Krbavska bitka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bitka na Krbavskem polju
Sueleymanname Akinci-Beys.png

Na turški strani so se borili akindžije
Datum 9. september 1493
Prizorišče Krbavsko polje
Rezultat turška zmaga
Udeleženci
Fictitious Ottoman flag 2.svg Otomansko cesarstvo Coat of arms of Croatia 1495.svg Hrvaško kraljestvo
Poveljniki
bosanski sandžak-beg Hadım Jakub-paša,
kruševaški sandžak-beg Ismail,
skopski namestnik Karelia Mehmed-beg
hrvaški ban Emerik Derenčin,
Ivan Frankopan Cetinski †,
Jurij Vlatković †,
Bernardin Frankopan Modruški,
Nikola VI. Frankopan Tržački,
Franjo Berislavić,
Petar II. Zrinski †
Moč
8.000[1]–10.000 akindžij [2] 2.000[3]–3.000[2]konjenikov,
8.000[2] pešakov
Žrtve
1.000[4] ubitih 5.000[4]–7.000[3] ubitih,
1.500[2]ujetih

Krbavska bitka, bitka na Krbavskem polju v Liki, 9. septembra 1493, v kateri je bosanski sandžak-beg Hadim Jakub-paša premagal hrvaško plemiško vojsko pod poveljstvom bana Emerika Derenčina. V bitki je padla večina hrvaškega starega plemstva. Zgodovinarji jo pogosto imenujejo »hrvaško Kosovo«.

Uvod[uredi | uredi kodo]

Okrog 8000 turških akindžij iz Bosne, Srbije in južne Rumelije je koncem leta 1493 pod vodstvom bosanskega sandžak-bega Hadim Jakub-paše vdrlo iz Bosne preko Hrvaške na Kranjsko in Štajersko, kjer so ropali podeželsko prebivalstvo. Na povratku so pustošili po Hrvaškem Zagorju in na področju Modruša. Ker je novi hrvaški ban Emerik Derenčin s svojo vojsko turški vojski, ki se je vračala s plenom, zaprl direktno pot v Bosno, se je Jakub-paša skušal zapori izogniti preko Krbavskega polja.

A tudi Derenčin je pregrupiral hrvaške čete. Na Krbavskem polju je zbral vse razpoložljive čete hrvaških in slavonskih plemičev, okrog 3.000 konjenikov in 2.000 pešakov in neznano število slabo oboroženih in vojaško neizkušenih kmetov. Prepričan v številčno premoč svoje vojske ni poslušal nasvetov nekaterih drugih plemičev, da bi Turke pričakali v planinski zasedi in se je odločil za frontalni spopad s Turki, kar je bila običajna taktika tistega časa.

Bitka[uredi | uredi kodo]

Ban Derenčin je na pobočju nad poljem, verjetno severno od Udbine, vojsko razdelil v tri konjeniške skupine: Slavonce je vodil Franjo Berislavić, Hrvate Ivan Cetinski in ban Jajca Jurij Vlatković, tretjo skupino pa Frankopana Nikola Tržački in Bernardin Modruški. Med konjeniškimi skupinami so bili razporejeni pešci in kmetje. Ban je s svojimi vojaki verjetno zavzel osrednji položaj. Tudi Jakub-paša je imel svojo vojsko razdeljeno po teritorialni pripadnosti v tri skupine.

Čim so Hrvatje zagledali prihajajoče Turke, prvo skupino kruševaškega sandžak-bega Ismaila, so se spustili v ravnico in jih z vso vnemo napadli. Po kratkem a ostrem boju so se Turki začeli umikati, za njimi pa so se pomikali hrvaški bojevniki. Ko so prišli mimo v gozdu skritih akindžij skopskega namestnika Karlelija Mehmed-bega, jih je ta iz zasede napadel od zadaj. Obrnili so se tudi Ismail-begovi konjeniki in napadli Hrvate z boka, med tem ko se je pred Hrvati pojavila glavnina turške vojske pod poveljstvom Jakub-paše. Hrvatje so bili sedaj obkoljeni s treh strani, na četrti stani pa je tekla reka Krbava. Kljub temu so se hrabro borili, dokler nista padla poveljnika Ivan Cetinski in Jurij Vlatković. Zmedeni zaradi izgube vodij so začeli bežati. Za njimi so bežali proti narasli Krbavi tudi pešaki in kmetje. Turki so potem hitro zlomili odpor nasprotnikov; tisti, ki niso bili ubiti ali niso utonili v narasli reki, so prišli v ujetništvo. Padlo je mnogo hrvaških plemičev iz rodbin Frankopanov, Zrinskih in Blagajskih. Ban Derenčin, Nikola Tržački in Karlo Gušić so prišli v ujetništvo. Menda je na hrvaški strani od preko desetisočih preživelo vsega dvesto mož, med njimi Bernardin Modruški, ki je zapustil svojo vojsko in bitko. Derenčin je v ujetništvu v temnici umrl.

Bitko na Krbavskem polju pogosto imenujejo »hrvaško Kosovo«. V njej je padlo skoraj vse staro hrvaško plemstvo.

Posledice bitke[uredi | uredi kodo]

Krbavski poraz je vzpodbudil hrvaške plemiče, da so začeli iskati pomoč v tujini. Knezi Blagajski, Kurjakovići in Zrinski, ki so imeli posesti v poglavitnih smereh turških vdorov, so priznali turško nadoblast in se obvezali, da bodo plačevali harač.

Turki so naslednje leto ponovno vpadli v Slavonijo in Štajersko. Šele leta 1495, ko je ogrski kralj Vladislav II. s Turki sklenil triletni mir, je prišlo do delnega olajšanja. Obenem je za hrvaškega bana imenoval Ivana Korvina, ki je močno okrepil protiturško obrambo.[5]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Klaić, Vjekoslav: Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. stoljeća, Knjiga četvrta, Zagreb, 1988, str. 228.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Klaić, Vjekoslav: Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. stoljeća, Knjiga četvrta, Zagreb, 1988, str. 231.
  3. ^ 3,0 3,1 Mijatović, Anđelko: Bitka na Krbavskom polju 1493. godine. Školska knjiga, Zagreb, 2005, str . 99.
  4. ^ 4,0 4,1 Pavličević, Dragutin: Krbavska bitka i njezine posljedice, 1997, str. 77.
  5. ^ Goldstein, str. 72.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Jugoslavije. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. 1971. str. 5/387. COBISS 23145473. 
  • Godstein, Ivo (2008). Hrvaška zgodovina. Ljubljana: Društvo Slovenska matica. COBISS 242484224.