Verjamem, da se marsikdo med vami še danes spomni njegovega oranja in sejanja. Žanjejo tisti, ki so prišli za njim. Tako je v Božjem kraljestvu.«[2]

Literarno ustvarjanje

[uredi | uredi kodo]

Sekovanič je urejal mladinske nabožne revije, kot so Lučka z neba (1931–1935), Luč (1935–1938) in Lučka (1939–1941), ter pisal pesmi, črtice, povesti, igre in verskovzgojne sestavke. Objavljal jih je pod psevdonimom p. Krizostom v različnih časopisih, kot so Orlič, Mladost (1925–1927), Ogenj, Vigred (1926–1928), Glasnik Srca Jezusovega, Rast (1945) in Družina (1955). Napisal je tudi en roman, Most nad prepadom, ki je izšel v ameriškem Ave Maria v letih 1927–1928. V letih 1931 in 1939 je izdal osem knjižic odrskih prizorov s pesmicami z naslovom Otroške igrice. Svoje pesmi je kasneje izdal v zbirki Božji smehljaji (Ljubljana, 1943), za ilustracije pa je poskrbela Sonja Vončina. Tematika pesmi je vzgojna in religiozna. V motivih se pojavljajo cerkveni prazniki in duhovno življenje, obliko pa je vzel iz ljudske pesmi, a vanjo vnesel moderni slog: iz ekspresionizma je Sekovanič prevzel prosti verz.[1]

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Božji smehljaji (1943) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 1 (1931) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 2, Za dan prvega sv. Obhajila (1932) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 3, Pavelčkova piščalka: [otroška igrica v štirih prizorih] (1934) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 4, Evharistični cvetovi (1935) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 5, Mamičin praznik: (za proslavo materinskega dne) (1936) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 6, Mamičin praznik: (za proslavo materinskega dne) (1937) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 7, Proslava materinskega dne (1937) (COBISS)
  • Otroške igrice. Zv. 8, Za kongres Kristusa Kralja (1939) (COBISS)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Koblar, France. »Sekovanič, Franc«. Slovenska biografija. Pridobljeno 14. januarja 2025.
  2. 2,0 2,1 2,2 Portpin, Jože. »Maša ob 50-letnici smrti župnika Franca Sekovaniča«. družina.si. Pridobljeno 14. januarja 2025.
  3. 3,0 3,1 Potrpin, Jože. »Plodna in blagodejna dediščina Franca Sekovaniča«. casnik.si. Pridobljeno 14. januarja 2025.