Pojdi na vsebino

Kopaonik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kopaonik
Копаоник, Kopaoniku
Kopalnik, Kopanik[1]
Kopaonik se nahaja v Kosovo
Kopaonik
Kopaonik
Kopaonik se nahaja v Srbija
Kopaonik
Kopaonik
Kopaonik se nahaja v Evropa
Kopaonik
Kopaonik
Najvišja točka
VrhPančićev vrh
Nadm. višina2.017 m
Koordinate43°16′09″N 20°49′21″E / 43.26917°N 20.82250°E / 43.26917; 20.82250 
Geografija
Država
IUCN kategorija II (narodni park)
Površina121.06 km2
Ustanovitev1981

Kopaonik (srbsko cirilsko Копаоник; albansko Kopaoniku) je gorovje na Kosovu in v Srbiji. Najvišja točka tega gorovja je Pančićev vrh z nadmorsko višino 2017 m. Osrednji del planote Kopaonik je bil leta 1981 razglašen za narodni park, ki danes pokriva površino 121,06 km².

Na pobočjih gorovja je smučišče Kopaonik, ki je eno največjih v jugovzhodni Evropi. Na voljo je 25 žičnic z zmogljivostjo 32.000 smučarjev na uro.[2]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Kopaonik se razteza približno 75 km v smeri sever–jug. Južna meja gore je na Kosovu, med rekama Llapi in Sitnica, severna pa je z reko Jošanica v Srbiji.[3] Pripada regiji Raška v Srbiji.[4][5] Kopaonički gorski masiv (Kopaoničke planine) vključuje gore Kopaonik, Željin, Goč in Stolovi.[6] Pančićev vrh z 2017 m je najvišja točka gorovja.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Kopaonik ima subalpsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Dfc) s svežimi poletji in dolgimi, hladnimi zimami z obilnimi snežnimi padavinami. Snežna sezona traja od novembra do aprila, sončnih dni pa je okoli 200.[7]

Potresi

[uredi | uredi kodo]

Kopaonik je med letoma 1978 in 1985 prizadelo per potresov z intenzivnostjo Mercalli VII do VIII.[8] Potres leta 1983 je imel intenzivnost VIII (hudo) in je prizadel 7 vasi, 200 ljudi je ostalo brez domov, 1200 stavb in stanovanj pa je bilo poškodovanih.[9]

Ime

[uredi | uredi kodo]

Zaradi bogatih rudnikov se je Kopaonik prvotno imenoval Srebrna planina (srbsko Сребрна планина), to ime pa so uporabljali tudi Rimljani, Benečani in Osmani. Njegovo sedanje ime, prvotno Kopalnik, je prav tako povezano z rudarjenjem, saj izvira iz besede kopati.[3]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Kopaonik ima bogato zgodovinsko dediščino.[10] Najstarejše najdbe izvirajo iz paleolitika in že kažejo, da so domačini uporabljali kovine. Med najdišča spadajo Bela Stena, Veliki Krš in Jasova Bačija. Neolitski ostanki so bili odkriti na najdiščih Gornji Kaznovići (Rosulja in Lug), Greblje, Tomovićko Brdo in neolitsko gorovje Beglučka.[3]

Bazilika iz 3. do 4. stoletja, del arheološkega najdišča Nebeške stolice

Rudarstvo se je v celoti razvilo v času klasične antike. Rimljani so začeli kopati prve prave rudnike in graditi okoliška naselja. Ostanki iz tega obdobja vključujejo arheometalurški kompleks Zajačak in najdišče Dobrinac v Rvatih. Dobrinac izvira iz 3. ali 4. stoletja našega štetja in je bil upravno središče rudarskih in metalurških dejavnosti na zahodnem pobočju gore.[3]

Območje je ostalo pomembno rudarsko središče tudi v srednjem veku, do 14. stoletja pa je postalo glavno rudarsko območje Srbije. Cesar Štefan Dušan je avgusta 1336 obiskal Srebrno goro. Leta 1412 je despot Stefan Lazarević podelil zakon o rudnikih, ki omenja rudnike zlata, srebra, železa, bakra, svinca in cinka na tem območju. Takrat je gora že gostila kolonije Sasov, Kotorčanov in Dubrovčanov. Poleg starih cerkva in samostanov, kot so Đurđevi stupovi, samostan Studenica, Samostan Sopoćani in samostan Gradac,[10] je v bližini tudi več zgodnjih in srednjeveških trdnjav, ki so jih zgradile srbske dinastije. Najbližji srbski srednjeveški grad je Maglič.

V osmanskem obdobju, od 15. stoletja, se je rudarjenje postopoma prenehalo, vendar so ob termalnih vrelcih zgradili turške kopeli. Ostanki ene so v sodobnem zdravilišču Jošanička Banja.

Prve znanstvene raziskave gorske flore so se zgodile v letih 1836–38, ko je goro obiskal geolog Ami Boué. Zbral je zbirko kopaoniških rastlin, ki jo danes hrani Cesarski naravoslovni muzej na Dunaju. Botanik Josip Pančić je dal največji znanstveni prispevek k rastlinstvu na Kopaoniku. Leta 1851 je prvič raziskal goro, nato pa je opravil še 18 odprav.

Med drugo svetovno vojno so bili v regiji aktivni tako jugoslovanski partizani kot četniki.[11][12] Četniški vojvoda Dragutin Keserović, poveljnik Rasinskega korpusa in verjetno najaktivnejši četniški voditelj, je izvajal različne dejavnosti na Kopaoniku in okolici, kar je privedlo do tega, da je Waffen-SS začel operacijo Kopaonik, da bi uničil Keserovića in njegovo enoto, ki pa je na koncu propadla in je namesto tega privedla do umora 690 civilistov,[15] vključno z aretacijo in pokolom več deset civilistov v cerkvi v Krivi Reki.

S teritorialno reorganizacijo sredi 1950-ih naj bi južni deli Kopaonika prešli iz NR Srbije v njeno avtonomno pokrajino Kosovo in Metohija.[13] Leta 1959 je bil Leposavić vključen v pokrajino.[14]

V Pančićevo čast, ob 100. obletnici njegove prve odprave, so najvišjo točko leta 1951 preimenovali iz Milanovega vrha v Pančićev vrh. Na vrhu so zgradili mavzolej, v katerem so ponovno pokopali posmrtne ostanke Pančića in njegove žene. Pokopana sta bila v krstah iz omorike, ki jih je odkril Pančić.[3]

Kulturni in zgodovinski spomeniki na območju Kopaonika

[uredi | uredi kodo]

Na območju Kopaonika so številni kulturni in zgodovinski spomeniki. Nekateri med njimi so:

  • Ostanki srednjeveškega samostana Crkvine v bližini Nebeških stolic ob vznožju Pančićevega vrha
  • Ostanki srednjeveške ceste – Kukavica (približno 4 km)
  • Ostanki srednjeveškega rudnika – Gvozdac, vas Zaplanina, Smokovska reka, Kadijevac, Suvo Rudište, Brzećka reka, Bela reka
  • Sakralne arhitekturne stavbe – svetišče Metođe, cerkev sv. Petra in Pavla v Krivi Reki
  • Stavba iz turškega obdobja – turška kopel v Jošaniški Banji
  • Spomeniki iz osvobodilnih vojn: spomenik na Mramorju, spomeniki Đački grob, Rasksnica, spomenik žrtvam fašizma v Krivi Reki
  • Pančićev mavzolej (ki je v kompleksu s posebnim namenom)
  • Pomembni zgodovinski objekti – Mijatovića Jaz, vaške hiše: vas Lisina, vas Đorđevići, vas Crna Glava, vas Kriva Reka, vas Brzeće, vodni mlini in žage: Brzeće, Kriva Reka, Gobeljska Reka, Jošanička Banja.

Samostani

[uredi | uredi kodo]
  • Petrova cerkev (8.–9. stoletje) pri Novem Pazarju
  • Samostan Studenica (11.–12. st.) pri Ušću
  • Samostan Žiča (13. stoletje) pri Kraljevu
  • Samostan Sopoćani (13. stoletje) pri Novem Pazarju
  • Đurđevi stupovi (12. stoletje) pri Novem Pazarju
  • Samostan Gradac (13. stoletje) pri Raški
  • Samostan Stara Pavlica (14. stoletje) pri Raški

Narodni park Kopaonik

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Narodni park Kopaonik.
Pokrajina dela Kopaonika

Leta 1981 je bilo zaradi svoje lege, podnebja, bogatih gozdov, raznolikosti zelišč in prostora za počitnice in rekreacijo 121,06 km2 območja razglašeno za narodni park.[7][15]

Narodni park leži na relativno ravnem območju, na nadmorski višini približno 1700 m. Ta osrednja planota Kopaonik se imenuje Suvo Rudište. Obdajajo jo gorski vrhovi. Severno in severozahodno od te planote se razprostira Banjski Kopaonik, kjer so toplice Jošanička Banja, katerih močne izvirske vode dosežejo temperaturo 88 °C. Neposredno pod planoto Suvo Rudište se začenja dolina Samokovske reke s strmim tokom, številnimi brzicami, slapovi in ​​soteskami. Kopaonik ima več kot 200 sončnih dni letno in več kot 160 dni pokritih s snegom.[16] Tu je tudi slap Jelovarnik, tretji najvišji slap v Srbiji.

Na Kopaoniku je več odličnih naravnih razgledišč: Suvo Rudište, Gobelja, Karaman, Kukavica, Vučak in Treska. Na jasen dan je mogoče opazovati oddaljene gore v Črni gori, Bolgariji in Albaniji.

V parku je 13 krajev, ki so razglašeni za stroge naravne rezervate: Barska reka, Bele stene, Vučak, Gobelja, Duboka,[17] Jankove bare, Jelak, Jelovarnik, Kozje stene, Mrkonje, Metođe, Samokovska reka in Suvo Rudište. Rezervat Jankove bare je v predelu Ravni Kopaonik, na nadmorski višini 1420 metrov, v dolini potoka Rečica. Pod 1. stopnjo zaščite je rezervat barjanskega ekosistema, zlasti redkih, ogroženih in endemičnih rastlin, dvoživk in ptic (sokol selec, kanja, pogorelček (Phoenicurus phoenicurus)).[18]

Erozija tal je grožnja, saj je v parku veliko sečnje in krčenja gozdov.

Rastlinstvo

[uredi | uredi kodo]
Gora je bogata z floro, vključno s številnimi avtohtonimi rastlinskimi vrstami

Rastlinstvo Kopaonika ima veliko število avtohtonih rastlinskih vrst (balkanska bukev (Fagus × taurica), jelka, smreka, tisa, več vrst javorjev, bor in hrast). Listopadni gozdovi in ​​avtohtoni iglasti gozdovi predstavljajo večino gozdnatih površin v parku. Obstajajo tudi gozdovi vrb, topolov, navadnega gabra, hrasta in cera. V parku je skupno 1600 rastlinskih vrst, od katerih jih 200 raste samo na Kopaoniku. Vključuje tudi več kot 200 vrst gliv. Posebna vrednost Kopaonika z vidika biotske raznovrstnosti je, da na gori živi 11,9 % visokogorskih endemičnih vrst na Balkanu. Med endemične vrste, ki rastejo samo na Kopaoniku, spadajo kopaonički netresk, kopaonička vijolica in Pančićeva penuša. Drugi endemiti so obmorski pečnik, Rumex balcanicus, Pancicia serbica, orlica Aquilegia blecicii, bosansko močvirsko orhidejo, Achillea bulgarica, alyssum, aconitum in Edrianthus jugoslavicus.

V parku je več 'botaničnih spomenikov' z drevesi, ki so zelo stara, velika in še vedno živahna. Med njimi so jelka sto komolcev v Samokovski Reki, smreka v Gobeljski Reki in tri gorske platane v Krivi Reki.

Bukov gozd Kozje Stene na Kopaoniku je bil maja 2020 skupaj z več drugimi nahajališči bukve v narodnih parkih Fruška Gora in Tara predložen za vključitev na seznam svetovne dediščine UNESCO Starodavni prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope. Nominacija je bila zavrnjena zaradi srbskih zakonov, ki dovoljujejo sečnjo zavetnega lesa na površini 5 hektarjev, medtem ko UNESCO sprejema sečnjo, ki ni večja od 1 hektarja in to ne le na območjih z najvišjo stopnjo zaščite, temveč tudi v okoliških območjih.[19]

Živalstvo

[uredi | uredi kodo]

Tudi favna je raznolika, vendar se njena koncentracija razlikuje glede na kakovost habitata.

Na gori živi endemični metulj Colias caucasica balcanica.

Na Kopaoniku živi 175 vrst ptic, vključno z zaščitenimi, kot sta žolna in drozg. Med drugimi vrstami so še kotorna, otus, rjavi srakoper in hribski škrjanec (Lullula arborea).

Glavna predstavnika sesalcev sta divja svinja in divja mačka. Potem ko so leta 1856 izumrli na gori, je bilo leta 2021 v Kukavici ponovno naseljenih 30 jelenov. To je del širšega projekta ponovne naselitve jelenov v osrednje dele Srbije.[20]

V delu gora znotraj Kosova so opazili šakala, planinskega orla, sivega volka, srnjad in divjo mačko.[21]

Colias caucasica je endemična za Kopaonik
Lilium je endemična za Kopaonik
Evrazijski šakal

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Zimsko letovišče Kopaonik je največje smučišče v Srbiji. Leta 2019 so v letovišču odprli najdaljšo umetno smučarsko progo v Evropi.[22]

V kosovskem delu Kopaonika, natančneje v regiji Shala e Bajgorës, je največja vetrna elektrarna na Kosovu. Vetrna elektrarna Bajgora stoji v južnem vznožju Kopaonika na nadmorski višini 1800 m. Z zmogljivostjo 105,6 MW predstavlja vetrna elektrarna Bajgora približno 10 % celotne nameščene domače zmogljivosti Kosova.[23]

Hoteli na Kopaoniku
vetrna elektrarna Bajgora

Promet

[uredi | uredi kodo]

Kopaonik je dobro povezan z glavnimi prometnimi potmi v Srbiji. Osrednji del Kopaonika s turističnim središčem in smučišči je povezan z Ibarsko cesto, najbližje mednarodno letališče pa je v Nišu. Javni heliport je v vojaški bazi slab kilometer severno od letovišča.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »O imenu i istoriji Kopaonika - Kopaonik ,"Kopanik" ili "Kopalnik"?«. Kopaonik ONLINE (v srbščini). 8. julij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 19. decembra 2024. Pridobljeno 18. decembra 2024.
  2. ↑ »Turistički centar Kopaonik«. Tckopaonik.com. Arhivirano iz prvotnega dne 14. novembra 2010. Pridobljeno 16. septembra 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  3. 1 2 3 4 5 Dimitrije Bukvić (10. julij 2017), »Blago srebrne planine«, Politika (v srbščini), str. 01 & 08, arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2021, pridobljeno 13. julija 2017
  4. ↑ Milija K. Maliković (1971). Raška i okolina: Geografsko-istorijski pregled. Istorijski arhiv Kraljevo.
  5. ↑ Ristanović 2005, str. 269.
  6. ↑ Ristanović 2005, str. 367.
  7. 1 2 Ristanović 2005, str. 368.
  8. ↑ Roux, Michel (1992). Les Albanais en Yougoslavie: Minorité nationale, territoire et développement (v francoščini). Les Editions de la MSH. str. 93. ISBN 9782735104543.
  9. ↑ »Earthquake in Serbia«. The New York Times. Associated Press. 13. september 1983. Arhivirano iz spletišča dne 6. februarja 2018. Pridobljeno 5. februarja 2018.
  10. 1 2 Turizam na Kopaoniku 27 July 2009 npkopaonik.comArhivirano November 6, 2011, na Wayback Machine.
  11. ↑ Branko N. Bošković (1968). Narodnoosvobodilačka borba u Ibarskom bazenu: (kosovsko-mitrovački i studenički srez). Zajednica naučnih ustanova Kosova i Metohije.
  12. ↑ (Oktorino 2015, str. 53): "Sasaran mereka adalah menghancurkan sebuah kelompok Cetnik yang dipimpin oleh Mayor Dragutin KeseroviE di pegunungan Kopaonik di wilayah Kriva Reka. "
  13. ↑ Jovan Đ. Marković (1967). Geografske oblasti Socijalističke Federativne Republike Jugoslavije. Zavod za izdavanje udžbenika Socijalističke Republike Srbije. str. 408–412.
  14. ↑ Miloš Macura (1989). Problemi politike obnavljanja stanovništva u Srbiji. Srpska akademija nauka i umetnosti. str. 74. ISBN 9788670250666. Arhivirano iz spletišča dne 28. decembra 2022. Pridobljeno 15. januarja 2017.
  15. ↑ Aleksandra Mijalković (18. junij 2017), »O očuvanju naše prirodne baštine: najbolja zaštita u naconalnim parkovima«, Politika-Magazin (v srbščini), str. 3–6
  16. ↑ »Turistički centar Kopaonik«. Tckopaonik.com. Arhivirano iz prvotnega dne 18. novembra 2011. Pridobljeno 16. septembra 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  17. ↑ »HopNaKop«. HopNaKop.rs. Pridobljeno 10. februarja 2020.
  18. ↑ "Јанкове баре" на Копаонику доступније посетиоцима [Kopaonik's "Jankove Bare" more accessible to visitors]. Politika (v srbščini). 3. avgust 2021. str. 7.
  19. ↑ Višnja Aranđelović (10. maj 2022). До Унескове листе изменом прописа за фрушкогорске шуме [To UNESCO list through regulations change for Fruška Gora forests]. Politika (v srbščini). str. 8.
  20. ↑ Srna (24. april 2021). »Evropski jelen se vratio na Kopaonik posle 160 godina« [Red deer returned to Kopaonik after 160 years] (v srbščini). N1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2022. Pridobljeno 8. avgusta 2021.
  21. ↑ Libri i kuq i faunës së Republikës së Kosovës [Red fauna book of the Republic of Kosovo] (v albanščini). Prishtinë: Instituti i Kosovës për Mbrojtjen e Natyrës (Ministria e Mjedisit dhe Planifikimit Hapësinor). 2019.
  22. ↑ Aspden-Kean, Lucy (18. april 2019). »Europe's largest artificial ski slope opens in Serbia«. The Telegraph. Pridobljeno 6. aprila 2026.
  23. ↑ Todorović, Igor (3. september 2021). »First part of Bajgora wind power plant starts trial operation«. Balkan Green Energy News (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. avgusta 2024. Pridobljeno 17. avgusta 2024.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kopaonik&oldid=6656897«