Križarska vojna baronov

Križarska vojna baronov
Del križarskih vojn
Ozemeljske pridobitve križarsle vojne baronov Rdeče: Križarske države leta 1239; Rožnato: ozemlja, osvojena v letih 1239–1241
Datum 1239–1241 Prizorišče Akon, Jafa, Gaza, Tripoli, Nablus Izid Križarski diplomatski dosežki Jeruzalemsko kraljestvo se je razširilo na največje ozemlje po letu 1187 Ozemeljske spremembe Kristjani so s pogajanji dosegli vrnitev Jeruzalema, Aškelona, Sidona, Tiberiasa, večine Galileje, Betlehema in Nazareta
Udeleženci
Jeruzalemsko kraljestvo križarji iz Francije križarji iz Navarre križarji iz Anglije habsurški grofje Vojaški redovi templjarji hospitalci tevtonski vitezi	Ajubidi iz Damaska Ajubidi iz Egipta
Poveljniki in vodje
Teobald I. Navarrski Hugo IV. Burgundski Amaury Montfortski  (VU) Peter Mauclerc Raoul Soissonski Henrik II. Barski  † Albert IV. Habsburški  † Guigues IV. Foreški Jehan Brainejski  † Peter Vieille-Brioudski Rihard Cornwallski Simon Montfortski Viljem II. Longespée Valter IV. Briennski Oton Montbéliardski Balian Bejrutski Ivan Arsufski Balian Sidonski	as-Salih Ismail an-Nasir Davud as-Salih Ajub

Križarska vojna baronov (1239–1241), imenovana tudi križarska vojna leta 1239, je bila križarska vojna v Sveti deželi, ki je bila v teritorialnem smislu najuspešnejša križarska vojna po prvi križarski vojni. Križarska vojna baronov, ki jo je razglasil papež Gregor IX., je v splošnem poosebljala najvišjo točko papeških prizadevanj, da bi "križarsko vojno spremenili v univerzalno krščansko nalogo". Gregor IX. je pozival h križarski vojni v Franciji, Angliji in na Madžarskem z različnimi stopnjami uspeha. Križarji niso v tej vojni dosegli nobenih slavnih vojaških zmag, a so z diplomacijo uspeli ščuvati drugo proti drugi sprti frakciji dinastije Ajubidov, as-Saliha Ismaila v Damasku in as-Saliha Ajuba v Egiptu. Na ta način so uspeli doseči če več koncesij kot Friderik II. med bolj znano šesto križarsko vojno. Križarska vojna baronov je Jeruzalemsko kraljestvo vrnila na največjo velikost po letu 1187.

Križarska vojna baronov se včasih obravnava kot dve ločeni križarski vojni: vojno kralja Teobalda I. Navarskega, ki se je začela leta 1239, in vojno pod vodstvom Riharda Cornwallskega, ki je prispel v Levant po Teobaldovem odhodu leta 1240. Poleg tega se križarska vojna baronov pogosto opisuje skupaj s sočasnim potovanjem Balduina Courtenayskega v Konstantinopel in zavzetjem Curuluma z ločeno, manjšo vojsko križarjev. Papež Gregor IX. je namreč na kratko poskušal preusmeriti cilj svojega novega križarskega pohoda od osvoboditve Svete dežele pred muslimani k zaščiti konstantinopelskega Latinskega cesarstva pred "razkolniškimi", to je pravoslavnimi, kristjani, ki so poskušali ponovno zavzeti mesto.

Raziskovanje križarske vojne baronov je bilo kljub relativno obilnim primarnim virom do nedavnega omejeno, vsaj deloma tudi zaradi pomanjkanja večjih vojaških spopadov. Četudi je Gregor IX. pri ustvarjanju ideala krščanske enotnosti v procesu organiziranja križarske vojne šel dlje kot kateri koli drug papež, v praksi razdeljeno vodstvo križarske vojne ni razkrilo enotnega krščanskega delovanja ali identitete kot odgovor na prevzem križa.

Ozadje

Ob koncu šeste križarske vojne februarja 1229 sta Friderik II. in al-Kamil podpisala desetletno premirje. Friderik je zgolj z diplomacijo in brez večjih vojaških spopadov dobil oblast nad Jeruzalemom, Nazaretom, Sidonom, Jafo in Betlehemom. Premirje se je leta 1239 izteklo, kar je ogrozilo krščanski nadzor nad pridobljenimi ozemlji. Poleg tega je bila šesta križarska vojna med domačimi krščanskimi voditelji zelo nepriljubljena, ker jih je izobčeni Friderik pustil brez obrambe, se povezal z njihovimi muslimanskimi sovražniki in poskušal pridobiti oblast nad Sveto deželo za hišo Hohenstaufen, namesto da bi jo vrnil lokalnim baronom Jeruzalemskega kraljestva. Papež Gregor IX. je zato leta 1234 razglasil, da mora do leta 1239 v Sveto deželo priti nova križarska vojska, ki bo zagotovila oblast krščanskih baronov. Gregor je v ta namen izdal papeško bulo Rachel suum videns, ki so jo beraški menihi aktivno uporabljali za promocijo križarske vojne v vseh kotičkih krščanstva. Rachel suum videns je okrepila rabo politike zaobljube in odkupa zaobljub, ki jo je uvedel prejšnji papež Inocenc III. v svoji buli Quia maior med svojim pohodom na peto križarsko vojno. Inocenc ni zahteval od vseh kristjanov, da po prevzemu križa prekličejo svoje prejšnje zaobljube.

Da bi ta križarska vojna postala univerzalna, je Gregor vse kristjane zavezal k udeležbi na križarskih pridigah, s ciljem da molijo za uspešen izid vojne in darujejo veliko vsoto denarja za podvig - en peni na teden naslednjih deset let. Pridigarska kampanja je bila različno uspešna. Italija, Nemčija in Španija so bile nad Gregorjevim križarskim pohodom nekoliko navdušene, na Ogrskem pa se je v kampanjo bolj aktivno vključilo le nekaj plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov. Papeževo podjetje so sprva podpirali tudi angleški in francoski vitezi in plemiči.

Približno leto kasneje, decembra 1235, je Gregor začel poskušati, da bi načrtovano križarsko vojno v celoti, nato pa delno, preusmeril od Svete dežele proti širjenju krščanske herezije (pravoslavja) v latinski Grčiji. Njegov poskus, da bi organiziral križarsko vojno v pomoč Latinskemu cesarstvu v Konstantinoplu, je bil večinoma neuspešen. Jeruzalemski kralj in latinski cesar Ivan Briennski, najodločnejši papežev podpornik med tedanjimi vladarji, je v Konstantinoplu dovolil prisotnost latinskega patriarha, kar je dopuščalo možnost združitve grške in latinske cerkve. Ogrska vojaška elita pod vodstvom kralja Béle IV. ni hotela iti v Konstantinopel, da bi se borila proti napadalnima razkolnikoma Ivanu III. Dukasu Vatacu iz Nikejskega cesarstva in Ivanu Asenu II. Bolgarskemu. Poleti 1239 je ogrski kralj Béla dovolil dediču latinskega cesarstva Baldvinu Courtenayskemu prečkati ogrsko ozemlje, njemu pa se na poti v Konstantinopel ni hotel pridružiti. Papež Gregor je takrat napisal pismo dominikanskemu priorju na Ogrskem, v katerem ga je prosil, naj v kraljestvu pridiga o križu in zamenja zaobljube za Jeruzalem, ki so jih dali križarji, za zaobljube za Konstantinopel v zameno za odpustek. Papež je obljubil odpustek vsakemu vojaku in vsem, ki so prispevali denar za križarsko vojno. Februarja 1241 je Gregor ukazal, naj se prihodki, zbrani na Ogrskem, preusmerijo za novo vojaško kampanjo proti nemškemu cesarju Frideriku II. Baldvin Courtenayski je najprej odšel v Konstantinopel, medtem ko so drugi evropski vitezi in plemstvo, ki niso bili enotni, odšli proti Jeruzalemu. Leta 1235 je Gregor pozval francoske križarje, naj se namesto v Sveti deželi borijo v Konstantinoplu. 16. decembra je papež ukazal frančiškanu Viljemu Cordelskemu, naj pridiga o križarski vojni v latinski Grčiji. Teobald Šampanjski se je odzval na poziv zaradi potrebe po papeški podpori, vendar je na koncu zavrnil zamenjavo svoje zaobljube za Jeruzalem za zaobljubo za Konstantinopel. Decembra 1238 je Teobald od Gregorja prejel sredstva za križarski pohod proti Jeruzalemu. Razdvojene skupine francoskih baronov so ločeno potovale v Sveto deželo, kjer so se sčasoma soočile z vojaškim porazom, ki mu je sledil diplomatski uspeh. Tudi angleški baroni, vključno s svakoma Rihardom Cornwallskim in Simonom Montfortomskim, so bili razdeljeni in so v Jeruzalem prispeli leto kasneje.

Vojna

Skupina Teobalda I. Navarrskega

Navarrski kralj Teobald I. je v Lyonu zbral impresivno skupino evropskih plemičev, med njimi Huga IV., vojvodo Burgundije, Amauryja Montfortskega, Roberta Courtenayskega, velikega butlerja Francije, ki se ga ne sme zamenjati z latinskim cesarjem Robertom I. Courtenayskim, in Petra I., vojvodo Bretanje. Spremljali so jih številni grofje nižjega ranga, med njimi Guigues IV. Foreški, Henrik II. Barski, Ludvik Sancerrski, Jehan Brainski, grof Mâcona, Viljem iz Joignyja in Henrik iz Grandpréja. Teobaldova udarna sila je štela približno 1500 vitezov, vključno z nekaj sto iz Navare. Francijo so zapustili avgusta 1239. Večina je odplula iz Marseillea, manjšina pa iz pristanišč Friderika II. v južni Italiji. Teobald je 1. septembra dosegel Akon, ker so se mu kmalu pridružili križarji, ki jih je med plovbo razkropila sredozemska nevihta. V Akonu jih je pričakal svet lokalnih krščanskih mogotcev, med katerimi so bili najbolj vidni Valter Briennski, Oton Montbéliardski, Balian Bejrutski, Ivan Arsufski in Balian Sidonski. Teobaldu se je pridružilo tudi nekaj križarjev s Cipra.

Teobald je veliko časa preživel v prijetnem Akonu in svoji ženi napisal pesem. Skupina približno 4000 vitezov, od tega več kot polovica lokalnih baronov in vitezov vojaških redov, je 2. novembra končno odkorakala v Aškelon, kjer naj bi začeli graditi grad, ki ga je Saladin nekaj desetletij prej porušil. Dva dni po odhodu sta se Peter Bretanski in njegov poročnik Raoul de Soissons ločila od glavnine in v zasedi čakala na karavano, ki je potovala proti Damasku. Petrova polovica vojske se je pred gradom spopadla z muslimani in jih porazila. Poraženci so zbežali v grad, križarji pa so jih zasledovali, jih veliko ubili, nekaj ujeli iz zaplenili blago in tovorne živali.

Poraz v Gazi in izguba Jeruzalema

Matej Pariški: Bitka pri Beit Hanounu leta 1239

Petrova nepomembno zmago je kmalu zasenčil drug dogodek. Ko je vojska 12. novembra 1239 dosegla Jafo, je del vojske želel izvesti napad na lastno pest. Vodje te svojeglave skupine so bili Henrik Barski, Amaury Montfortski in Hugo Burgundski. Njim se je priključilo več lokalnih plemičev. Skupina, ki je štela 400 do 600 vitezov, se je odcepila od glavnine kljub jasnim protestom Teobalda, Petra Bretanskega in voditeljev treh vojaških redov. Skupina se je naslednji dan, 13. novembra 1239, v bitki pri Gazi spopadla z egiptovsko vojsko pod poveljstvom Rukn al-Dina al-Hidžavija in bila težko poražena. Henrik je bil ubit, Amaury pa je bil z več sto križarji pa ujet. Glavnina križarske vojske je nato odkorakala do Akona.

Približno mesec dni po bitki pri Gazi je an-Nasir Davud iz Transjordanije, čigar karavano je zasegel Peter, napadel skoraj nebranjen Jeruzalem. Po mesecu dni obleganja se je 7. decembra predala tudi garnizija citadele in sprejela Davudovo ponudbo za varen prehod do Akona. Jeruzalem je bil po letu 1229 ponovno v muslimanskih rokah.

Ajubidske ozemeljske koncesije

Po porazu križarjev v Gazi in izgubi Jeruzalema je državljanska vojna znotraj muslimanske dinastije Ajubidov začela ustvarjati ugodno okolje za kristjane. Sledil je obetaven, a na koncu razočarajoč pohod v Tripoli. Emir Al-Muzafar II. Mahmud iz Hame je želel odvrniti pozornost svojega sovražnika al-Mudžahida iz Homsa, zato je s praznimi obljubami zvabil Teobaldove križarje na Romarsko goro zunaj Tripolija. Zgodilo se ni nič. Križarji so bili nekaj časa gostje Bohemonda V. Antiohijskega in se nato do začetka maja vrnili v Akon.

Naslednje srečanje kristjanov z Ajubidi se je izkazalo za bistveno bolj plodno. Teobald se je pogajal z vojskujočima se emirjema Damaska in Egipta in sklenil sporazum z as-Salihom Ismailom, emirjem Damaska, proti as-Salihu Ajubu iz Egipta in Davudu iz Transjordanije. Križarji so s sporazumom dobili Jeruzalem, Betlehem, Nazaret in večino ozemlja Galileje s številnimi templjarskimi gradovi, kot sta Beaufort in Safet. Ismailov sporazum s križarji je vključeval veliko ozemlja, ki ga ne bi smel dati. Sporazum je bil neprljubljen tudi med Ismailovimi podložniki. Vplivni pridigar in pravnik Iz al-Din ibn Abd al-Salam ga je celo javno obsodil in bil zato aretiran. Protestirala je tudi muslimanska garnizija v Beaufortu in zavrnila predajo gradu Balianu Sidonskemu, kot je določal Ismailov sporazum. Ismail je nato več mesecev oblegal trdnjavo, da bi jo nato predal kristjanom. Križarji so medtem začeli uveljavljati svoje zahteve po Davudovih ozemljih. Začeli so obnavljati Aškelon, ropali po dolini Jordana, se vrnili v Jeruzalem in napadli Nablus, vendar ga niso zavzeli. To je Davuda prisililo, da se je pozno poleti 1240 sam začel pogajati s Teobaldom in priznal številne koncesije, ki jih je teoretično odobril Ismail.

Nekateri sodobni viri namigujejo, da je bilo celotno ozemlje med reko Jordan in Sredozemljem spet v rokah križarjev. Teobald in Peter Bretanski nista ostala v Levantu, da bi videla, kako se izpolnjujejo njuni sporazumi z Ismailom in Davudum. Sredi septembra 1240 sta še pred prihodom Riharda Cornwallskega odplula proti domu, ker nista želela prisostvovati notranjim prepirom o vodstvu in usmeritvah vojne. Med spominki, ki jih je Teobald prinesel nazaj v Evropo, je bila vrtnica z imenom "Provins" (latinsko rosa gallica 'officinalis', lekarniška vrtnica) iz Damaska, ki jo je prinesel "v svoji čeladi", in delček Pravega križa. Hugo Burgundski in Guigues Foreški sta ostala, da bi pomagala graditi grad v Aškelonu.

Skupina Riharda Cornwallskega

10. junija 1240 je Rihard, prvi grof Cornwallski, zapustil Anglijo z manjšo skupino križarjev, v kateri je bilo malo več kot deset angleških baronov in nekaj sto vitezov, vključno z Viljemom II. Longespéejem. Sredi septembra so se odpravili v Marseille in 8. oktobra pristali v Akonu. Simon Montfortski, mlajši brat ujetega Amauryja, ki je bil prav tako del te skupine, je očitno potoval ločeno. Z ženo Eleonoro sta se odpravila v Brindisi. Eleonora ga je spremljala le do Brindisija, on pa je od tam odplul v Akon.

Za Rihardom Cornwallskim je tretjo uspešno odpravo v Jeruzalem organiziral Viljem Forški. Odziv angleških baronov na poziv papeža Gregorja IX. kaže na pomanjkanje krščanske enotnosti.

Rihard in njegova vojska se nista nikoli spopadla z muslimani, sta pa zaključila pogajanja o premirju z ajubidskimi voditelji, ki jih je Teobald sklenil le nekaj mesecev prej med prvim valom križarske vojne. Nadaljevala sta z obnovo gradu Aškekon. Omeniti velja, da je Rihard predal skrbništvo nad njim Valterju Pennenpiéju, cesarskemu agentu Friderika II. v Jeruzalemu, in ne lokalnim vazalom Jeruzalemskega kraljestva, ki so odločno nasprotovali Friderikovi vladavini. 23. aprila 1241 sta Friderik in Simon zamenjala muslimanske ujetnike za krščanske, med katerimi je bil tudi Simonov starejši brat Amaury. Kristjani so bili ujeti med katastrofalnim napadom Henrika Barskega na Gazo leto in pol prej. Posmrtne ostanke ubitih v tej bitki sta prenesla na pokopališče v Aškelonu. Ko je Rihard opravil svoje delo, se je 3. maja 1241 iz Akona odpravil v Anglijo.

Posledice

Čeprav je križarska vojna baronov vrnila Jeruzalemsko kraljestvo v največjo velikost po letu 1187, so se te pridobitve le nekaj let pozneje dramatično skrčile. 15. julija 1244 so Jeruzalem oblegali muslimani in ga niso le zavzeli, ampak tudi do tal porušili. Kristjane so pobili Horezmijci iz severne Sirije, novi zavezniki egiptovskega sultana as-Saliha Ajuba. Nekaj mesecev pozneje, oktobra 1244, so Ajub in Horezmejci dosegli veliko vojaško zmago v bitki pri La Forbieju, ki je trajno ohromila krščansko vojaško moč v Sveti deželi.

Sočasni križarski pohod Balduina Courtenayskega v Curulum

Majhna, povsem ločena skupina križarjev, je spoštovala poziv papeža Gregorja IX., naj preusmeri križarski pohod baronov v obrambo Latinskega cesarstva pred Ivanom III. Dukasom Vatacem iz Nikeje in Ivanom Asenom II. iz Bolgarije. V začetku julija 1239 je Balduin Courtenayski, devetnajstletni dedič Latinskega cesarstva in markiz Namurja, z majhno vojsko, trikrat manjšo od vojske baronov, odpotoval v Konstantinopel. V njegovi vojski je bilo ob njem še pet posvetnih magnatov: Humbert iz Beaujeuja, Tomaž iz Marleja, Josseran iz Branciona, Viljem iz Cayeauxa in Watins iz La Havrea. Baldvin je s pomočjo kralja Ludvika IX. uspel prečkati ozemlje Friderika II. Pot je nadaljeval skozi Nemčijo in Ogrsko in na bolgarski meji dobil dovoljenje Ivana Asena II. za pohod preko njegovega ozemlja. Pozimi leta 1239 se je Balduin končno vrnil v Konstantinopel, kjer je bil okoli velike noči leta 1240 kronan za cesarja, in začel svojo križarsko vojno. Najprej je oblegal in zavzel Curulum, nikejsko trdnjavo okoli sto dvajset kilometrov zahodno od Konstantinopla. Curulum je bil kraj, kjer sta se stikali dve glavni poti na vzhod proti Konstantinoplu, ena iz Soluna in ena iz Odrina. Nadzor nad tem strateško pomembnim mestom bi Konstantinoplu zagotovil večjo varnost. Osvojitev mesta ni odtehtala izgube dveh maloazijskih trdnjav, Darivije in Niketiatona, ki ju je zavzel Vatac. Latinsko cesarstvo je bilo še naprej odvisno od zahodne pomoči vse do svojega propada dve desetletji pozneje leta 1261.

Viri

• Balard, Michel (1989). »La croisade de Thibaud IV de Champagne (1239–1240)«. V Yvonne Bellenger; Danielle Quéruel (ur.). Les Champenois et la croisade. Paris: Aux amateurs de livres. str. 85–95.
• Burgtorf, Jochen (2011). »Gaza, Battle of (1239)«. V Alexander Mikaberidze (ur.). Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Volume 1. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 331–32.
• Edbury, Peter W. (1993). The Kingdom of Cyprus and the Crusades, 1191–1374. Cambridge University Press.
• Jackson, Peter (1987). »The Crusades of 1239–41 and Their Aftermath«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London. 50 (1): 32–60. doi:10.1017/s0041977x00053180. S2CID 161747361.
• Lower, Michael (2003). »The Burning at Mont-Aimé: Thibaut of Champagne's Preparations for the Barons' Crusade of 1239«. Journal of Medieval History. 29 (2): 95–108. doi:10.1016/s0304-4181(03)00016-2. S2CID 159566125.
• Lower, Michael (2005). The Barons' Crusade: A Call to Arms and Its Consequences. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
• Madden, Thomas F. (2006). The New Concise History of the Crusades. Rowman & Littlefield. ISBN 978-0-7425-3823-8.
• Narbaitz, Pierre (2007) [Original publication 1978]. Nabarra, ou quand les Basques avaient des rois [Navarra, o cuando los vascos tenían reyes] (v francoščini). Prevod: Barberena, Elena. Tafalla: Txalaparta. ISBN 978-8-48136-488-0.
• Painter, Sidney (1969). »The Crusade of Theobald of Champagne and Richard of Cornwall, 1239–1241«. V Robert Lee Wolff; Harry W. Hazard (ur.). A History of the Crusades, Volume II: The Later Crusades, 1189–1311. Madison: University of Wisconsin Press. str. 463–86.
• Painter, Sidney (2019) [1937]. The Scourge of the Clergy: Peter of Dreux, Duke of Brittany. Johns Hopkins University Press. ISBN 9781421436586.
• Röhricht, Reinhold (1886). »Die Kreuzzüge des Grafen Theobald von Navarra und Richard von Cornwallis nach dem heiligen Lande«. Forschungen zur Deutschen Geschichte. 36: 67–81.
• Siberry, Elizabeth (1990). »The Crusading Counts of Nevers«. Nottingham Medieval Studies. 34: 64–70. doi:10.1484/j.nms.3.181.
• Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. London: Penguin.