Kotini

Rimsko cesarstvo pod Hadrijanom (vladal 117-138) z lokacijo Kotinov v severnih Karpatih

Kotini, včasih tudi Gotini, so bili keltsko govoreče pleme, ki je v rimskih časih živelo v gorah približno na tromeji sedanje Češke, Poljske in Slovaške.

Kot Gotini so omenjeni samo v enem klasičnem viru, Tacitovi knjigi De Origine et situ Germanorum (O izvoru in ozemlju Germanov). Tacit je jasno ločeval Gotine od podobno imenovanih Gotonov, o katerih je razpravljal v nadaljevanju istega dela.

Tacit je Gotine opisal kot govorce galskega jezika, ki so bili prisiljeni ukvarjati se z rudarstvom. Gotini so morali, tako kot njihovi sosedje Osi, plačevati davek tako sosednjim Kvadom kot Sarmatom. Čeprav so Gotini živeli sredi svevskih ljudstev v geografski Germaniji, po svojem jeziku niso bili Germani.

Retro Marsigni, Cotini, Osi, Buri terga Marcomanorum Quadorumque claudunt. e quibus Marsigni et Buri sermone cultuque Suebos referunt: Cotinos Gallica, Osos Pannonica lingua coarguit non esse Germanos, et quod [2] tributa patiuntur. partem tributorum Sarmatae, partem Quadi ut alienigenis imponunt: Cotini, quo magis pudeat, et ferrum effodiunt. omnesque hi populi pauca campestrium, ceterum saltus et vertices montium insederunt. [3] dirimit enim scinditque Suebiam continuum montium iugum,

Za njimi, tesno za Markomani in Kvadi, živijo Marsini, Gotini, Osi in Buri. Marsini in Buri so po svojem jeziku in načinu življenja podobni Svebom. Za Gotine in Ose, kar dokazujejo njihovi galski in panonski jeziki, pa tudi dejstvo, da plačujejo nenehne davke, ni mogoče reči, da so Germani. Davek jim je naložen kot tujcem, deloma s strani Sarmatov, deloma s strani Kvadov. Gotine skrajno ponižujejo z delom v rudnikih železa. Vsi ti narodi zasedajo le majhen del ravnice in prebivajo v gozdovih in na gorskih vrhovih. Svebijo namreč deli in prepolovlja neprekinjena gorska veriga, onkraj katere živi množica plemen.

Kotini so živeli verjetno na območju sodobne zahodne Slovaške, Moravske in južne Poljske in morda predstavljali celotno ali del arheološke puhovske kulture s središčem v Púchovu.

Prav tako se domneva, da Klavdij Ptolemaj Kotine omenja kot Kognoje (grško: Κῶγνοι). Ptolemaj jih umešča južno od Sidonov južno od gorovja Askiburgi (verjetno sodobni Sudeti), vendar severno od Hercinskega pogorja. Tako kot Tacit jih tudi on umešča v bližino Burov in severno od Kvadov.

Kotini so bili prvič pisno omenjeni leta 10 pr. n. št. v tako imenovanem Elogiju iz Tuskula, napisu iz časa cesarja Avgusta, najdenem v Tuskulu južno od Rima. Napis opisuje, da je rimski ilirski legat vstopil v mirovne ali vojne odnose s Kotini in Anarti.

Kotine kasneje omenja Kasij Dion med pogajanji z Rimljani med markomanskimi vojnami. O njih poroča, da so se okoli leta 172 n. št. ponudili, da napadejo Markomane v zameno za podelitev zemlje. Ker niso izpolnili svojega dela dogovora, so bili uničeni. Domneva se, da je Mark Avrelij za kazen vse ali samo del Kotinov preselil v Spodnjo Panonijo, kar se je zgodilo najkasneje leta 180 n. št. Rimski napisi iz obdobja 223–251 n. št. namreč omenjajo panonsko ljudstvo, znano kot "cives Cotini" – "ljudstvo Kotinov".