Klarendonske konstitucije

Klarendonske konstitucije so bile sklop zakonodajnih postopkov, ki jih je leta 1164 sprejel angleški kralj Henrik II. Konstitucije so vsebovale 16 členov in so predstavljale poskus omejitve cerkvenih privilegijev ter omejitve moči cerkvenih sodišč in papeške oblasti v Angliji. V anarhičnih razmerah med vladavino Henrikovega predhodnika Štefana (vladal 1135–1154) je Cerkev izkoristila šibkosti kraljeve oblasti in razširila svoje pristojnosti. Klarendonske konstitucije naj bi obnovile zakone, kakršni so veljali v času vladavine kralja Henrika I. (1100–1135).

Konstitucije so bile poimenovane po Clarendonu v Wiltshireu, kraljevem lovskem dvorcu, kjer so bile razglašene.

Ilustracija iz 12. stoletja, na kateri sta prikazana angleški kralj Henrik II. in Tomaž Becket

Cilj

Glavni cilj konstitucij je bil obravnavati kontroverzno vprašanje "kriminalnih uradnikov" oziroma klerikov, obtoženih storitve hudega posvetnega kaznivega dejanja, ki so jim na cerkvenih sodiščih razsodili v njihovo korist. Za razliko od kraljevih sodišč so bila ta cerkvena sodišča glede kazni strogo omejena. Zlasti prepovedano je bilo prelivanje krvi. Umor v cerkvenih krogih se je pogosto končal samo z odvzemom duhovniškega stanu. Na kraljevem sodišču je bil umor pogosto kaznovan s pohabljanjem ali usmrtitvijo.

Klarendonske konstitucije so bile poskus Henrika II., da bi se spopadel s temi težavami in hkrati mimogrede povečal svojo moč. Trdil je, da potem, ko cerkvena sodišča presodijo klerikom in jih razrešijo, Cerkev ne more več varovati njihovih pravic. Obsojenim nekdanjim klerikom se zato lahko kasneje sodi na posvetnih sodiščih.

V preteklosti se je domnevalo, da je Henrik želel, da se vsem klerikom, obtoženim kaznivih dejanj, sodi na kraljevem sodišču. Ta domneva je zagotovo napačna. V resnici je bila predlagana precej zapletena ureditev, po kateri naj bi se primer najprej obravnaval na kraljevem sodišču. Če bi se izkazalo, da je krivec klerik, naj bi primer obravnavalo cerkveno sodišče, vendar v prisotnosti predstavnika kraljevega sodišča. Če bi bil obtoženi spoznan za krivega, naj bi ga kraljevi predstavnik po degradaciji odpeljal nazaj na kraljevo sodišče, kjer bi z njim ravnali kot z navadnim kriminalcem in ga ustrezno kaznovali.

Kralj je trdil, da bičanje, globe, degradacija in izobčenje, preko katerih cerkvena sodišča niso mogla iti, niso zadostna kazen. Tomaž Becket, canterburyjski nadškof (1162–1170), je v odgovor kralju trdil, da se degradiranega klerika ne sme dvakrat kaznovati za isti prekršek in ga nato celo obesiti. Klerik je z degradiranjem izgubil vse svoje pravice in bi bil lahko kaznovan s smrtjo samo za nek nov zločin.

Učinek

Tomaž Becket se je upiral konstitucijam, zlasti klavzuli o "zločinskih uradnikih". Becketa so zaradi tega postavili pred sodišče v Northamptonu, vendar je z družino pobegnil v izgnanstvo v Francijo. Škofi so se z vsebino členov strinjali, dokler jih ni ovrgel papež. Nastala polemika je postala tako ostra, da so Becketa 29. decembra 1170 umorili. Po njegovem umoru se je Henrik čutil dolžnega preklicati dve sporni določbi, ki sta bili v nasprotju s kanonskim pravom. Vse druge klavzule so ostale v veljavi kot državni zakon.