Kongregacija za vzhodne Cerkve
| Congregatio pro Ecclesiis Orientalibus | |
 | |
 Palača dei Convertendi, sedež nekdanje kongregacije | |
| Pregled | |
|---|---|
| Ustanovitev | 1. maj 1917 |
| Ukinitev | 19. marec 2022 |
| Tip | kongregacija Rimske kurije |
| Status | nadomeščena z Dikasterijem za vzhodne Cerkve |
| Sedež | Via della Conciliazione 34 00193 Rim, Italija |
Kongregacija za vzhodne Cerkve[1] [2] (latinsko Congregatio pro Ecclesiis Orientalibus) je bila kongregacija Rimske kurije, odgovorna za odnose s katoliškimi cerkvami na Bližnjem vzhodu. Pomagala jim z razvojem, pri zaščiti njihovih pravic in jih povezovala v celotno organizacijo Rimskokatoliške cerkve.
Delovala je na območju Egipta, Sinajskega polotoka, Eritreje, Etiopije, Albanije, Bolgarije, Cipra, Grčije, Irana, Iraka, Libanona, Palestine, Sirije, Jordanije in Turčije. Sama kongregacija izvira iz Congregatio de Propaganda Fide pro negotiis ritus orientalis, ki jo je ustanovil papež Pij IX. 6. januarja 1862.
Prefekti (kardinali)
[uredi | uredi kodo]- Nicolò Marini (1917-1922)
- Giovanni Tacci Porcelli (1922-1927)
- Luigi Sincero (1927-1936)
- Eugène Tisserant (1936-1959)
- Amleto Giovanni Cicognani (1959-1961)
- Gabriel Acacius Coussa (proprefekt 1961, prefekt 1962)
- Gustavo Testa (1962-1968)
- Maximilien de Furstenberg (1968-1973)
- Paul-Pierre Philippe (1973-1980)
- Wladyslaw Rubin (1980-1985)
- Duraisamy Simon Lourdusamy (1985-1991)
- Achille Silvestrini (1991-2000)
- Ignace Daoud (2000-2007)
- Leonardo Sandri (2007-danes)
Ukinitev
[uredi | uredi kodo]V apostolski konstituciji papeža Frančiška Praedicate Evangelium[3], objavljeni 19. marca 2022, ki je pričela veljati 5. junija 2022, je v prehodnih določilih, v poglavju 3 zapisano, da se z njenim začetkom veljave predhodna apostolska konstitucija Pastor Bonus v celoti razveljavi in nadomesti, z njo pa se ukinejo tudi ustanove Rimske kurije, ki jih ta konstitucija ne predvideva več oz. jih ne reorganizira.[4] Z veljavnostjo te apostolske konstitucije je bila ukinjena tudi predmetna kongregacija. Njene naloge in zadožitve so bile na novo oblikovane v okviru Dikasterija za vzhodne Cerkve.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Reven, Zdravko (1971). Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971). Nadškofijski ordinariat, Ljubljana. str. 12. COBISS 2831107.
- ↑ Rebić, Adalbert, Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana. str. 594. COBISS 235261696.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ »Konstitucija Praedicate Evangelium«. Kanonist. Pridobljeno 27. februarja 2023.
- ↑ Ekpo 2025, str. 285.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
Viri
[uredi | uredi kodo]- Reven, Zdravko, Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana, 1971 (COBISS)
- Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
- Ekpo, Antony (2025). Rimska kurija: zgodovina, teologija in organizacija. Družina. COBISS 227235843. ISBN 978-961-04-1168-0.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo] | Ta članek o Rimskokatoliški cerkvi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |
