Krščansko demokratska in flamska stranka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Krščansko demokratska in flamska
PredsednikJoachim Coens
Ustanovljena1968 (CVP)
2001 (CD&V)
PredhodnikKrščansko socialna stranka
SedežWetstraat 89
1040 Bruselj
Članica (2018)Upad 50,000[1]
Ideologijakrščanska demokracija[2][3]
Politična pozicijasredina[4][5][6] to desna sredina[7]
Evropska pripadnostEvropska ljudska stranka
Mednarodna pripadnostCentrist Democrat International
Evropska parlamentarna skupinaEvropska ljudska stranka
frankofonski del državeHumanist Democratic Centre
Barva     Orange
Predstavniški dom
(flamska mandati)
12 / 87
Senat
(flamski mandati)
5 / 35
Parlament Flandrije
19 / 124
Parlament Bruslja
(flamski mandati)
1 / 17
Evropski parlament
2 / 12
Belgijske province
40 / 175
Spletna stran
www.cdenv.be

Krščansko-demokratska in flamska[8][9] (nizozemsko Christen-Democratisch en Vlaams, O tem zvoku listen  O tem zvoku listen ; CD&V) je flamska krščansko-demokratska politična stranka v Belgiji.[3] Ima zgodovinske vezi tako s sindikalizmom (ACV) kot s trgovskimi združenji (UNIZO) in Kmečko ligo. Do leta 2001 se je stranka imenovala Krščanska ljudska stranka (Christelijke Volkspartij, CVP). Stranka CD&V je članica Evropske ljudske stranke (EPP) in Centrist Democrat International.

Bila je tradicionalno največja flandrijska politična stranka, dokler jih po letu 2010 ni prehitelo Novo flamsko zavezništvo (N-VA). CD&V je sodelovala v večini vlad in ima na splošno največ županov. Večina belgijskih premierjev in ministrov-predsednikov Flandrije so bili politiki CD&V. Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta med letoma 2009 in 2014, je eden vodilnih politikov CD&V.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina stranke CD&V sega v 19. stoletje. V 19. stoletju je nastala kot katoliška stranka ali "Parti conservateur" (Konservativna stranka). Konec stoletja je novi del krščanskih demokratov usmeril doktrino stranke nekoliko v levo. V medvojnih letih se je stranka preimenovala v katoliški blok. Nato je Krščanska socialna stranka (PSC-CVP) obstajala od leta 1945 do 1968. Leta 1968 je bila PSC-CVP razdeljena na francosko govorečo Krščansko socialno stranko (PSC, zdaj Humanistično-demokratični center, cdH) in Flamsko krščansko ljudsko stranko ( Christelijke Volks partij CVP).[10][11] Leta 2001 je CVP spremenila ime v CD&V.

Stranka je bila skoraj neprekinjeno na oblasti od ustanovitve do leta 1999, z izjemo mandata 1954–1958. Leta 1999 so flamski liberalci in demokrati (VLD) postali največja stranka v Belgiji in ustanovili večinsko vijolično vlado liberalcev, socialnih demokratov in zelenih. Enako se je zgodilo v flamski vladi, vendar so tam sodelovali še flamski nacionalisti. Leta 2003 je CD&V vnovič izgubila zvezne volitve, ki so nadalje omogočile zvezno levosredinsko koalicijo, a tokrat brez zelenih.

Leta 2004 so potekale flamske volitve in CD&V je z zastopstvom v flamskem parlamentu znova postala največja politična stranka. Yves Leterme je postal flamski ministrski predsednik. Po uspešnih lokalnih volitvah leta 2006 je stranka po zveznih volitvah leta 2007 postala največja stranka v belgijskem predstavniškem domu. CD&V je vodil nadaljnja koalicijska pogajanja, ki so večkrat zastala (glej sestavo belgijske vlade 2007–2008 ). 20. marca 2008 je bila nova zvezna vlada končno postavljena, vodil jo je Yves Leterme. Kris Peeters je nato postal naslednji minister Flandrije. Od 30. decembra 2008 do 25. novembra 2009 je Herman Van Rompuy vodil svoj prvi kabinet, leta 2009 je postal predsednik Evropskega sveta. Yves Leterme je tako prevzel svojo drugo vlado.

Junija 2009 so potekale flamske volitve, CD&V je ostala največja flandrijska stranka, Kris Peeters pa flamski minister-predsednik. Stranka je po evropskih volitvah leta 2009 ostala tudi največja flamska stranka v Evropskem parlamentu.

Leta 2010 so se Odprti flamski liberalci in demokrati (Open VLD) odločili izstopiti iz zvezne koalicije in s tem spodvreči vlado.

6. decembra 2011 je bila ustanovljena vlada Di Rupa, CD&V pa je bila največja flamska stranka.

Med lokalnimi volitvami leta 2012 je CD&V uspelo ostati največja flamska stranka na lokalni ravni. Ostala je v koaliciji vseh petih flamskih provinc in v treh četrtinah občin. Skoraj polovico teh občin so nato vodili župani CD&V.

Volilni rezultati (1971–2014)[uredi | uredi kodo]

Zvezni parlament[uredi | uredi kodo]

Rezultati za predstavniški dom, v odstotkih za Kraljevino Belgijo.

2019 Belgian general election2014 Belgian general election2010 Belgian general election2007 Belgian general election2003 Belgian general election1999 Belgian general election1995 Belgian general election1991 Belgian general election1987 Belgian general election1985 Belgian general election1981 Belgian general election1978 Belgian general election1977 Belgian general election1974 Belgian general election1971 Belgian general election

Predstavniški dom[uredi | uredi kodo]

Leto volitev Skupno število glasov % glasov Število mandatov +/- Opombe
1995 1.042.933 17,2
29 / 150
1999 875.967 14,1
22 / 150
Upad 7
2003 870.749 13,3
21 / 150
Upad 1
2007 1,234,950 18,5
25 / 150
Rast 4 V kartelu z N-VA ; 30 sedežev so osvojili CD & V / N-VA
2010 707.986 10,9
17 / 150
Upad 8
2014 783.060 11,6
18 / 150
Rast 1
2019 602.520 8,9
12 / 150
Upad 6

Senat[uredi | uredi kodo]

Leto volitev # skupnih glasov % glasov Skupno število glasov Opombe
1995 1.009.656 16.8
7 / 40
1999 913.508 14.7
6 / 40
2003 832.849 12.7
6 / 40
2007 1.287.389 19.4
8 / 40
V kartelu z N-VA ; 9 sedežev so osvojili CD & V / N-VA
2010 646.375 10,0
4 / 40
Zadnje neposredne volitve

Evropski parlament[uredi | uredi kodo]

Leto volitev Skupno število glasov % glasov Število poslancev
1979 1.607.941
7 / 24
1984 1,132,682
4 / 24
1989 1.247.075
5 / 24
1994 1.013.266
4 / 25
1999 839.720
3 / 25
2004 1,131,119
3 / 24
2009 948.123
3 / 22
2014 840,814 12,57
2 / 21
2019 617.651 9,17
2 / 21

Predsedniki[uredi | uredi kodo]

CVP

CD&V

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Open VLD heeft de meeste leden en steekt CD&V voorbij". deredactie.be. 30 October 2014.
  2. Nordsieck, Wolfram (2019). "Flanders/Belgium". Parties and Elections in Europe. Pridobljeno dne 2019-05-30.
  3. 3,0 3,1 Ari-Veikko Anttiroiko; Matti Mälkiä (2007). Encyclopedia of Digital Government. Idea Group Inc (IGI). str. 397. ISBN 978-1-59140-790-4. Pridobljeno dne 18 July 2013.
  4. Devillers, Sophie; Baudewyns, Pierre; De Winter, Lieven; Reuchamps, Min (1 November 2018). "Who do you feel and what future do you want for Belgium? A comparison of candidates and voters' identities and institutional preferences" (PDF). V Vandeleene, Audrey; De Winter, Lieven; Baudewyns, Pierre (ur.). Candidates, Parties and Voters in the Belgian Partitocracy. Palgrave Macmillan. ISBN 978-3-319-96460-7.
  5. Keman, Hans (25 July 2008). "The Low Countries: Confrontation and Coalition in Segmented Societies". V Colomer, Josep M. (ur.). Comparative European Politics (3rd izd.). Routledge. str. 220. ISBN 1-134-07354-2.
  6. Derks, Anton (2007). "Populist Challenges to the Welfare State in Belgium: On the Susceptibility of the Underprivileged for Anti-Welfare State Discourse and Politics". V Mau, Steffen; Veghte, Benjamin (ur.). Social Justice, Legitimacy and the Welfare State. Ashgate Publishing. str. 182. ISBN 978-0-7546-4939-7.
  7. Hyman, Richard; Gumbrell-McCormick, Rebecca (2010). "Trade unions, politics and parties: is a new configuration possible?" (PDF). Transfer: European Review of Labour and Research. 16 (3). doi:10.1177/1024258910373863.
  8. Brown, Stephen (1 December 2019). "Flanders' new battleground: culture". Politico (angleščina). Pridobljeno dne 4 January 2021.
  9. Bock, Pauline (7 October 2020). "Why did it take so long to form Belgium's new 'Vivaldi' coalition?". Euronews (angleščina). Pridobljeno dne 4 January 2021.
  10. Emiel Lamberts (1 January 1997). Christian Democracy in the European Union, 1945/1995: Proceedings of the Leuven Colloquium, 15-18 November 1995. Leuven University Press. str. 65. ISBN 978-90-6186-808-8. Pridobljeno dne 2 August 2013.
  11. Daniele Caramani (29 March 2004). The Nationalization of Politics: The Formation of National Electorates and Party Systems in Western Europe. Cambridge University Press. str. 308. ISBN 978-0-521-53520-5. Pridobljeno dne 2 August 2013.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  • Th. Luykx in M. Platel, Politieke geschiedenis van België, 2. zvezek, Kluwer, 1985
  • W. Dewachter, Tussen staat en maatschappij, 1945–1995, christendemocratie v Belgiji, Tielt, 1995.
  • E. Witte, J. Craeybeckx in A. Meynen, Politieke geschiedenis van België, Standaard, 1997

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]