Kokcidioidomikoza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kokcidioidomikoza
Sopomenkecoccidioidomycosis
Histopatološke spremembe pri bolniku s kokcidioidomikozo s prizadetostjo pljuč – viden je obsežen fibrokazeozen (vlaknatosirast) nodul.
Specialnostinfektologija
Zapletihuda okužba pljuč, diseminirana okužba[1]
Tipiakutna in kronična oblika[2]
VzrokiCoccidioides[3]
Zdravljenjeprotiglivna zdravila[2]
Zdravilaamfotericin B, itrakonazol, flukonazol[2]

Kokcídioidomikóza je bolezen, ki jo povzročata glivi Coccidioides immitis[4] in Coccidioides posadasii.[5] Poteka lahko brezsimptomno ali pa se kaže na dihalih, mišicah, okostju, osrednjem živčevju in/ali z nodoznim eritemom.[4] Gre za endemsko bolezen v nekaterih predelih ZDA (v delih Arizone, Kalifornije, Nevade, Nove Mehike, Teksasa, Utaha) in na severu Mehike.[6]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Po stiku s povzročiteljem pride do akutne okužbe, ki jo večina ljudi preboli brezsimptomno.[7] Pri okoli 40 % bolnikov se po 1 do 3 tednih po okužbi pokažejo simptomi v obliki akutne bolezni dihal in nespecifičnimi simptomi, podobnimi gripi.[7] Tako akutno respiratorno obliko v angleščini imenujejo Valley fever. Akutna kokcidioidomikoza lahko napreduje v kronično okužbo dihal, v redkih primerih pa celo v diseminirano bolezen. Zato kokcidioidomikoze razdelimo v tri oblike:[8]

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Življenjski krog kokcidioidov
Obe vrsti kokcidioidov imata enak nespolni življenjski krog, v katerem se izmenjavata saprofitna (na levi strani) in zajedavska življenjska stopnja (na desni strani).

C. immitis je dimorfna saprofitna gliva, ki raste v prsti v obliki micelija, v gostiteljevem organizmu pa tvori sferule, okroglaste večjedrne celice. Na endemskih območjih se nahaja v prsti.[9] C. immitis je v spečem stanju v sušnem času, ob dežju pa zraste kot plesen z dolgimi filamenti, od katerih se odcepljajo spore, ki se širijo po zraku. Spore, imenovane artrospore ali artrokonidiji,[7] se sprostijo v zrak ob posegih v tla, kot so gradbena dela in obdelovanje polj, ob potresih ali na primer ob dvigovanju prahu prsti zaradi vetra.[10][11] Viharji lahko povzročitelja prenesejo daleč od siceršnjih endemskih območij, kot se je zgodilo na primer leta 1977 ob viharju v Kaliforniji.[12]

Spore v zraku ljudje vdihnejo, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko spore prispejo do pljučnih mešičkov, zrastejo v sferule z debelimi stenami, pri čemer na rast ugodno vpliva človeška telesna temperatura.[13] Znotraj sferul so številne endospore, ki nadalje omogočajo ponovitev življenjskega cikla glive in okužba se širi v okolno tkivo. Okoli sferul se v pljučnem tkivu lahko tvorijo granulomi. Če pride do njihovega predrtja, sprostijo vsebino v sapnice, na njihovem mestu pa ostanejo kavitacije z debelo steno. Kavitacije lahko povzročijo značilno bolečino v prsih, krvavi izmeček in trdovraten kašelj. Pri posameznikih z oslabelim imunskim sistemom se lahko okužba širi po krvnem obtoku v druge predele telesa. V redkih primerih lahko pride do primarne okužbe tudi skozi kožo.[13]

C. posadasii je morfološko identičen C. immitis, obstajajo pa med njima genetske in epidemiološke razlike.[14] Kot posebno vrsto so ga identificirali leta 2002 s filogenetsko analizo.[15] C. posadasii raste počasneje. C. immitis se nahaja zlasti znotraj Kalifornije, medtem ko je C. posadii prisoten tudi na primer na severu Mehike in tudi v Južni Ameriki.

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Akutna okužba[uredi | uredi kodo]

Pri okoli 60 % poteka okužba brezsimptomno ali pa so simptomi zelo blagi. Pri preostalih 40 % se pojavijo različni bolezenski znaki in simptomi.[9][16] Pri simptomnih bolnikih primarna okužba najpogosteje prizadene pljuča, kar se kaže z simptomi bronhitisa ali pljučnice, bolezen pa praviloma v nekaj tednih izzveni. V endemskih področjih kokcidioidomikoza predstavlja okoli 20 % primerov zunajbolnišničnih pljučnic.[16] Med izražene znake in simptome kokcidioidomikoze spadajo izrazita utrujenost, izguba okusa in voha, vročina, kašelj, glavobol, izpuščaj, bolečine v mišicah in sklepih.[9] Utrujenost lahko vztraja tudi po več mesecev.[16] Klasična triada simptomov kokcidioidomikoze, znana tudi kot »puščavski revmatizem«, zajema vročino, bolečino v sklepih in nodozni eritem.[9][17]

Kronična okužba[uredi | uredi kodo]

Kožna lezija zaradi okužbe s Coccidioides

Pri majhnem deležu bolnikov (okoli 3–5 %) bolezen po akutni fazi ne izzveni in razvije se kronična bolezen. Kronična okužba lahko pritzadene pljuča (kot kronična okužba pljuč) ali pa se razširi po telesu, kar se imenuje diseminirana okužba. Diseminirana okužba lahko prizadene možganske ovojnice, mehka tkiva, okostje in sklepe. Kronična okužba predstavlja največje breme obolevnosti in smrtnosti. Ob kronični okužbi pljuč, pri kateri nastajajo v pljučnem tkivu fibrozne kavitacije, se pojavljajo kašelj, ki je lahko tudi produktiven, mrzlica, nočno potenje in izguba telesne teže.[16] Osteomielitis, ki prizadene tudi hrbtenico, in meningitis se lahko pojavita tudi po več mesecih ali letih po prvotni okužbi. Pri bolnikih s hivom je večje tveganje za pojav hujše pljučne bolezni.[18]

Zapleti[uredi | uredi kodo]

Do hudih zapletov, vključno s hudo pljučnico, ki lahko vodi v dihalno odpoved, lahko pride pri bolnikih z oslabelim imunskim sistemom. V pljučih se lahko tvorijo granulomi. Tudi diseminacija okužbe po telesu pomeni zaplet.[16] Diseminirana okužba lahko močno obremeni organizem; nastajajo lahko kožne razjede, ognojki, lezije na kosteh, otekli in boleči sklepi, vnetje srca, zapleti na sečilih in vnetje možganskih ovojnic (meningitis), izid pa je lahko tudi smrten.[1]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Primer pljučne fibroze zaradi kokcisioidomikoze.

Diagnoza temelji na bolezenskih znakih in simptomih, izsledkih rentenskega slikanja in laboratorijskih izvidih.[9] Bolezen pogosto ni ustrezno prepoznana in jo napačno diagnosticirajo kot bakterijsko zunajbolnišnično pljučnico.[9]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Hujši potek bolezni je prisoten pri manj kot 5 % okuženih posameznikov in se pojavlja zlasti pri imunsko oslabelih bolnikih.[19] Pri pacientih z blagim, brezsimptomnim potekom, pogosto ne zahteva nobenega zdravljenja, pri hujšem poteku pa je lahko učinkovito protiglivno zdravljenje, ki traja 3–6 mesecev ali dlje, odvisno od odziva na zdravljenje.[20]

Pri bolnikih z napredovalo ali diseminirano okužbo ali pri imunsko oslabelih bolnikih se uporabljata zlasti flukonazol in amfotericin B.[19] Pri blažjih oblikah se uporabljata tudi na primer itrakonazol in ketokonazol.[21] Kadar pride do meningitisa, je flukonazol zdravilo izbora zaradi njegovega prehajanja v možgansko-hrbtenjačno tekočino.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Galgiani J. N. Coccidioidomycosis. In: Cecil, Russell L., Lee Goldman, and D. A. Ausiello. Cecil Medicine. Philadelphia: Saunders Elsevier, 2007.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Proia, Laurie (2020). »28. The dimorphic mycoses«. V Spec, Andrej; Escota, Gerome V.; Chrisler, Courtney; Davies, Bethany (ur.). Comprehensive Review of Infectious Diseases (v angleščini). Elsevier. str. 418–419. ISBN 978-0-323-56866-1.
  3. ↑ »ICD-11 - ICD-11 for Mortality and Morbidity Statistics«. icd.who.int. Pridobljeno 26. junija 2021.
  4. ↑ 4,0 4,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5522833/kokcidioidomikoza?query=Kokcidioidomikoza&SearchIn=All Slovenski medicinsku e-slova, vpogled: 28. 4. 2022.
  5. ↑ 5,0 5,1 Nguyen C, Barker BM, Hoover S, Nix DE, Ampel NM, Frelinger JA, Orbach MJ, Galgiani JN (Julij 2013). »Recent advances in our understanding of the environmental, epidemiological, immunological, and clinical dimensions of coccidioidomycosis«. Clin Microbiol Rev. 26 (3): 505–525. doi:10.1128/CMR.00005-13. PMC 3719491. PMID 23824371.
  6. ↑ Hector R, Laniado-Laborin R (2005). »Coccidioidomycosis—A Fungal Disease of the Americas«. PLOS Med. 2 (1): e2. doi:10.1371/journal.pmed.0020002. PMC 545195. PMID 15696207.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Matos, Tadeja. "Povzročitelji endemskih mikoz." Medicinski razgledi letnik 48. številka 4 (2009) str. 369-382.
  8. ↑ James, William D.; Berger, Timothy G.; in sod. (2006). Andrews' Diseases of the Skin: clinical Dermatology. Saunders Elsevier. ISBN 978-0-7216-2921-6.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Malo J, Luraschi-Monjagatta C, Wolk DM, Thompson R, Hage CA, Knox KS (Februar 2014). »Update on the diagnosis of pulmonary coccidioidomycosis«. Annals of the American Thoracic Society. 11 (2): 243–253. doi:10.1513/AnnalsATS.201308-286FR. PMID 24575994.
  10. ↑ Comrie AC. No Consistent Link Between Dust Storms and Valley Fever (Coccidioidomycosis). Geohealth. 2021 Dec;5(12):e2021GH000504. DOI: 10.1029/2021gh000504. PMID 34877441; PMCID: PMC8628988.
  11. ↑ Schneider E, Hajjeh RA, Spiegel RA, in sod. (1997). »A coccidioidomycosis outbreak following the Northridge, Calif, earthquake«. JAMA. 277 (11): 904–8. doi:10.1001/jama.277.11.904. PMID 9062329.
  12. ↑ Pappagianis, Demosthenes; Einstein, Hans (1. december 1978). »Tempest From Tehachapi Takes Toll or Coccidioides Conveyed Aloft and Afar«. Western Journal of Medicine. 129 (6): 527–530. ISSN 0093-0415. PMC 1238466. PMID 735056.
  13. ↑ 13,0 13,1 »CDC«. Fungal diseases: valley fever. CDC. 20. julij 2015. Pridobljeno 30. septembra 2015.
  14. ↑ Miranda, Elizabeth (2011). »Coccidioides posadasii«. The Encyclopedia of Life (EOL). eol.org. Pridobljeno 17. julija 2013.
  15. ↑ Fisher, M. C.; Koenig, G. L.; White, T. J. & Taylor, J. W. (2002). »Molecular and phenotypic description of Coccidioides posadasii sp. nov., previously recognized as the non-California population of Coccidioides immitis« (PDF). Mycologia. 94 (1): 73–84. doi:10.2307/3761847. hdl:10044/1/4213. JSTOR 3761847. PMID 21156479.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Twarog, Meryl; Thompson, George (23. september 2015). »Coccidioidomycosis: Recent Updates«. Seminars in Respiratory and Critical Care Medicine. 36 (5): 746–755. doi:10.1055/s-0035-1562900. PMID 26398540.
  17. ↑ Johnstone, Ronald B. (2017). »25. Mycoses and Algal infections«. Weedon's Skin Pathology Essentials (2. izd.). Elsevier. str. 450. ISBN 978-0-7020-6830-0.
  18. ↑ Ampel N (2005). »Coccidioidomycosis in persons infected with HIV type 1«. Clin Infect Dis. 41 (8): 1174–8. doi:10.1086/444502. PMID 16163637.
  19. ↑ 19,0 19,1 Welsh O.; Vera-Cabrera L.; Rendon A. (november–december 2012). »Coccidioidomycosis«. Clinics in Dermatology. 30 (6): 573–591. doi:10.1016/j.clindermatol.2012.01.003. PMID 23068145.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  20. ↑ Galgiani, John N.; Ampel, Neil M.; Blair, Janis E.; Catanzaro, Antonino; Geertsma, Francesca; Hoover, Susan E.; Johnson, Royce H.; Kusne, Shimon; Lisse, Jeffrey; MacDonald, Joel D.; Meyerson, Shari L.; Raksin, Patricia B.; Siever, John; Stevens, David A.; Sunenshine, Rebecca; Theodore, Nicholas (15. september 2016). »2016 Infectious Diseases Society of America (IDSA) Clinical Practice Guideline for the Treatment of Coccidioidomycosis«. Clinical Infectious Diseases. 63 (6): e112–e146. doi:10.1093/cid/ciw360.
  21. ↑ Barron MA, Madinger NE (18. november 2008). »Opportunistic Fungal Infections, Part 3: Cryptococcosis, Histoplasmosis, Coccidioidomycosis, and Emerging Mould Infections«. Infections in Medicine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2010. Pridobljeno 29. aprila 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kokcidioidomikoza&oldid=6080550«