Kolobarčasta mlečnica
| Kolobarčasta mlečnica | |
|---|---|
 | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Fungi (glive) |
| Oddelek: | Basidiomycota (prostotrosnice) |
| Razred: | Agaricomycetes (listarice) |
| Red: | Russulales (golobičarji) |
| Družina: | Russulaceae (golobičarke) |
| Rod: | Lactarius (mlečnice in sirovke) |
| Vrsta: | L. zonarius |
| Dvočlensko ime | |
| Lactarius zonarius (Bull.) Fr. (1838) | |
| Sinonimi | |
| |
Kolobarčasta mlečnica (znanstveno ime Lactarius zonarius) je gliva iz rodu mlečnic (Lactarius).
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Klobuk je širok od 5 do 10. V mladosti plitvo kupolast, vendar se kmalu splošči in razširi navzven. S starostjo postane lijakast in pogosto valovit. Površina je gladka in mat, v vlažnem stanju pa rahlo mastna in svilnata. Klobuk je koncentrično conast z oranžno-oker rumeno barvo na svetlo do temno rumeni podlagi. Rob klobuka, ki je dolgo časa ukrivljen, je v mladosti prekrit z drobnimi, puhastimi dlačicami.
Lističi so beli do rumenkasti in se spuščajo po betu navzdol. V bližini beta so pogosto viličasto razcepljeni. Ostrinka lističev je gladka.
Bet je valjast in dolg od 2 do 5 cm in širok od 1 do 2 cm. Sprva je trd in poln, kasneje pa komorast in votel. Površina je v mladosti gladka in belkasta, kasneje postane bolj rumenkasta in ima pogosto nekaj rumenkastih, jamkastih madežev, ki se kasneje lahko ponekod obarvajo okrasto rjavo.
Meso je belkasto in se ob prerezu obarva bledo rožnato ali lososovo, kasneje pa postane svetlo sivo. Ima nevsiljiv, rahlo saden ali pelargonijski vonj in oster okus. Mleček je vedno bel in ima zelo oster okus.[1][2]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Razširjena je v Evropi in Severni Ameriki. Pojavlja se med avgustom in oktobrom.
Kot vse mlečnice je tudi kolobarčasta mlečnica mikorizna gliva, ki raste predvsem pod hrasti in kostanji. Pojavlja na toplih legah v gabrovo-hrastovih gozdovih, na poplavnih ravnicah s trstim lesom ter na gozdnih jasah ali ob gozdnih cestah pod hrasti. Občasno jo lahko najdemo tudi v parkih. Mlečnica ima raje zmerno suha do zmerno sveža, ilovnata, nevtralna do alkalna, a s hranili revna tla, kot so na primer apnenčasta ali lapornata.[3]
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosni odtis je bledo okraste barve. Trosi so okrogli do rahlo eliptični in merijo 6,9–7,7 x 5,8–6,2 μm. Ornamenti na trosih so sestavljeni iz posameznih bradavic, visokih do 0,8 μm, in kratkih reber, ki so pogosto povezana, vendar redko tvorijo zaprte mreže.
Podobne vrste
[uredi | uredi kodo]- kratkobetna mlečnica (Lactarius acerrimus) ima krajši in ekscentrično nasajen bet in prečno povezane lističe
- hribovska mlečnica (Lactarius zonarioides) raste pod smrekami
Uporabnost
[uredi | uredi kodo]Neužitna zaradi pekočega okusa.
Galerija slik
[uredi | uredi kodo]
lističi in mleček
bet
trosi
.jpg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Bon, Marcel; Lohmeyer, Till R.; Bon, Marcel (2005). Pareys Buch der Pilze: über 1500 Pilze Europas. Kosmos-Naturführer (v nemščini) (Aktualisierte Ausg izd.). Stuttgart: Kosmos. str. 82. ISBN 978-3-440-09970-4.
- ↑ Breitenbach, J.; Breitenbach, J. (2005). Russulaceae: Milchlinge, Täublinge. Pilze der Schweiz : Beitrag zur Kenntnis der Pilzflora der Schweiz / hrsg. von J. Breitenbach und F. Kränzlin (v nemščini). Ort nicht ermittelbar: Verlag nicht ermittelbar. str. 122. ISBN 978-3-85604-060-4.
- ↑ Krieglsteiner, German J.; Krieglsteiner, German J. (2000). Ständerpilze: Leisten-, Keulen-, Korallen- und Stoppelpilze, Bauchpilze, Röhrlings- und Täublingsartige. Die Großpilze Baden-Württembergs / hrsg. von German J. Krieglsteiner (v nemščini). Ort nicht ermittelbar: Verlag nicht ermittelbar. str. 403. ISBN 978-3-8001-3531-8.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]