Pojdi na vsebino

Kokandski kanat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kokandski kanat
خان‌نشین خوقند
1709–1876
Zastava Kokandski kanat
Zastava
Zemljevid Kokandskega kanata in njegovih ozemeljskih pridobitev
Zemljevid Kokandskega kanata in njegovih ozemeljskih pridobitev
Statuskanat
Glavno mesto
  • Koktonlik Ata (1709–1740)
  • Kokand (1740–1876)
Skupni jezikiperzijščina (uradni, dvorni, upravni, klnjižni, zgodovinski)[1][2]
čagatajščina (drugi uradni, knjižni)[2][3]
Religija
sunitski islam
Vladamonarhija
Kan 
• 1709–1722
Šahruh Bij
• 1723–1733
Abd al-Rahim Bij
• 1842–1845
Šir Ali Kan
• 1845–1875
Hudajar Kan
• 1876
Nasrudin Kan
Zgodovina 
• ustanovitev
1709
• ukinitev
1876
Površina
pozna 1830. leta[2]647.497 km2
Predhodnice		Naslednice
Buharski kanat
Ferganska oblast
Danes del

Kokandski kanat (perzijsko خان‌نشین خوقند, čagatajsko خوقند خانلیغی) je bila država v Ferganski dolini v Srednji Aziji. Na svojem vrhuncu se je raztezal od gorovja Ulitau na severu, Taškurgana na jugu, Kizilorda na zahodu in Karakola na vzhodu. Njegovo ozemlje je danes razdeljeno med Uzbekistanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom in Kazahstanom.

Kanat je med zatonom Buharskega kanata ustanovil Šahruh Bij, vodja uzbeškega plemena Ming. Kanat se je razvil v večetnično državo z raznolikim prebivalstvom stalno naseljenih turško in perzijsko govorečih skupnosti s skupnim imenom Sarti, nomadskih turško-mongolskih plemen in pamirskih skupin. V številnih vidikih je bil podoben svojim predhodnikom, vključno z notranjo organizacijo. Tako civilno kot vojaško osebje je imelo perzjsko-islamske in turško-mongolske nazive.

Kulturno je bil kanat perzijski in muslimanski. Perzijščina je služila kot dvorni, literarni in upravni jezik, čagatajska turščina pa kot sekundarni jezik, vendar je kljub temu doživela znatno rast. Dvojezičnost je bila pogosta predvsem v urbanih središčih, kar je odražalo mešanje turških in perzijskih identitet. Družba v kanatu se je vrtela okoli lokalnih, klanovskih in plemenskih povezav in ne okoli strogih etničnih meja.

Kokandsko gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu, ki so ga podpirali obsežni namakalni sistemi in mobilizacija delovne sile lokalnih skupnosti. Kanat je privabljal indijske trgovce in finančnike, da bi okrepil svoj kmetijski sektor. Vojaško se je iz odvisnosti od nerednih uzbekistanskih čet razvil v stalno vojsko, opremljeno z mušketami in topovi. Njegova oborožitev je bila kljub prizadevanjem na splošno slabša od oborožitve Ruskega carstva, ki je leta 1876 kanat ukinilo.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Kokandskemu kanatu je vladala dinastija Šahruhidov iz uzbeškega plemena Ming. V tem obdobju izraz 'Uzbek' ni imel istega pomena kot danes. Nanašal se je zgolj na pripadnike množice turških plemen, ki jih je na začetku 16. stoletja vodil Mohamed Šajbani in so se preselili iz kipčakske stepe v Srednjo Azijo.[4] V začetku 18. stoletja je oblast Buharskega kanata nad Fergansko dolino slabela. Hkrati se je krepila oblast sufijskih hodž in so se dogajali vpadi nomadskih Kirgizov, Kazahov in Ojratov, vključno z njihovo kalmiško podskupino.[2] Skozi celo 18. stoletje so vladarji Kokandskega kanata uporabljali naziv 'bij', lokalno različico turškega naziva 'beg'.[5]

Zgodnje obdobje (1709–1842)

[uredi | uredi kodo]

Leta 1709 je Šahruk Bij (vladal 1709–1722), vodja plemena Ming, ustanovil trdnjavo Koktonlik Ata blizu Kokanda, postal njen vladar in s tem ustanovil Kokandski kanat. V 20. in 30. letih 18. stoletja Ferganska dolina večinoma ni bila prizadeta zaradi nasilnih nomadskih vdorov v oazi Samarkand in Buhara, zato se je veliko beguncev iz uničenih sosednjih regij preselilo v Kokand. Šahruk Bijev najstarejši sin in naslednik, Abd al-Rahim Bij, je v tem obdobju nestabilnosti na kratko zasedel Hudžand, Uratep in ostanke Samarkanda in sklenil zavezništvo z uzbeškim plemenom Kenegesov, ki je vladalo Šahrisabzu.[2] Zavezništvo je podkrepil s poroko z Ojčučuk Ojim, hčerko Ibrahima Bija Kenegesa.[6]

Kokandski kanat je bil v tem obdobju še vedno v fazi nastajanja. Lokalne politične sile v Farganski dolini so pogosto povzročale njegovo nestabilnost, čeprav je dosegel nekaj vojaških uspehov. Samarkand je bil po šestih mesecih izgubljen, Kokandu pa je uspelo obdržazi večini Hodžanda. Naslednjih 140 let je bil Uratepe središče skoraj nenehnih bojev med Kokandom in Buharskim emiratom. Leta 1734 je bil Abd al-Rahim v Hudžandu umorjen, ker je trpel za hudo duševno motnjo, vendar ni hotel odstopiti z oblasti. Nasledil ga je brat Abd al-Karim Bij (vladal 1734–1751), ki se je poročil z njegovo vdovo Ojčučuk, čeprav je bila noseča z Abd al-Rahimovo hčerko.[7]

Leta 1740 je Abd al-Karim Bij na ruševinah stare trdnjave Eski Orda]] dal zgraditi trdnjavo Kokand. Kraj je postal nova prestolnica kanata in se hitro razširil v precejšnje mesto.[7] V tem obdobju se je prebivalstvo Ferganske doline povečalo in znatno urbaniziralo. V Kokand so prišle štiri različne skupine ljudi: Samarkandci, Kašgarci, Čankati in Kuhistanci. Iranski vlada Nadir Šah (vladal 1736–1747) je leta 1737 in 1740 napadel ozemlje onkraj Amu Darje, Kokanda pa ni napadel. Iranska zasedba okoliških območij je kljub temu vplivala na njegovo prihodnost.[8]

Leta 1745 je Fergansko dolino napadel Džungarski kanat in oblegal Kokand.[9] Juški Uzbeki iz Uratepeja so verjetno želeli preprečiti napad Džungarjev in pomagali Kokandu prekiniti obleganje. Abd al-Karim Bij je bil sčasoma prisiljen skleniti mir z Džungarji. Prepričal jih je, naj zapustijo Fergansko dolino, tako da jim je dal veliko odkupnino in jim kot talca izročil svojega najstarejšega sina Baba Bija. [10] Po Abd al-Karim Bijevi smrti leta 1751 ga je nasledil njegov drugi sin Irdana Bij (vladal 1751–1752 in 1753–1769).[11] Leta 1752 je bil Irdana Bij odstavljen in Džungarji so na kokandski prestol postavili Baba Bija.[2] Kokandci so ga imeli za džungarsko lutko in so ga naslednje leto usmrtili. Na prestol so vrnili Irdana Bija.[11]

Med Irdana Bijevimi dosežki izstopa navezava stikov s cesarjem Čing Čjanlongom (vladal 1735–1796), potem ko je slednji razširil svojo oblast proti zahodu v Altišahr in tako postal novi sosed Kokanda.[12] Zapisi Činga nakazujejo kolonialno prisotnost Činga v Ferganski dolini, novejše ocene pa kažejo na zelo nejasne odnose med državama.[13] Vladavina Irdana Bija je bila na splošno uspešna. Doživel je hud poraz proti juškim Uzbekom, vendar je osvojil več vilajetov in leta 1765 za nekaj časa prevzel oblast nad Taškentom.[14] Umrl je leta 1769 zaradi bolezni in zapustil pet hčera in nobenega sina, zato ga je nasledil bratranec Sulejman Bij, vnuk Šahruha Bija.[15] Četudi je Sulejman Bij veljal za primernega vladarja, so ga tri mesece pozneje umorili. Nasledil ga je Abd al-Karim Bijev vnuk Narbuta Bij (vladal 1770–1799), čigar nasledstvo je podpiralo uzbekistansko plemstvo.[15]

Širitev (1799–1842)

[uredi | uredi kodo]

Narbuta Bijev sin Alim je bil neusmiljen in učinkovit vladar. Ustvaril je vojsko galških gorjanov in osvojil zahodno polovico Ferganske doline, vključno s Hudžanom in Taškentom. Leta 1811 ga je umoril njegov brat Omar. Leta 1822 je prestol pri 12 letih zasedel Omarjev sin Mohamed Ali (Madali Kan). Med njegovo vladavino je Kokandski kanat dosegel svoj največji ozemeljski obseg. Leta 1841 britanskemu častniku, stotniku Arthurju Conollyju, ni uspelo prepričati različnih kanatov, naj pozabijo na svoje spore in se združijo, da bi preprečili vse večje prodiranje Ruskega carstva na to območje. Novembra 1841 je stotnik Conolly zapustil Kokand in se odpravil v Buharo, da bi rešil svojega kolega, polkovnika Charlesa Stoddarta. Poskus mu ni uspel in 24. junija 1842 sta bila oba usmrčena na ukaz buharskega kana Nasrulaha.[16][17]

Zaton in propad (1842–1876)

[uredi | uredi kodo]
Nasrudin Kan, zadnji Šahruhidski vladar Kokandskega kanata, fotografiran med letoma 1865–1872

Po teh dogodkih je Madali Kan, ki je v Kokandu sprejel Connollyja in si je prizadeval za zavezništvo z Rusijo, izgubil Nasrulahovo zaupanje. Emir je na spodbudo več vplivnih osebnosti v Kokandu, vključno z vrhovnim poveljnikom svoje vojske, leta 1842 napadel Kokandski kanat. Kmalu zatem je usmrtil Madali Kana, njegovega brata in Omar Kanovo vdovo, slavno pesnico Nodiro. Za kokandskega kana je bil junija 1842 imenovan Madali Kanov bratranec Šir Ali.[18] V naslednjih dveh desetletjih je kanat oslabila huda državljanska vojna, ki so jo še poslabšali buharski in ruski vdori. V tem obdobju so se tudi odcepila kirgiška plemena, ki so pod vodstvom Ormon Kana ustanovila Kara-Kirgiški kanat. Šir Alijev sin Hudajar Kan je vladal od leta 1844 do 1858, od leta 1862 do 1863 in od leta 1865 do 1875. Rusija je medtem nadaljevala svoje prodiranje proti vzhodu. 29. junija 1865 so ruske čete generala Černjajeva zavzele Taškent. Leta 1867 je Taškentu sledila izguba Hudžanda.[19]

Malo pred padcem Taškenta je takratni kokandski kan Alimkul poslal najbolj znanega kokandskega sina, Jakuba Bega, nekdanjega gospodarja Taškenta, v Kašgar, kjer so se muslimanski Hui uprli Kitajcem. Ko je bil Alimkul leta 1865 ubit v bitki z Rusi za Taškent, so mnogi kokandski vojaki pobegnili, da bi se pridružili Jakub Begu in mu pomagali vzpostaviti oblast po vsej Tarimski kotlini. Njegova oblast je trajala do leta 1877, ko so Čingi ponovno osvojili regijo.[17]

Zdaj nemočni Hudajar Kan je vso svojo energijo posvetil izboljšanju svoje razkošne palače. Zahodni obiskovalci so bili navdušeni nad mestom z 80.000 prebivalci, v katerem je bilo približno 600 mošej in 15 medres. Upor proti ruski oblasti in njegovi zatiralski davki so ga leta 1875 prisilili oditi v izgnanstvo. Nasledil ga je sin Nasrudin Kan, čigar protirusko stališče je izzvalo priključitev Kokanda,[20] ki sta ga izvedla generala Konstantin von Kaufman in Mihail Skobeljev. Kokandski kanat je bil ukinjen in vključen v Fergansko oblast ruskega Turkestana.[21]

Družba in kultura

[uredi | uredi kodo]
Par iz Kokandskega kanata, Huang Čing Džigong Tu, 1769

V 30. letih 19. stoletja je v Kokandskem kanatu živelo več kot 5 milijonov ljudi. Približno 3 milijone prebivalcev s turškimi in iranskimi koreninami je bilo stalno naseljenih, preostalih 2,0–2,5 milijona prebivalcev pa so bila nomadska plemena, večinoma Uzbeki, Kazahi, Kirgizi, Karakalpaki, Kalmiki in Farganski Kipčaki, živeča v 400.000 gospodinjstvih.[2] Turško govoreče, ne glede na narečje, so imenovali Turki,[22] perzijsko govoreče pa Tadžiki. Nekateri neperzijski Iranci z gora, kot so bili Pamirci Šugni, so se sami imenovali Tadžiki, vendar so jih drugi običajno imenovali z drugimi imeni, na primer Galča.[23] Za stalno naseljene Turke in Tadžike se je pogosto uporabljalo ima Sart.[24] Običajno so bili dvojezični, govorili turško in perzijsko,[25] pripadali isti kulturni tradiciji in imeli enako gospodarsko vlogo.[26]

Kazahi in Kirgizi, ki so bili ponosno predani svojemu podeželskemu, nomadskemu načinu življenja in vrednotam, so zelo nestrpno gledali na močno perzijsko obarvano turščino Sartov, ki je bila sicer zelo daleč od standardne perzijščine.[25] Zaradi te raznolike populacije in njene vloge v političnih, kulturnih in gospodarskih zadevah Kokandskega kanata ni mogoče šteti za uzbeško državo.[27] Zamisel o vezavi regije na določeno etnično ali jezikovno skupino je bila muslimanom v Srednji Aziji neznana. Izrazi, kot so uzbeščina, tadžiščina in kirgiščina, so bili takrat sicer prepoznani, vendar niso ustrezno opisovali prekrivajočih in spreminjajočih se identitet prebivalstva. Za te ljudi so bile pripadnosti, ki so temeljile na plemenskih, klanovskih, lokalnih ali družinskih vezeh, pomembnejše od tistih, ki so temeljile izključno na etnični pripadnosti, saj so se že dolgo prepletale.[28]

Zaradi dolgoletnih interakcij med Turki in Tadžiki je mestno prebivalstvo srednjeazijskih mest razvilo edinstveno mešano identiteto, zaradi česar je bilo težko določiti, kateri jezikovni skupnosti pripada kateri meščan, saj je bila dvojezičnost običajna. To se kaže tudi v bajazih, zasebnih dnevnikih, ovitih v usnje, napisanih od 16. do 19. stoletja, kjer so se verzi v obeh jezikih pogosto pojavljali skupaj. Za razliko od veličastnih rokopisov, narejenih za elito, ti zvezki odražajo zanimanje piscev. Zdi se, da je bil v tem času najbolj znan pesnik perzijski pesnik Džami, ki sta mu sledila še dva pesnika, ki sta pisala v istem jeziku: Hafez in Husrav Dehlavi. Pogosto sta se navajala tudi turška pesnika Ališer Navoj in Fuzuli.[25] Ko je Sovjetska zveza leta 1924 vzpostavljala nacionalne in etnične meje v Srednji Aziji, mnogi prebivalci današnjega Uzbekistana in Tadžikistana niso bili prepričani ali so Tadžiki ali Uzbeki.[29]

Od 8. in 9. stoletja je bila skupna kultura domačinov perzijska in muslimanska.[28] Perzijščina je bila jezik civilizacije par excellence in glavni jezik kulture, saj je služila kot uradni in dvorni jezik Kokandskega kanata.[1] Bila je primarni jezik za beleženje zgodovine Kokanda in je prevladovala tudi v upravnih zapisih. Čagatajska turščina se je pojavljala le občasno. Služila je kot sekundarni jezik[2] in kljub temu doživela znatno rast, zlasti v poeziji.[3] V prvi polovici 19. stoletja je razcvet liričnih in epskih del v Kokandu prispeval k njegovemu vzponu na položaj pomembnega literarnega središča. Pomembni pisatelji v tem obdobju so bili: Mohamed Umar Kan in njegova žena Nodira, Ada, Mahmud Mahmur, Mohamed Šarif Gulhani, Džunajdulah Hazik, Nadir, Akmal, Gazi, Džahonotin Uvajsij, Mahzuna in Dilšad Barna. Dela več kot 70 pesnikov so vključena v antologijo kokandskih pesnikov, ki jo je leta 1821 sestavil Fazli Namangani.[30]

Uprava

[uredi | uredi kodo]
Tadžiški kadi (sodnik) iz Istaravšana; fotografija iz leta 1865–1872

V Kokandu in drugih mestih je kadi-kalan služil kot vodja kadijev (sodnikov), medtem ko je hvadžah-kalan služil kot glavni verski svetovalec na kanovem dvoru. Voditelji provinc in mest so se običajno imenovali hakim ali kušbeg. Mesta Kokand, Margilan, Andižan, Namangan in kasneje Taškent so bila središča provinc kanata. Manjšim okrožjem, znanim kot bejliki, so upravljali begi ali dadkani, ki so bili dolžni enkrat ali dvakrat letno obiskati kanov dvor. S provincami so bile običajno povezane kipčaške in uzbeške plemenske konfederacije. Margilan in Oš, na primer, so naseljevali Turki, v Istaravšanu so vladali Juški Uzbeki, Namangan pa je bil domnevno pod vplivom Kipčakov.[31] Kokandski kanat je bil v številnih pogledih podoben svojim predhodnikom, vključno z notranjo organizacijo. Civilno in vojaško osebje je imelo perzjsko-islamske in turško-mongolske nazive, Kokand pa je služil kot rezidenca kana. Ming-baši je bil najvišji civilni upravitelj, medtem ko je bil askar-baši ali parvanači poveljnik vojske.[31] Večino pisarjev in muslimanske duhovščine so tvorili Tadžiki.[32]

Nekateri vladarji Kokanda so svojo upravo oblikovali po vzoru na Timuride in podpirali širok spekter skupin – od plemenskih voditeljev in vojske do sufističnih bratovščin, ortodoksnih verskih učenjakov, pesnikov, intelektualcev in umetnikov. Zgodovino Kokanda so zaznamovala prizadevanja za centralizacijo, ki pa niso ustvarila državne strukture, ki bi ustrezala sodobnemu konceptu centralizirane države.[33] Zgodnji tehnološki razvoj je kokandskim vladarjem predstavil tako nove priložnosti kot zaplete, medtem ko je bilo srednjeveško Timuridsko cesarstvo utemeljeno na nomadski vojaški moči.[34]

Vojska

[uredi | uredi kodo]
Kokandski vojak kot ga je naslikal ruski slikar Vasilij Vereščagin leta 1873

Kokandsko vojsko pod poveljstvom Narbuta Beja je sestavljalo med 20.000 in 30.000 uzbeških neregularnih vojakov. Te enote, znane kot Karakazan (Črni škorpijon), so kot plačilo pričakovale predvsem plen. Alim Kan se je zavedal, da bo takšen ustroj vojske preprečil njegove ambicije po utrditvi oblasti, čeprav je vojska v Ferganski dolini dokazala svojo učinkovitost. Alim Kan je želel izkoristiti pomemben napredek vojaške tehnologije, ki se je zgodil v prejšnjem stoletju. Razumel je, da je za dosego polnega potenciala Kokanda bistvena stalna vojska, ustrezno oborožena z mušketami, topovi in smodnikom ter usposobljena za njihovo učinkovito uporabo.[35] Alim Kan je verjetno po zgledu na osmanske janičarje zasnoval vojsko, ki je dajala prednost tehnologiji in zvestobi pred tradicionalnimi taktikami. Ustanovil je Gala Bahadur, edinstveno silo mušketirjev, sestavljeno iz 10.000–20.000 predanih suženjskih vojakov.[35] 6.000 vojakov Gala Bahadur so bili Pamirci, imenovani Galča.[36][37] Ker so bili Pamirci ismailski šiiti, so jih kokandski suniti označili za heretike in jih imeli za legitimne tarče zasužnjevanja.[38] Prisilili so jih zapustiti domovino v gorovju Pamir in se preseliti v Fergansko dolino, kjer so postali popolnoma odvisni od Alim Kana in mu bili zato globoko predani.[39]

Zunanjost palače Kokand s kokandskimi vojaki pred vhodom; fotografija je bila posneta med letoma 1865 in 1872

Gala Bahadur je postala znana kot Sipah-i Džadid (Nova vojska) in je sobivala s starejšo Sipah-i Kuhna (Stara vojska).[37] Da bi si zagotovil zaščito, potrebno za izvedbo izjemno radikalnih političnih reform, je Alim Kan porabil veliko denarja za opremljanje in usposabljanje svoje vojske sužnjev. Njegovo Sipah-i Džadid je kasneje razpustil Mohamed Umar Kan, ki je želel ponovno pridobiti zaupanje uzbeških plemen.[40] Pomen opremljanja vojske s sodobnejšim orožjem sta še vedno prepoznavala Mohamed Omar Kan in Madali Kan in ga izkoriščala med širitvijo kanata.[41]

Večina kokandskega strelnega orožja je prihajala z Indijske podceline in je bila slabe kakovosti. Orožje je bilo mešana zbirka enostavnih topov in staromodnih mušket s kremenom in vžigalnikom. Čeprav ruska orožarska tehnologija v prvi polovici 19. stoletja ni bila tako napredna kot zahodnoevropska, je carska vojska še vedno močno prekašala kokandsko.[42]

Leta 1860 je ruski geograf in general Mihail Ivanovič Venjukov pregledal kokandske utrdbe ob reki Ču na meji med Kokandskim kanatom in gorovjem Kara-Tau. Utrdbe je imel za šibke, z majhnimi, slabo oboroženimi garnizijami, in kritiziral bojno sposobnost in oblačila kokandskih vojakov.[43]

Namakanje in kmetijstvo

[uredi | uredi kodo]

Od vladavine Narbuta Bija naprej so Šahruhidi razvijali namakalne sisteme Ferganske doline. Kanat je bil približno stoletje odgovoren za gradnjo in vzdrževanje stotin kilometrov namakalnih kanalov. Skupnosti, ki so imele koristi od teh projektov, so bile na splošno zadolžene za zagotavljanje obsežne delovne sile, potrebne za njihovo izvedbo. Velik del pustinje, pašnikov in grmičaste pokrajine v dolini je bil sčasoma preoblikovan v obdelovalna zemljišča, ki so nato nomadskemu in polnomadskemu prebivalstvu omogočila stalno naselitev. Konec 19. stoletja so se v regiji vzpostavili pogoji za gojitev bombaža. Za ves gospodarski razvoj v 19. in zgodnjem 20. stoletju je bil zaslužen predvsem Kokandski kanat.[44]

Razvoj je prinesel številne politične in gospodarske prednosti. Da bi ohranil nadzor nad svojimi podložniki in povečal dohodke iz kmetijstva, je kan izkoristil svojo moč za odobravanje in zavračanje dostopa do namakalnih kanalov. Da bi pospešil rast kmetijstva, je kanat vabil indijske trgovce in posojevalce denarja, ki so prej delovali kot trgovci in financerji kmetijske proizvodnje.[44]

Seznam kanov

[uredi | uredi kodo]
Sejid Mohamed Hudajar Kan v 1860. letih
Vladanje Vladar
1709–1722 Šahruh Bij
1722–1734 Abd al-Rahim Bij
1734–1751 Abd al-Karim Bij
1751–1752 Irdana Bij (1. vladanje)
1752–1753 Baba Bij
1753–1769 Irdana Bij (2. vladanje)
1769–1770 Sulejman Bij
1770–1799 Narbuta Bij
1799–1811 Alim Kan
1811–1822 Mohamed Omar Kan
1822–1842 Mohamed Ali Kan
1842–1844 Šir Ali Kan
1844 Murad Beg Kan
1844–1852 Mohamed Hudajar Kan (1. vladanje)
Mingbaši Musulmonkul (regent za Hudajar Kana)
1852–1858 Mohamed Hudajar Kan (2. vladanje)
1858–1862 Mohamed Malja Beg Kan
1862 Šah Murad Kan
1862–1863 Mohamed Hudajar Kan (3. vladanje)
1863–1865 Sultan Sajid Kan (Alimkuljeva marioneta)
1865 Bil Bahči Kan
1865–1875 Mohamed Hudajar Kan (4. vladanje)
1875 Nasrudin Kan (1. vladanje)
1875 Mohamed Pulad Beg Kan
1876 Nasrudin Kan (2. vladanje)

Viri:[45][46][47]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Roy 2000, str. ;3–4.
  2. 1 2 3 4 5 6 7 8 Levi & Beisembiev 2023.
  3. 1 2 DeWeese 2019, str. 137.
  4. ↑ Levi 2017, str. 1.
  5. ↑ Soucek 2000, str. 189.
  6. ↑ Levi 2017, str. 24.
  7. 1 2 Levi 2017, str. 31.
  8. ↑ Levi 2017, str. 32.
  9. ↑ Levi 2017, str. 32–33.
  10. ↑ Levi 2017, str. 33.
  11. 1 2 Levi 2017, str. 34.
  12. ↑ Levi 2017, str. 40–41.
  13. ↑ Levi 2017, str. 41.
  14. ↑ Levi 2017, str. 48.
  15. 1 2 Levi 2017, str. 54.
  16. ↑ Howorth 1880, str. 801.
  17. 1 2 Starr 2011, str. ?.
  18. ↑ Dubovitskii & Bababekov 2011, str. 31–33.
  19. ↑ Adle, Habib & Baipakov 2003, str. ?.
  20. ↑ Zenkovsky 1955, str. 15.
  21. ↑ Zenkovsky 1955, str. 18.
  22. ↑ Roy 2000, str. 4.
  23. ↑ Perry 2009.
  24. ↑ Levi 2017, str. 75.
  25. 1 2 3 Foltz 2019, str. 111.
  26. ↑ Roy 2000, str. 17.
  27. ↑ Levi 2017, str. ;2–3.
  28. 1 2 Roy 2000, str. 3.
  29. ↑ Kılavuz 2014, str. ;22–23.
  30. ↑ Adle, Habib & Baipakov 2003, str. 720.
  31. 1 2 Zoolshoev 2018.
  32. ↑ Foltz 2019, str. ;109, 111.
  33. ↑ Levi 2017, str. ;6–7.
  34. ↑ Levi 2017, str. 7.
  35. 1 2 Levi 2017, str. 82.
  36. ↑ Foltz 2019, str. ;106–107.
  37. 1 2 Levi 2017, str. 83.
  38. ↑ Newby 2005, str. 79 (note 21).
  39. ↑ Levi 2017, str. ;82–83.
  40. ↑ Levi 2017, str. 98.
  41. ↑ Levi 2017, str. 154.
  42. ↑ Morrison 2021, str. 37.
  43. ↑ Morrison 2021, str. ;191–192.
  44. 1 2 Levi 2017, str. 218.
  45. ↑ Bosworth 2004, str. ;295.
  46. ↑ Geiss 2003, str. 116–117.
  47. ↑ Levi 2017, str. xix.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Adle, Chahryar; Habib, Irfan; Baipakov, Karl M., ur. (2003). History of Civilization of Central Asia: Volume V Development in Contrast. Unesco Publishing. ISBN 978-9231038761.
  • Beisembiev, Timur Kokandskaia istoriografiia : Issledovanie po istochnikovedeniiu Srednei Azii XVIII-XIX vekov. Almaty, TOO "PrintS", 2009.ISBN 978-9965-482-84-7.
  • Beisembiev, Timur "Annotated indices to the Kokand Chronicles". Tokyo: Research Institute for Languages and Cultures of Asia and Africa, Tokyo University of Foreign Studies. Studia Culturae Islamica. № 91, 2008.ISBN 978-4-86337-001-2.
  • Beisembiev, Timur "The Life of Alimqul: A Native Chronicle of Nineteenth Century Central Asia". Published 2003. Routledge ISBN 978-0-7007-1114-7.
  • Beisembiev, Timur "Ta'rikh-i SHakhrukhi" kak istoricheskii istochnik. Alma Ata: Nauka, 1987.
  • Beisembiev, Timur "Legenda o proiskhozhdenii kokandskikh khanov kak istochnik po istorii ideologii v Srednei Azii (na materialakh sochinenii kokandskoi istoriografii)". Kazakhstan, Srednjaja i Tsentralnaia Azia v XVI-XVIII vv. Alma-ata, 1983.
  • Bosworth, Clifford Edmund (2004). The New Islamic Dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. Edinburgh University Press.
  • DeWeese, Devin (2019). »Persian and Turkic from Kazan to Tobolsk: Literary Frontiers in Muslim Inner Asia«. V Green, Nile (ur.). The Persianate World: The Frontiers of a Eurasian Lingua Franca. University of California Press. str. 131–158. ISBN 978-0520972100.
  • Dubovitskii, Victor; Bababekov, Khaydarbek (2011). »The Rise and Fall of the Kokand Khanate«. V Starr, S. Frederick (ur.). Ferghana Valley: The Heart of Central Asia. Routledge. ISBN 9780765629999.
  • Erkinov, Aftandil S. "Imitation of Timurids and Pseudo-Legitimation: On the origins of a manuscript anthology of poems dedicated to the Kokand ruler Muhammad Ali Khan (1822–1842)", GSAA Online Working Paper No. 5.
  • Erkinov, Aftandil S. "Les timourides, modeles de legitimite et les recueils poetiques de Kokand". Ecrit et culture en Asie centrale et dans le monde Turko-iranien, XIVe-XIXe siècles // Writing and Culture in Central Asia and in the Turko-Iranian World, 14th–19th Centuries. F.Richard, M.Szuppe (eds.), [Cahiers de Studia Iranica. 40]. Paris: AAEI, 2009.
  • Foltz, Richard (2019). A History of the Tajiks: Iranians of the East. New York: Bloomsbury Publishing. ISBN 978-1784539559.
  • Geiss, Paul Georg (2003). Pre-tsarist and Tsarist Central Asia: Communal Commitment and Political Order in Change. Routledge. ISBN 9781134384761.
  • Golden, Peter B. (2011), Central Asia in World History, Oxford University Press.
  • Howorth, Henry Hoyle (1880). History of the Mongols from the 9th to the 19th Century. Zv. 2, Issue 2. London: Longmans, Green and Co.
  • Kılavuz, Idil Tunçer (2014). Power, Networks and Violent Conflict in Central Asia: A Comparison of Tajikistan and Uzbekistan (1st izd.). Taylor & Francis. ISBN 978-0815377931.
  • Levi, Scott (2017). The Rise and Fall of Khoqand, 1709 – 1876: Central Asia in the Global Age. University of Pittsburgh. ISBN 978-0822965060.
  • Levi, Scott; Beisembiev, Timur (2023). "Kokand Khanate". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica (Online ed.). Brill.
  • "The Muslim World"; Part III, "The Last Great Muslim Empires": Translation and Adaptations by F.R.C. Bagley. (Originally published 1969). Brill Academic Publishers, ISBN 978-90-04-02104-4.
  • Nalivkine, V. P. Histoire du Khanat de Khokand. Trad. A.Dozon. Paris, 1889.
  • Nalivkine, V. P. "Kratkaia istoria kokandskogo khanstva". Istoria Srednei Azii. A.I.Buldakov, S.A.Shumov, A.R.Andreev (eds.). Moskva, 2003.
  • Newby, L.J. (2005). The Empire And the Khanate: A Political History of Qing Relations With Khoqand C.1760-1860. Brill. ISBN 978-9004145504.
  • Morrison, Alexander (2021). The Russian Conquest of Central Asia: A Study in Imperial Expansion, 1814–1914. Cambridge University Press. ISBN 978-1107030305.
  • Perry, John (2009). "Tajik i. The Ethnonym: Origins and Application". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica (Online ed.). Encyclopædia Iranica Foundation. ISBN 978-0710090959.
  • Roy, Olivier (2000). The New Central Asia: Geopolitics and the Birth of Nations. New York University Press. ISBN 978-0814775554.
  • Roy, Olivier. (2007). "The New Central Asia: Geopolitics and the Birth of Nations". I.B.Tauris.
  • Soucek, Svat (2000). A History of Inner Asia. Cambridge University Press. ISBN 978-0521657044.
  • Starr, S. Frederick, ur. (2011). Ferghana Valley: The Heart of Central Asia. Routledge. ISBN 9780765629999.
  • Vakhidov, Sh.Kh. XIX-ХХ asr bāshlarida Qoqān khānligida tarikhnavislikning rivājlanishi. arikh fanlari doktori dissertatsiyasi. Tāshkent, 1998.
  • Zenkovsky, Serge A. (1955). »Kulturkampf in Pre-Revolutionary Central Asia«. American Slavic and East European Review. 14 (1): 15–41. doi:10.2307/2491902. ISSN 1049-7544. JSTOR 2491902.
  • Zoolshoev, Muzaffar (2018). "Farghāna". In Madelung, Wilferd; Daftary, Farhad (ur.). Encyclopaedia Islamica Online. Brill Online. ISSN 1875-9831.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kokandski_kanat&oldid=6663142«