Kraljestvo Galicije in Lodomerije
Kraljestvo Galicije in Lodomerije z Veliko Krakovsko kneževino in vojvodinama Auschwitz in Zator | |
|---|---|
| 1772–1918 | |
.svg) Zastava
(1890–1918)  Grb
| |
.svg)  Galicija in Lodomerija (rdeče) znotraj Avstro-Ogrske leta 1914 | |
| Status |
|
| Glavno mesto | Lemberg (Lvov) |
| Uradni jeziki | nemščina |
| Skupni jeziki | Popis leta 1910:
|
| Religija |
Manjšine:
|
| Vlada |
|
| Vladar | |
• 1772–1780 (prva) | Marija Terezija |
• 1916–1918 (zadnji) | Karel I. Avstrijski |
| Guverner | |
• 1772–1774 (prvi) | Johann Anton von Pergen |
• 1917–1918 (zadnji) | Karl Georg Huyn |
| Zakonodajalec | Svet Galicije in Lodomerije |
| Zgodovina | |
| 5. avgust 1772 | |
• zahteva Zahodnoukrajinske ljudske republike | 19. oktober 1918 |
• priključitev k Poljski | 14. november 1918 |
| 10. september 1919 | |
| Površina | |
• skupaj | 78.497 km2 |
| Prebivalstvo | |
• 1910 | 8.025.675 |
| Valuta |
|
| Danes del | |
Kraljestvo Galicije in Lodomerije (nemško Königreich Galizien und Lodomerien, poljsko Królestwo Galicji i Lodomerii, ukrajinsko Королівство Галичини та Володимирії, latinizirano: Korolivstvo Galyčyny ta Volodymyriji), znana tudi kot Avstrijska Galicija ali pogovorno Avstrijska Poljska, je bila konstitutivna domena Habsburške monarhije v zgodovinski regiji Galiciji v vzhodni Evropi. Ustanovljena je bila leta 1772, ko je bilo po prvi delitvi poljsko-litovske Republike obeh narodov to ozemlje priključeno k Avstriji. Leta 1804 je postala kronska dežela novorazglašenega Avstrijskega cesarstva. Od leta 1867 je bila kronska dežela v avstrijski polovici dvojne Avstro-Ogrske monarhije in ohranila določeno stopnjo avtonomije. Njen status je ostal nespremenjen do razpada monarhije leta 1918.[3][4]
Domena je nastala leta 1772 iz jugozahodnega dela poljsko-litovske skupne države. V naslednjem obdobju je prišlo do več teritorialnih sprememb. Leta 1795 je Habsburška monarhija sodelovala pri tretji delitvi Poljske in si priključila dodatno poljsko ozemlje, ki se je preimenovalo v Zahodno Galicijo. Ta del je monarhija leta 1809 izgubila. Do drugih manjših širjenj ali krčenj ozemlja je prišlo leta 1786, 1803, 1809, 1815, 1846 in 1849. Po letu 1849 so meje kronske dežele ostale stabilne do leta 1918.[5][6]
Ime "Galicija" je latinizirana oblika Galiča, ene od več regionalnih vzhodnoslovanskih kneževin srednjeveške Kijevske Rusije. Ime "Lodomerija" je latinizirana oblika izvirnega slovanskega imena mesta Volodimir, ki ga je v 10. stoletju ustanovil Volodimir Veliki. Naslov "kralj Galicije in Lodomerije" je bil poznosrednjeveški kraljevi naslov, ki ga je med osvajanjem regije v 13. stoletju ustvaril ogrski kralj Andrej II. Od takrat je bil naslov "kralj Galicije in Lodomerije" vključen med številne ceremonialne naslove, ki so jih uporabljali ogrski kralji, kar je ustvarilo temelje za kasnejše zahteve Habsburžanov po tem ozemlju leta 1772.[7] Po galicijsko-volinskih vojnah (1340–1392) je regijo v 14. stoletju priključila Kraljevina Poljska in jo obdržala do njene razdelitve v 18. stoletju.
Po prvi svetovni vojni je Galicija postala del Druge poljske republike. Po drugi svetovni vojni je bila Galicija razdeljena med Ljudsko republiko Poljsko (do leta 1952 Republika Poljska) in Ukrajinsko SSR Sovjetske zveze, zdaj Poljsko in Ukrajino. Jedro zgodovinske Galicije na splošno ustreza sodobni Lvovski, Ternopilski in Ivano-Frankivski oblasti v zahodni Ukrajini, medtem ko zahodni del sestavljajo večji del poljskega Malopoljskega in Podkarpatskega vojvodstva ter velik del Šlezijskega vojvodstva.
Uradno ime
[uredi | uredi kodo]Uradno ime kraljestva je bilo Kraljestvo Galicije in Lodomerije z Veliko Krakovsko kneževino in vojvodinama Auschwitz and Zator. Ime je obstajalo v vseh štirih aktualnih jezikih: nemško Königreich Galizien und Lodomerien mit dem Großherzogtum Krakau und den Herzogtümern Auschwitz und Zator, poljsko Królestwo Galicji i Lodomerii wraz z Wielkim Księstwem Krakowskim i Księstwem Oświęcimia i Zatoru in ukrajinsko Королівство Галичини та Володимирії з великим князіством Краківським і князівствами Освенцима і Затору, latinizirano: Korolivstvo Galyčyny ta Volodymyriji z velykym knjazistvom Krakivs0kym i knjazivstvamy Osevencyma i Zatoru, in madžarsko Galícia és Lodoméria királysága Krakkó nagyhercegségével és Auschwitz és Zator hercegséggel.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Galicija je bila največje ozemlje, ki ga je Habsburška monarhija priključila med prvo delitvijo Poljske leta 1772. Ozemlje se je od samega začetka imenovalo Kraljestvo Galicije in Lodomerije, da bi poudarilo ogrske zahteve po njej. V tretji delitvi Poljske so Habsburžani priključili tudi velik del etnično poljskih dežel na severozahodu. To ozemlje je skupaj z nekaterimi najzahodnejšimi etnično poljskimi deli Galicije postalo Zahodna ali Nova Galicija, kar je spremenilo geografsko vsebino imena Galicija. Glavno mesto Avstrijske Galicije je bil Lvov, nemško Lemberg. V mestu je prevladovala poljska aristokracija, čeprav so večino prebivalstva vzhodne polovice kraljestva tvorili Ukrajinci. V Galiciji, predvsem v njenih vzhodnih delih, je živelo tudi veliko Judov.
|
Kronologija pomembnih dogodkov (1772–1914)
|
V prvih desetletjih avstrijske vladavine je bila Galicija trdno vodena z Dunaja. Številne pomembne reforme je izvedla birokracija, v kateri so bili večinoma Nemci in Čehi. Plemstvu so bile zagotovljene precej omejene pravice. Nekdanji podložniki niso bili več le premičnina, ampak so postali subjekti prava in dobili nekatere osebne svoboščine, kot je pravica do poroke brez gospodovega dovoljenja. Njihove delovne obveznosti so bile določene in omejene. Za svoje pravice so se lahko na cesarska sodišča pritožili mimo svojega gospoda. Uniatska cerkev vzhodnega obreda, ki je služila predvsem Ukrajincem, se je preimenovala v Grkokatoliško cerkev, da bi se izenačila z Rimskokatoliško cerkvijo. Dobila je svoja semenišča in sčasoma metropolita. Reforme med lokalno aristokracijo niso bile priljubljene, med preprostim prebivalstvom, tako med Poljaki kot Ukrajinci (imenovani tudi Rutenci), pa so naletele na pozitiven odziv in simpatije, ki so trajale skoraj do konca avstrijske vladavine. Istočasno je Avstrijsko cesarstvo iz Galicije izvleklo precejšnje bogastvo in v svojo vojsko vpoklicalo veliko galicijskega kmečkega prebivalstva.
Obdobje od leta 1809 do 1860
[uredi | uredi kodo]Med napoleonskimi vojnami je bila Avstrija v skladu s Schönbrunnskim sporazumom leta 1809 prisiljena vse svoje pridobitve v tretji delitvi Poljske, vključno z Zamoščem, odstopiti Napoleonovi Varšavski vojvodini, nekaj ozemlja okoli Tarnopola pa Ruskemu imperiju. Po napoleonskih vojnah je Dunajski kongres leta 1815 vrnil Ternopil in nekaj drugih ozemelj Avstriji, večino nekdanjega avstrijskega ozemlja v Varšavski vojvodini pa je dodelil Kongresni Poljski (v nekaterih virih Kraljevina Poljska), ki ji je vladal ruski car. Mesto Krakov in okoliško ozemlje, ki je bilo prej del Nove ali Zahodne Galicije, je postalo polavtonomno Svobodno mesto Krakov pod nadzorom treh sil, ki so vladale Poljski, tj. Avstrije, Rusije in Prusije.
20. in 30. leta 19. stoletja so bila obdobje birokratske vladavine, ki jo je nadziral Dunaj. Večino upravnih položajev so zasedli nemško govoreči uradniki, vključno z nemško govorečimi Čehi. Po neuspešni novembrski vstaji na Poljskem leta 1830–1831, v kateri je sodelovalo nekaj tisoč galicijskih prostovoljcev, je v Galicijo prišlo veliko poljskih beguncev. Obdobje poznih 1830. let je bilo polno poljskih zarotniških organizacij, katerih delo je doseglo vrhunec z neuspešnim uporom leta 1846 v delu Galicije, naseljenim s Poljaki. Upor so Avstrijci zlahka zadušili s pomočjo galicijskih kmetov, ki so ostali zvesti cesarju. Poljski graščaki so podpirali ali bili naklonjeni načrtom upornikov za ustanovitev neodvisne poljske države. Kmetje na graščinskih posestvih zahodne Galicije, ki jih je slaba letina privedla do bede, v svobodni Poljski niso videli veliko koristi in so namesto tega izkoristili priložnost, da se uprejo instituciji tlačanstva in pobijejo številne posestnike. S propadom upora za svobodno Poljsko je mesto Krakov izgubilo delno avtonomijo in bilo vključeno v Avstrijsko cesarstvo kot Veliko krakovsko vojvodstvo. Vojvodstvo so upravljale avstrijske oblasti, kot da bi bilo del Galicije.[9]
V istem obdobju se je med Ukrajinci v vzhodnem delu Galicije začelo narodno prebujanje. Krog aktivistov, predvsem grkokatoliških semeniščnikov, ki so se jih dotaknila gibanja v Evropi in zgledi Slovanov, zlasti v vzhodni Ukrajini pod Rusi, se je začel usmerjati k preprostemu ljudstvu in njegovemu jeziku. Leta 1837 je tako imenovana ukrajinska triada pod vodstvom Markijana Šaškeviča izdala zbirko ljudskih pesmi in drugega gradiva v knjigi Nimfa Dnestra (ukrajinsko Rusalka Dnistrovaia), pisani v ukrajinščini. Vznemirjeni zaradi teh dogajanj so avstrijske oblasti in grkokatoliški metropolit knjigo prepovedali.
Leta 1848 je na Dunaju in v drugih delih avstrijskega cesarstva izbruhnila revolucija. V Lvovu je bil ustanovljen Poljski narodni svet. Kasneje je bil ustanovljen tudi Rutenski (ukrajinski) narodni svet. Guverner Franz Stadion je še preden je Dunaj ukrepal, odpravil ostanke tlačanstva, da bi pomiril revolucionarje. Še več. Poljskim zahtevam po avtonomiji Galicije so nasprotovale ukrajinske zahteve po nacionalni enakopravnosti in delitvi pokrajine na vzhodni ukrajinski in zahodni poljski del. Cesarska vojska je obstreljevala Lvov in sčasoma revolucijo povsem zadušila.
Sledilo je desetletje ponovnega absolutizma. Da bi pomirili Poljake, je bil za podkralja imenovan grof Agenor Gołuchowski, konzervativni predstavnik vzhodnogalicijske aristokracije, tako imenovanih Podolcev. Začel je polonizirati lokalno upravo in dosegel, da so se ukrajinske zamisli o razdelitvi pokrajine odložile, ni pa mu uspelo prisiliti Grkokatoliške cerkve k prehodu na zahodni gregorijanski koledar in med Ukrajinci zamenjati cirilico z latinico.
Ustavni poskusi
[uredi | uredi kodo]
Leta 1859, po vojaškem porazu Avstro-Ogrske v Italiji, je cesarstvo vstopilo v obdobje ustavnih poskusov. Leta 1860 je dunajska vlada pod vplivom Agenorja Gołuchowskega izdala svojo Oktobrsko diplomo, ki je predvidevala konservativno federalizacijo cesarstva. Negativen odziv v nemško govorečih deželah je povzročil spremembe v vladi in izdajo Februarskega patenta, ki je omilil načrtovano decentralizacijo. Galicije je kljub temu do leta 1861 dobila Zakonodajno skupščino in Parlament Galicije in Lodomerije (poljsko Sejm). Sprva je bilo v parlamentu dokaj močno prohabsburško ukrajinsko in poljsko kmečko zastopstvo, približno polovica predstavnikov. V parlamentu se je razpravljalo tudi o perečih socialnih in ukrajinskih nacionalnih vprašanjih, potem pa so upravni pritiski omejili učinkovitost tako kmečkih kot ukrajinskih predstavnikov in v parlamentu sta prevladala poljska aristokracija in plemstvo, ki sta bila naklonjena zgolj lastni avtonomiji. Istega leta so izbruhnili nemiri v ruski Poljski in se do neke mere prelili v Galicijo. Galicijski parlament je prenehal zasedati.
Leta 1863 je v ruski Poljski izbruhnil nov upor in avstro-ogrska oblast v Galiciji je od leta 1864 do 1865 razglasila obsedno stanje in začasno ukinila državljanske svoboščine.
Leto 1865 je prineslo vrnitev k federalnim idejam po vzoru Gołuchowskega in ponovno so se začela pogajanja o avtonomiji med poljsko aristokracijo in Dunajem.
Ukrajinci so se počutili vedno bolj zapuščene s strani Dunaja in med Ukrajinci, ki so se zbrali okoli grkokatoliške stolnice svetega Jurija, je prišlo do obrata proti Rusiji. Skrajnejši zagovorniki te usmeritve so postali znani kot rusofili. Istočasno se je pod vplivom v ukrajinščini pisane poezije osrednjega ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka pojavilo nasprotno ukrajinofilsko gibanje, ki je objavljalo besedila v ukrajinskem jeziku in sčasoma vzpostavilo mrežo čitalnic. Zagovorniki te usmeritve so postali znani kot narodnjaki, kasneje pa kot Ukrajinci. Skoraj vsi Ukrajinci pa so še vedno upali na narodno enakopravnost in na upravno razdelitev Galicije po etničnih mejah.
Galicijska avtonomija
[uredi | uredi kodo]
Leta 1866, po bitki pri Sadovi in avstrijskem porazu v avstrijsko-pruski vojni, se je Avstro-Ogrska začela soočati z vse večjimi notranjimi težavami. Da bi okrepil podporo monarhiji, se je cesar Franc Jožef začel pogajati za kompromis z ogrskim plemstvom, da bi zagotovil njegovo podporo. Nekateri člani vlade, na primer avstro-ogrski premier, grof Belcredi, so cesarju svetovali, naj sklene obsežnejši ustavni dogovor z vsemi narodi, ki bi ustvaril federativno ureditev. Belcredija je skrbelo, da bi uskladitev z zgolj ogrskimi interesi odtujila druge narode. Franc Jožef vsekakor ni mogel prezreti moči ogrskega plemstva, ki ni hotelo sprejeti nič manj kot dualizem z njim samim in tradicionalnimi avstrijskimi elitami.
Končno se je po tako imenovanem kompromisu (nemško Ausgleich) februarja 1867 Avstrijsko cesarstvo preoblikovalo v dualistično Avstro-Ogrsko. Čeprav so poljski in češki načrti za vključitev svojih delov monarhije v federalno strukturo propadli, se je začel počasen, a vztrajen proces liberalizacije avstrijske oblasti v Galiciji. Predstavniki poljske aristokracije in inteligence so se obrnili na cesarja in prosili za večjo avtonomijo Galicije. Njihove zahteve niso bile dokončno sprejete, vendar je bilo v naslednjih nekaj letih narejenih več pomembnih korakov za vzpostavitev galicijske avtonomije.
Od leta 1873 je bila Galicija de facto avtonomna provinca Avstro-Ogrske s poljščino in v manjši meri ukrajinščino kot uradnim jezikom. Germanizacija je bila ustavljena in odpravljena je bila cenzura. Galicija je bila pod cislejtansko jurisdikcijo dvojne monarhije, vendar sta imela galicijski sejm in provincialna uprava obsežne privilegije in posebne pravice, zlasti v izobraževanju, kulturi in lokalnih zadevah.
Te spremembe so podprli številni poljski intelektualci. Leta 1869 je skupina mladih konservativnih publicistov v Krakovu, med njimi Józef Szujski, Stanisław Tarnowski, Stanisław Koźmian in Ludwik Wodzicki, izdala serijo satiričnih pamfletov z naslovom Stańczykov listopad (slovensko Stańczykov november). Le pet let po tragičnem koncu januarskega upora so pamfleti zasmehovali idejo oboroženih narodnih uporov in predlagali kompromise s poljskimi sovražniki, zlasti z Avstrijskim cesarstvom, osredotočanje na gospodarsko rast in sprejemanje političnih koncesij, ki jih je ponudil Dunaj. Ta politična skupina je postala znana kot Stanczykovi ali Krakovski konservativci. Skupaj s konservativnimi poljskimi zemljiškimi posestniki in aristokracijo iz vzhodne Galicije, tako imenovanimi Podolci, so dosegli politično prevlado v Galiciji, ki je trajala do leta 1914. Tega premika oblasti z Dunaja na poljski veleposestniški razred Ukrajinci niso pozdravili in so postajali vse bolj razdeljeni med ukrajinofile, ki so iskali zgodovinsko povezavo v Kijevu, in rusofile, ki poudarjali svoje povezave z Rusijo.[10]
Tako Dunaj kot Poljaki so v rusofilih videli izdajalce in jih v nizu političnih sodnih procesov na koncu povsem diskreditirali. Medtem je bil do leta 1890 sklenjen sporazum med Poljaki in "populističnimi" Ukrajinci, ki je predvidel delno ukrajinizacijo šolskega sistema v vzhodni Galiciji in druge koncesije ukrajinski kulturi. Število študentov ukrajinskega jezika je verjetno ravno zaradi tega sporazuma močno naraslo.[11] Ukrajinsko nacionalno gibanje se je hitro razširilo med ukrajinskimi kmeti in kljub ponavljajočim se neuspehom do zgodnjih let 20. stoletja skoraj popolnoma nadomestilo druge ukrajinske skupine kot glavnega tekmeca za oblast s Poljaki. Ukrajinci se v tem obdobju niso odpovedali tradicionalnim ukrajinskim zahtevam po narodni enakopravnosti in delitvi pokrajine na zahodno, poljsko, in vzhodno, ukrajinsko polovico. Od volitev septembra 1895 je Galicija postala znana po svojih "krvavih volitvah", saj je avstrijski premier, grof Kasimir Felix Badeni, nadaljeval z lažiranjem volilnih rezultatov, medtem ko so policisti na voliščih pretepali tiste volivce, ki niso glasovali za vlado.[12]
Veliko ekonomsko izseljevanje
[uredi | uredi kodo]V začetku leta 1880 je prišlo do množičnega izseljevanja galicijskega kmečkega prebivalstva. Izseljevanje se je začelo kot sezonska selitev v novo združeno in gospodarsko dinamično Nemčijo, kasneje pa se je pretvorilo v množično preseljevanje čez Atlantik, predvsem v ZDA, Brazilijo in Kanado.
Zaradi zaostalega gospodarstva je bila v Galiciji na podeželju zelo razširjena revščina. Izseljevanje se je začelo v zahodnem delu Galicije, naseljenem s Poljaki, in se nato hitro premaknilo proti vzhodu v dele, naseljene z Ukrajinci. V tej množični selitvi s podeželja so bili udeleženi tako Poljaki kot Ukrajinci, Judje in Nemci. Poljaki so se selili predvsem v Novo Anglijo in države na srednjem zahodu Združenih držav, pa tudi v Brazilijo in drugam. Ukrajinci so migrirali v Brazilijo, Kanado in ZDA. Zelo intenzivno je bilo izseljevanje iz Zahodnega Podolja okoli Ternopila v Zahodno Kanado. Judje so se izseljevali tako neposredno v Novi svet kot posredno prek drugih delov Avstro-Ogrske. Velika večina Ukrajincev in Poljakov, ki so odšli v Kanado pred letom 1914, je prišla iz Galicije ali sosednje Bukovine.[13]
V letih 1847, 1849, 1855, 1865, 1876 in 1889 so bile v Galiciji lakote, zaradi katerih je umrlo na tisoče ljudi. Te so še povečale občutek, da je življenje v Galiciji brezupno, in navdihnile ljudi, da so odšli iskat boljše življenje v Novem svetu.[13] K selitvam so pripomogli zakoni o dedovanju, v Galiciji sprejeti leta 1868, ki so določali, da mora biti zemlja enakomerno razdeljena med kmečke sinove, kar je zaradi velikih družin povzročilo drobljenje zemlje na veliko majhnih posesti, na katerih je kmetovanje postalo negospodarno.[14]
V tem velikem gospodarskem izseljevanju, ki se je vztrajno stopnjevalo vse do izbruha prve svetovne vojne leta 1914, se je izselilo nekaj sto tisoč ljudi. Vojna je začasno ustavila izseljevanje, ki po vojni nikoli več ni doseglo predvojnih razsežnosti. Veliko ekonomsko izseljevanje, zlasti v Brazilijo, ki so ga imenovali "brazilska vročica", so v sodobnih literarnih delih opisali poljska pesnica Maria Konopnicka, ukrajinski pisatelj Ivan Franko in mnogi drugi. Nekatere zvezne države na jugu Brazilije imajo velik odstotek prebivalcev, ki so neposredni potomci teh ukrajinskih priseljencev.
Kar zadeva družbene odnose, predvsem med kmeti in posestniki, je bilo to območje najbolj nerazvito v nekdanjem cesarstvu. Galicijski kmetje so vedno živeli na robu lakote. Poljski kmetje so zato Galicijo ironično imenovali "Golicija in Gladomerija",[15] "(kraj) golote in lakote". Car Aleksander II. je v 70. letih 19. stoletja uradno prepovedal tlačanstvo in osvobodil podložnike v Ruskem carstvu ter sprejel zakonodajo za zaščito podložnikov. V Galiciji so lahko premožni poljski trgovci in lokalno plemstvo podložnike s plenilskimi praksami prisilil nazaj v tlačanstvo in suženjstvo, kar je trajalo do začetka prve svetovne vojne.
V času emigracij v 90. letih 19. stoletja so številni poljski in ukrajinski liberalci videli Galicijo kot poljski Piemont ali ukrajinski Piemont. Ker so Italijani svojo osvoboditev izpod avstrijske oblasti začeli v italijanskem Piemontu, so ti ukrajinski in poljski nacionalisti menili, da se bo osvoboditev njihovih dveh držav začela v Galiciji.
Prebivalstvo Galicije se je kljub izselitvi skoraj 750.000 ljudi med letoma 1869 in 1910 povečalo za 45 %.[16]
Prva svetovna vojna in poljsko-ukrajinski konflikt
[uredi | uredi kodo]Med prvo svetovno vojno so v Galiciji potekali hudi boji med silami Rusije in Centralnih sil. Ruska carska vojska je leta 1914 zavzela večino regije, potem ko je v prvih mesecih vojne premagala avstro-ogrsko vojsko v kaotični obmejni bitki. Spomladi in poleti 1915 so se morali Rusi med združeno nemško in avstro-ogrsko ofenzivo umakniti.
Konec leta 1918 je vzhodna Galicija postala del obnovljene republike Poljske, ki je priključila tudi Rusinsko ljudsko republiko Lemkov. Ukrajinsko prebivalstvo vzhodne Galicije je za kratek čas razglasilo neodvisno Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko. Med poljsko-sovjetsko vojno so Sovjeti poskušali v vzhodni Galiciji vzpostaviti marionetno državo Galicijska SSR, katere vlada je bila po nekaj mesecih likvidirana.
Usoda Galicije je bila sklenjena z Riškim mirovnim sporazumom, sklenjenim 18. marca 1921, s katerim je vsa Galicija pripadla Drugi poljski republiki. Čeprav nekateri Ukrajinci sporazuma nikoli niso priznali kot legitimnega, je bil 15. maja 1923 s precejšnjo francosko podporo mednarodno priznan.[17] Varšava je nagradila francosko podporo poljski vladavini v etnično mešani vzhodni Galiciji z naftnimi viri v bazenu Borysław-Drohobycz. Francozom je omogočila, da so se v galicijsko naftno industrijo prelile znatne francoske naložbe.[16] Poljaki so prepričali Francoze, da bodo zlahka upravljali vzhodno Galicijo in njena dragocena naftna bogastva, saj je bilo pred prvo svetovno vojno pismenih manj kot 25 % etničnih Ukrajincev, ki hkrati niso imeli izkušenj z vladanjem.
Ukrajinci nekdanje vzhodne Galicije in sosednje province Volinije so predstavljali približno 12 % prebivalstva Druge poljske republike in so bili njena največja manjšina. Ker je bila poljska vladna politika neprijazna do manjšin, so napetosti med poljsko vlado in ukrajinskim prebivalstvom rasle, kar je sčasoma povzročilo nastanek militantne podtalne Organizacije ukrajinskih nacionalistov.
Upravne enote
[uredi | uredi kodo]Pred prvo delitvijo Poljske je bila regija razdeljena na vojvodstva, zgodovinsko gledano tudi palatinate. Natančneje, območje, ki je postalo Galicija in Lodomerija, je vključevalo večino Rusinskega vojvodstva z deželo Galič ter Belška in Krakovskega vojvodstva ter manjše dele Podolskega, Lublinskega in Sandomjerskega vojvodstva.
Kmalu po razdelitvi so bila nekdanja poljska ozemlja organizirana v šest okrožij (nemško Kreis, mn. Kreise). Novembra 1773 je obstajalo 59 okrožij. Njihovo število je bilo leta 1777 zmanjšano na 19.
Standardna okrožja (1782–1850; 1854–1867)
[uredi | uredi kodo]Leta 1782 je bil dvonivojski sistem upravnih enot ukinjen in kraljestvo je bilo razdeljeno na 18 standardnih okrožij (poljsko circuły, ukrajinsko okrugi), podobno kot v drugih ne-madžarskih delih Habsburškega cesarstva. Sistem je ostal v veljavi, razen v letih 1850–1853, dokler niso bila okrožja leta 1867 dokončno odpravljena.
Leta 1786 je Bukovina, nekdanji severozahodni del Moldavije, ki jo je Rusija zasedla med rusko-turško vojno leta 1769 in jo leta 1774 prepustila Habsburški monarhiji v "znak hvaležnosti", postala del Galicije kot Bukovinsko okrožje. Pred tem so Bukovino upravljali kot vojaško okrožje.
Po tretji delitvi Poljske leta 1795 so bila tri najbolj zahodna okrožja – Misleniško, Novosaško in Bohnijsko – prenesena v zahodno Galicijo. Dukljansko okrožje je postalo Jaslovsko okrožje. Zahodna Galicija je bila leta 1803 združena z ožjo Galicijo.
S Schönbrunnskim sporazumom iz leta 1809, ki je končal vojno pete koalicije, je bila Avstrija prisiljena odstopiti okrožje Zamość, skupaj z vsemi pridobitvami tretje delitve, Varšavski vojvodini. Ti deli so leta 1815 postali del Kongresne Poljske pod ruskim nadzorom. Krakov je bil izvzet in je postal Svobodno mesto Krakov. Avstrija je bila prisiljena odstopiti Tarnopolsko okrožje in večino Zaleškega okrožja Rusiji. Obe okrožji sta bili združeni v Tarnopolsko okrožje. Ostanek Zaleškega okrožja je bil združen z delom Stanislavskega okrožja v Kolomersko okrožje. Ko je bilo Tarnopolsko okrožje leta 1815 vrnjeno Avstriji, sta bila prejšnja dela ponovno ločena. Nekdanje Zaleško okrožje je postalo Čortkovsko okrožje.
Do leta 1815 je večina okrožij dobila ustaljene meje. Leta 1819 se je Misleniško okrožje preimenovalo v Vadoviško okrožje.
Leta 1846 je Avstrija priključila Svobodno mesto Krakov, ki je postalo Veliko krakovsko vojvodstvo. Upravno se je vojvodstvo obravnavalo kot galicijsko Krakovsko okrožje.
Leta 1850 so okrožja na kratko zamenjali z okraji (nemško Regierungsbezirke/Bezirkshauptmannschaften),[18] vendar so bile te reforme leta 1853 razveljavljene, natančna upravna struktura pa naj bi bila določena kasneje.[19] Leta 1854 so bila okrožja uradno ponovno ustanovljena, razdeljena na okraje (nemško Amtsbezirke), in združena v dve upravni regiji (nemško Verwaltungsgebiete, upravna obnočja) - Lemberg (Lvov) in Krakov. Lemberg in Krakov sama sta bila statutarni mesti, podrejeni neposredno avstrijski kroni.[20]
Upravna okrožja in politični okraji (1850–1853)
[uredi | uredi kodo]Leta 1850 sta bili Galicija in Lodomerija razdeljeni na tri vladna okrožja, poimenovana po njihovih glavnih mestih: Lvov (Lviv/Lvov), Krakov (Krawów) in Stanislav (Stanislaviv/Stanisławów, zdaj Ivano-Frankivsk). Okrožja so bila nato ukinjena in nadomeščena s političnimi okraji. V teh okrožjih je bilo 19, 26 oziroma 18, skupaj torej 63 okrajev.[18]
Vladna okrožja in politični okraji so bili leta 1853 ukinjeni,[19] naslednje leto pa so bila okrožja formalno ponovno vzpostavljena.[20]
Politična okrožja (1867–1918)
[uredi | uredi kodo]
Leta 1867 je bila kraljevina ponovno razdeljena na številna politična okrožja (nemško Okrožna središča), v poljščini imenovana powiaty. Okrožij je bilo sprva 74.[21] Leta 1914 jih je bilo 82.[22] Glavno mesto kraljevine je bil Lvov (ukrajinsko Lviv), neuradna prestolnica zahodnega dela Galicije in drugo najpomembnejše mesto v regiji pa je bil Krakov.
Vlada
[uredi | uredi kodo]Po delitvi Poljske je regijo upravljal imenovani guverner, kasneje podregent. Med vojno je funkcijo podregenta dopolnjeval vojaški guverner. Leta 1861 je bil ustanovljen regionalni zbor, imenovan Deželni sejm, ki je sprva zaradi pomanjkanja ustrezne upravne stavbe do leta 1890 zasedal v stavbi gledališča Skarbek.
Podregenti
[uredi | uredi kodo]
Seznam podregentov od leta 1900:
- grof Leon Piniński (31. marec 1898 – junij 1903)
- grof Andrzej Kazimierz Potocki (8. junij 1903 – 12. april 1908)
- grof Count Michał Bobrzyński (28. april 1908 – 14. maj 1913)
- Witold Korytowski (14. maj 1913 – 20. avgust 1915)
- ruska okupacija (september 1914 – 1915)
- Hermann von Colard (avgust 1915 – 8. april 1916)
- Baron Erich von Diller (april 1916 – marec 1917), po ruski okupaciji izgnan
- ruska okupacija (1916 – 26. julij 1917)
- grof Karl Georg Huyn (1917 – 1. november 1918), dejansko podrejen regentskemu svetu in njegovemu generalnemu komisarju knezu Witoldu Leonu Czartoryjskemu in ne avstrijski kroni.
Demografija
[uredi | uredi kodo]
Leta 1773 je imela Galicija približno 2,6 milijona prebivalcev v 280 mestih in trgih ter približno 5.500 vaseh. Imela je skoraj 19.000 plemiških družin z 95.000 člani, kar je pomenilo približno 3 % prebivalstva. "Nesvobodni" so predstavljali 1,86 milijona prebivalcev, se pravi več kot 70 % prebivalstva. Število polnopravnih kmetov je bilo majhno, vendar je ogromna večina (84 %) imela le majhna posestva ali pa jih sploh ni imela.
Galicija je imela najbolj raznoliko etnično sestavo v celi Habsburški monarhiji: Poljake, Ukrajince, galicijske Nemce, Armence, Jude, Madžare, Rome, Lipovane in druge. Poljaki so živeli večinoma na zahodu, Ukrajinci (takrat pogosto poimenovani Rusini/Rutenci) pa so prevladovali v vzhodnem deli kraljevine (Rutenija).
Judje so se v Galicijo priselili v srednjem veku iz Nemčije in so večinoma govorili jidiš. Nemško govoreče prebivalce so pogosto imenovali "Sasi" ali "Švabi", čeprav večina njih ni prihajala iz Saške ali Švabske, kot na primer transilvanski Sasi in donavski Švabi. Bilo je tudi nekaj menonitov, ki so večinoma prihajali iz Švice, in so govorili narečje palatinske nemščine, ki je bila blizu pensilvanski nemščini. Identifikacija prebivalcev, ki so se jasno razlikovali po jeziku, kot so bili Sasi in Romi, ni bila problematična, med drugimi pa je večjezičnost pogosto zabrisala meje.
Bolj jasno so bile začrtane verske meje. Večina Poljakov je bila katoličanov, medtem ko so bili Ukrajinci večinoma grkokatoliki in so v preteklosti spadali v Kijevsko metropolijo. Tretja največja verska skupina so bili Judje s svojimi večinoma tradicionalnimi verskimi obredi, ki so se kasneje razvili v ortodoksno judovstvo. Lokalna judovska skupnost je imela močan občutek pripadnosti in se je imenovala Galicijani, da bi se razlikovala od drugih aškenaskih judovskih skupnosti v vzhodni Evropi.[23] Judovska skupnost Galicije je bila leta 1772 večinoma ortodoksna ali hasidska in mnogi so reforme, ki jih je uvedel cesar Jožef II., kot je bila uvedba vojaške obveznosti, razumeli kot obliko zatiranja. Reforme so Galicijane privedle do razkola med ortodoksno in hasidsko skupnostjo, zavezano tradicionalnim vrednotam, in "modernizatorji", ki so želeli spremembe.[23]
Povprečna pričakovana življenjska doba je bila 27 let za moške in 28,5 let za ženske, v primerjavi s 33 in 37 leti na Češkem, 39 in 41 leti v Franciji ter 40 in 42 leti v Angliji. Tudi kakovost življenja je bila precej nižja, saj je bila Galicija najrevnejša provinca v Avstrijskem cesarstvu.[23] Letna poraba mesa ni presegla 10 kg na prebivalca, v primerjavi z 24 kg na Ogrskem in 33 kg v Nemčiji. Slednje je bilo predvsem posledica precej nižjega povprečnega dohodka. Leta 2014 je revija The Economist zapisala: "Revščina v Galiciji v 19. stoletju je bila tako ekstremna, da je postala pregovorna in so regijo imenovali Golicija in Gladomerija".[23]
Leta 1888 se je Galicija raztezala na 78.550 kvadratnih kilometrih in imela približno 6,4 milijona prebivalcev, vključno s 4,8 milijona kmetov, ki so tvorili 75 % celotnega prebivalstva. Gostota prebivalstva je bila z 81 prebivalci na kvadratni kilometer višja kot v Franciji (71 prebivalcev/km2) ali Nemčiji. Prebivalstvo se je do leta 1900 povečalo na 7,3 milijona in do leta 1910 na 8 milijonov.[24]
| Religija | Pripadniki | |
|---|---|---|
| Rimokatoliška | 3.731.569 | 46,5% |
| Grkokatoliška | 3.379.613 | 42,1% |
| Judovska | 871.895 | 10,9% |
| Protestantska | 37.144 | 0,5% |
| Druga | 5.454 | <0,1% |
| Skupaj | 8.025.675 | |
Jezikovna in verska struktura leta 1910
[uredi | uredi kodo]
Jezikovna in verska struktura v nekdanji Galiciji leta 1931
[uredi | uredi kodo]
Gospodarstvo
[uredi | uredi kodo]Galicija je bila gospodarsko najmanj razvit del Avstrije in je od dunajske vlade prejemala precejšnjo finančno podporo. Stopnja razvoja Galicije je bila primerljiva ali višja od ravni Rusije in Balkana, vendar precej nižja od zahodne Evrope.
Prvi podroben opis gospodarskega stanja v regiji je pripravil Stanislaw Szczepanowski (1846–1900), poljski pravnik, ekonomist in kemik, ki je leta 1873 objavil prvo različico svojega poročila z naslovom Nędza galicyjska w cyfrach (Galicijska revščina v številkah). Na podlagi lastnih izkušenj delavca v indijskem uradu, pa tudi svojega dela na razvoju naftne industrije v Borislavski regiji in uradnih podatkov popisa prebivalstva, ki jih je objavila avstro-ogrska vlada, je Galicijo opisal kot eno najrevnejših regij v Evropi.
Statistika kaže, da sta bili Galicija in Lodomerija revnejši od območij zahodno od njiju. Povprečni dohodek na prebivalca ni presegel 53 renskih guldnov (RG), v primerjavi z 91 RG v Kraljevini Poljski, 100 na Ogrskem in več kot 450 v Angliji v tistem času. Tudi davki so bili relativno visoki in so znašali 9 renskih guldnov na leto (približno 17 % letnega dohodka), v primerjavi s 5 % v Prusiji in 10 % v Angliji. Tudi odstotek ljudi z višjimi dohodki je bil precej nižji kot v drugih delih monarhije in Evrope: davek na luksuz, ki so ga plačevali ljudje, katerih letni dohodek je presegel 600 RG, je plačalo 8 ljudi na vsakih 1000 prebivalcev, v primerjavi z 28 na Češkem in 99 v Spodnji Avstriji. Kljub visokim davkom je državni dolg galicijske vlade ves čas presegal 300 milijonov RG, kar je bilo približno 60 RG na prebivalca.
Avstro-ogrska vlada je regijo imela predvsem za rezervoar poceni delovne sile in rekrutov za vojsko, pa tudi kot tamponski pas pred Rusijo. V Galiciji se je šele v začetku 20. stoletja začela razvijati težka industrija, ki je bila primerljiva z večjim delom Rusije in Balkana. Že takrat je bila industrija povezana večinoma z vojsko. Največje državne naložbe v regiji so bile železnice in trdnjave v Przemyślu, Krakovu in drugih mestih. Industrijski razvoj je bil večinoma povezan z zasebno naftno industrijo, ki jo je ustanovil Robert Doms, in s solnimi rudniki v Wieliczki, ki so delovali vsaj od srednjega veka.
Industrija
[uredi | uredi kodo]Leta 1880 je bila industrija v Galiciji na zelo nizki ravni. Leta 1857 je v industriji delalo 102.189 ljudi oziroma 2,2 % prebivalstva. Do leta 1870 se je to število povečalo na 179.626 oziroma 3,3 % prebivalstva.
Industrija nafte in plina
[uredi | uredi kodo]
V okolici Drogobiča in Borislava so sredi 19. in v začetku 20. stoletja odkrili znatne zaloge nafte in razvili ustrezno industrijo.[25][26] Prva poskusna vrtanja so bila opravljena leta 1854 v Bóbrki v zahodni Galiciji[25][26] in leta 1867 je bila v Kleczanyju v zahodni Galiciji izvrtana vrtina, globoka približno 200 metrov.[25][26] 31. decembra 1872 je bila odprta železniška proga, ki je povezovala Borysław (zdaj Borislav) z bližnjim mestom Drogobič.
V Galicijo sta leta 1882 prišla Američan John Simon Bergheim in Kanadčan William Henry McGarvey.[27] Njuno podjetje MacGarvey in Bergheim je izvrtalo vrtine, globoke od 700 do 1000 metrov, in odkrilo velika nahajališča nafte.[27] Leta 1885 sta svoje podjetje preimenovala v Galicijsko-karpatsko naftno družbo s sedežem na Dunaju. McGarvey je bil glavni administrator, Bergheim pa terenski inženir. V Marjampolu blizu Gorlic v jugovzhodnem kotu Galicije sta zgradila ogromno rafinerijo,[27] ki je veljala za največje in najučinkovitejše podjetje v Avstro-Ogrski. Zgrajena je bila v šestih mesecih in zaposlovala 1000 mož.[27] Vlagatelji iz Velike Britanije, Belgije in Nemčije so zatem ustanovili še več podjetij za razvoj naftne in plinske industrije v Galiciji.[25] Zaradi tega pritoka kapitala se je število naftnih podjetij do leta 1884 zmanjšalo z 900 na 484, do leta 1890 pa na 285 podjetij s 3700 delavci.[27] V istem času se je število rafinerij nafte povečalo z 31 leta 1880 na 54 leta 1904.[27] Do leta 1904 je bilo v Borysławu trideset vrtin globljih od 1000 metrov.[27] Proizvodnja se je med letoma 1905 in 1906 povečala za 50 % in se nato med letoma 1906 in 1909 potrojila zaradi nepričakovanih odkritij ogromnih zalog nafte.[16] Leta 1909 je proizvodnja dosegla vrhunec z 2.076.000 tonami oziroma 4 % svetovne proizvodnje.[25][26] Naftna polja v Borysławu in bližnjih Tustanowicah, pogosto imenovana "poljski Baku", so predstavljala več kot 90 % proizvodnje nafte v Avstro-Ogrski.[16][25][28] Število prebivalcev Boryslawa se je od 500 v 60. letih 19. stoletja do leta 1898 povečalo na 12.000.[16]
Leta 1909 je bilo ustanovljeno podjetje Polmin za pridobivanje in distribucijo zemeljskega plina s sedežem v Lvovu. Na prelomu stoletja je bila Galicija četrta največja proizvajalka nafte na svetu.[25] Znatno povečanje proizvodnje nafte je hkrati povzročilo padec njene cene.[25] Tik pred balkanskima vojnama se je proizvodnja nafte v Galiciji zelo hitro zmanjšala. Med prvo svetovno vojno je bila Galicija glavni vir nafte Centralnih sil.[25]
Kultura
[uredi | uredi kodo]Časnika: Gazette de Leopol (1776),[29] Slovo (ukinjen leta 1876 z Emskim dekretom carja Aleksandra II.)[30]
Tednik: Zorja galicka (prvič izšel 15. maja 1848)[31]
Zastava
[uredi | uredi kodo]Do leta 1849 so bile Galicija, Lodomerija ter Bukovina ena sama provinca z zastavo, sestavljeno iz zgornje modre in spodnje rdeče vodoravne črte.
Leta 1849 je Bukovina postala neodvisna in obdržala modro-rdečo zastavo. Galicija je dobila novo zastavo, sestavljeno iz treh vodoravnih črt: modre, rdeče in rumene. Ta zastava je ostala v rabi do leta 1890, ko je Galicija-Lodomerija dobila novo zastavo, sestavljeno iz dveh vodoravnih črt, zgornje rdeče in spodnje bele. Ta zastava je ostala v rabi do razpada Kraljestva Galicije-Lodomerije leta 1918 in je prikazana tudi na Ströhlovem Avstro-Ogrskem grbovniku iz leta 1898.
-
1772–1800, 1849–1890 -
1800–1849, 1890-1918
.svg)
.svg)
Vojska
[uredi | uredi kodo]Kraljestvo je bilo razdeljeno na tri glavna vojaška okrožja s središči v Krakovu, Lvovu in Przemyślu. Lokalna vojska je za komunikacijo uporabljala specializiran jezik, znan kot vojaški slovanski jezik. Ena glavnih vojaških enot je bila 1. armada, ki so jo sestavljali 1. (Krakovski), 5. (Prešporski) in 10. (Przemyślski) korpus.
-
13. galicijski ulanski polk v bitki pri Custozi leta 1866 -
Čaka Poljske narodne garde v Lvovu leta 1848
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Anstalt G. Freytag & Berndt (1911). Geographischer Atlas zur Vaterlandskunde an der österreichischen Mittelschulen. Vienna: K. u. k. Hof-Kartographische. "Census December 31st 1910"
- ↑ Unofficially was called Rynsky or Zoloty Rynsky Arhivirano 2018-04-12 na Wayback Machine.. Handbook on history of Ukraine.
- ↑ Magocsi 1983, str. 92–115.
- ↑ Wolff 2010, str. 1-11.
- ↑ Magocsi 1983, str. 116–173.
- ↑ Wolff 2008, str. 277–300.
- ↑ Wolff 2004, str. 818–840.
- ↑ Prothero, G W (1920). Austrian Poland. Peace handbooks. Great Britain. Foreign Office. Historical Section: H.M. Stationery Office, London, via World Digital Library. str. 14. Pridobljeno 5. junija 2014.
- ↑ Prothero, G W (1920). Austrian Poland. Peace handbooks. Great Britain. Foreign Office.Historical Section: H.M. Stationery Office, London, via World Digital Library. Pridobljeno 5. junija 2014.
- ↑ Ronald Grigor Suny, Michael D. Kennedy (2001). Intellectuals and the Articulation of the Nation. University of Michigan. str. 138. ISBN 978-0-472-08828-7.
- ↑ Börries Kuzmany (2017). Brody: A Galician Border City in the Long Nineteenth Century. BRILL. str. 210. ISBN 978-90-04-33484-7.
- ↑ Prymak, Thomas M. (2015). Gathering a Heritage: Ukrainian, Slavonic, and Ethnic Canada and the USA. Toronto: University of Toronto Press. str. 56. ISBN 978-1-4426-6550-7.
- ↑ 13,0 13,1 Prymak, Thomas M. (2015). Gathering a Heritage: Ukrainian, Slavonic, and Ethnic Canada and the USA. Toronto: University of Toronto Press. str. 80. ISBN 978-1-4426-6550-7.
- ↑ Prymak, Thomas M. (2015). Gathering a Heritage: Ukrainian, Slavonic, and Ethnic Canada and the USA. Toronto: University of Toronto Press. str. 49. ISBN 978-1-4426-6550-7.
- ↑ Tadeusz Chrzanowski: Kresy, czyli Obszary tęsknot, Wydawnictwo Literackie Kraków 2010, ISBN 978-83-08-04336-3.
- ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Frank, Allison (29. junij 2006). »Galician California, Galician Hell: The Peril and Promise of Oil Production in Austria-Hungary«. Washington, D.C.: Office of Science and Technology Austria (OSTA). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2016. Pridobljeno 20. aprila 2016.
- ↑ Les Alliés reconnaissent à la Pologne la possession de la Galicie, Chronologie des civilisations, Jean Delorme, Pariz, 1956.
- ↑ 18,0 18,1 Gesetz vom 8. Mai 1850, RGBl. 383/1850: "Verordnung des Ministeriums des Innern vom 8. October 1850, wodurch die von Seiner Majestät sanctionirte Organisation der politischen Verwaltung der Königreiche Galizien und Lodomerien mit den Herzogthümern Auschwitz und Zator und dem Großherzogthume Krakau kundgemacht wird". Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Österreich (in German). 8 October 1850. Retrieved 9 July 2023 – via ÖNB-ALEX - Historische Rechts- und Gesetztexte Online.
- ↑ 19,0 19,1 Gesetz vom 19. Jänner 1853, RGBl. 10/1853.
- ↑ 20,0 20,1 »Verordnung der Minister des Innern, der Justiz und der Finanzen vom 24. April 1854«.
- ↑ Gesetz vom 23. Jänner 1867, RGBl. 17/1867: »Verordnung des Staatsministeriums vom 23. Jänner 1867, über die Reform der politischen Verwaltung in den Königreichen Galizien und Lodomerien mit dem Großherogthume Krakau und den Herzogthümern Auschwitz und Zator«. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Österreich (v nemščini). 23. januar 1801. Pridobljeno 9. julija 2023 – prek ÖNB-ALEX - Historische Rechts- und Gesetztexte Online.
- ↑ Lenius, Brian J. (1993). »Map of the Kingdom with its county division«. Genealogical Gazetteer of Galicia (2nd izd.). Anola, Canada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2012.
- ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 »A successful Austrian invention«. The Economist. 15. november 2014. Pridobljeno 20. februarja 2021.
- ↑ »Austria-Hungary: historical demographical data of the administrative division prior to 1918«. Populstat. Pridobljeno 17. februarja 2018.
- ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 25,4 25,5 25,6 25,7 25,8 Schatzker, Valerie; Erdheim, Claudia; Sharontitle, Alexander. »Petroleum in Galicia«. Drohobycz Administrative District: History. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2016. Pridobljeno 20. aprila 2016.
- ↑ 26,0 26,1 26,2 26,3 Golonka, Jan; Picha, Frank J. (2006). The Carpathians and Their Foreland: Geology and Hydrocarbon Resources. American Association of Petroleum Geologists (AAPG). ISBN 978-0-89181-365-1.
- ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 27,4 27,5 27,6 Creswell, Sarah; Flint, Tom. »William H. McGarvey (1843–1914)«. Professional Engineers Ontario. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2016. Pridobljeno 20. aprila 2016.
- ↑ Thompson, Arthur Beeby (1916). Oil-field Development and Petroleum Mining. Van Nostrand.
- ↑ Magocsi 1983, str. 106.
- ↑ Subtelny, Orest (2000). Ukraine: a history. University of Toronto Press. str. 283.
- ↑ Subtelny, Orest (2000). Ukraine: a history. University of Toronto Press. str. 248.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Magocsi, Paul R. (1983). Galicia: A Historical Survey and Bibliographic Guide. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 978-0-8020-2482-4.
- Wolff, Larry (2004). »Inventing Galicia: Messianic Josephinism and the Recasting of Partitioned Poland«. Slavic Review. 63 (4): 818–840. doi:10.2307/1520422. JSTOR 1520422. S2CID 155170075.
- Wolff, Larry (2008). »Kennst du das Land? The Uncertainty of Galicia in the Age of Metternich and Fredro«. Slavic Review. 67 (2): 277–300. doi:10.1017/S0037677900023536. JSTOR 27652844. S2CID 164814456.
- Wolff, Larry (2010). The Idea of Galicia: History and Fantasy in Habsburg Political Culture. Stanford: Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-7429-1.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
