Pojdi na vsebino

Kirk Douglas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kirk Douglas
Portret
Rojstvoאיסר דניאלאָוויטש, Issur Danielovitch Demsky[1] in Iszur Danyielovics Gyemszkij
9. december 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][…]
Amsterdam[d]
Smrt5. februar 2020({{padleft:2020|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[4][5][…] (103 let)
Beverly Hills[d][7][8][…]
Državljanstvo ZDA
Poklicfilmski producent, televizijski igralec, filmski igralec, filmski režiser, scenarist, vojak, gledališki igralec, igralec, režiser, producent, človekoljub, vojaško osebje, pisatelj
Leta aktivnosti1944–2008
PodpisPodpis

Kirk Douglas (pravo ime Issur Danielovitch), ameriški filmski in televizijski igralec, * 9. december 1916, Amsterdam, New York, Združene države Amerike, † 5. februar 2020, Beverly Hills, Kalifornija, Združene države Amerike.

Kirk Douglas je bil ameriški igralec in filmski ustvarjalec. Po revnem otroštvu je debitiral v filmu The Strange Love of Martha Ivers (1946) ob Barbari Stanwyck. Douglas je v petdesetih letih prejšnjega stoletja kmalu postal vodilna zvezda kinodvoran, znana po resnih dramah, vključno z vesterni in vojnimi filmi. Tekom kariere je nastopil v več kot 90-ih filmih in bil znan po svojem eksplozivnem igralskem slogu. Ameriški filmski inštitut ga je postavil na 17. mesto med največjimi moškimi zvezdami klasičnega hollywoodskega filma.

Douglas je v filmu Champion (1949) igral brezvestnega boksarskega junaka. Ta vloga mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja za najboljšega igralca. Med njegovimi drugimi zgodnjimi filmi so Out of the Past (1947), Young Man with a Horn (1950), kjer je igral ob Lauren Bacall in Doris Day, Ace in the Hole (1951) in Detective Story (1951), za katerega je prejel nominacijo za zlati globus. Drugo nominacijo za oskarja je prejel za dramatično vlogo v filmu The Bad and the Beautiful (1952) ob Lani Turner, tretjo pa za upodobitev Vincenta van Gogha v filmu Lust for Life (1956), za katero je prejel zlati globus za najboljšega igralca v drami. Z Jamesom Masonom je igral tudi v pustolovščini 20,000 Leagues Under the Sea (1954), veliki kino uspešnici.

Septembra 1949 je pri 32-ih letih ustanovil produkcijsko hišo Bryna Productions, ki je začela producirati filme, kot sta Steze slave (1957) in Spartak (1960). V teh dveh filmih je sodeloval s takrat še relativno neznanim režiserjem Stanleyjem Kubrickom in v obeh odigral glavni vlogi. Douglas je verjetno pomagal odstraniti hollywoodsko črno listo, tako da je Dalton Trumbo napisal scenarij za Spartaka z uradno navedbo avtorja.[10] Produciral in igral je v filmih Lonely Are the Brave (1962) in Seven Days in May (1964), v slednjem ob Burtu Lancasterju, s katerim je posnel sedem filmov. Leta 1963 je igral v broadwayski igri Let nad kukavičjim gnezdom, zgodbi, ki jo je kupil in kasneje podaril svojemu sinu Michaelu Douglasu, ki jo je nato spremenil v film, nagrajen z oskarjem. Douglas je nadaljeval z igranjem v osemdesetih letih 20. stoletja. Nastopil je v filmih, kot so Saturn 3 (1980), The Man from Snowy River (1980), Tough Guys (1986), kjer se je ponovno združil z Lancasterjem, in v televizijski različici filma Inherit the Wind (1988). Nastopil je tudi v epizodi serije Touched by an Angel leta 2000, za kar je prejel svojo tretjo nominacijo za emmyja.

Kot igralec in filantrop je Douglas prejel častnega oskarja za življenjsko delo in predsedniško medaljo svobode. Kot avtor je napisal deset romanov in knjig spominov. Potem ko je leta 1991 komaj preživel helikoptersko nesrečo, leta 1996 pa je doživel še možgansko kap, se je osredotočil na obnovo svojega duhovnega in verskega življenja. Z drugo ženo, producentko Anne Buydens, je živel do svoje smrti leta 2020. Douglas, stoletnik, je bil ena zadnjih živečih zvezd zlate dobe filmske industrije.[11]

Zgodnje življenje in izobrazba

[uredi | uredi kodo]
Douglas kot diplomant na univerzi St. Lawrence leta 1939.

Kirk Douglas se je rodil kot Issur Danielovitch 9. decembra 1916 v Amsterdamu v New Yorku, kot četrti od sedmih otrok in edini sin Bryne "Berthe" (rojene Sanglel, 1884–1958) in Herschela "Harryja" Danielovitcha (1884–1954).[12] Njegova starša sta bila rusko-judovska priseljenca iz kraja Chavusy v Mogilevski guberniji v Ruskem imperiju (današnja Belorusija).[13][14][15][16][17][18][19] V družini so doma govorili jidiš.[20][21][22][23] Njegove sestre so bile Pesha "Bessie", Kaleh "Katherine", Tamara "Mary", Siffra "Frieda",[24] Haska "Ida" in Rachel "Ruth".[25] Douglas se je po skoraj usodni helikopterski nesreči pri 74-ih letih ponovno povezal z judovsko vero.[26]

Njegov stric, ki se je v ZDA priselil prej, je uporabljal priimek Demsky, ki ga je sprejela tudi Douglasova družina.[27] Douglas je tako odraščal kot Izzy Demsky in si je uradno spremenil ime v Kirk Douglas, preden se je med drugo svetovno vojno pridružil ameriški mornarici.[28]

V svoji avtobiografiji iz leta 1988, Sin krparja (The Ragman's Son), Douglas omenja stiske, ki jih je skupaj s starši in šestimi sestrami prestal v zgodnjih letih v Amsterdamu:

»Moj oče, ki je bil v Rusiji trgovec s konji, si je priskrbel konja in majhen voz ter postal krpar, ki je kupoval stare cunje, kose kovine in kramo za penije, pet centov in deset centov ... Celo na ulici Eagle Street, v najrevnejšem delu mesta, kjer so se vse družine borile za preživetje, je bil krpar najnižje rangiran. In jaz sem bil krparjev sin.«[29]

Douglasovo otroštvo je bilo nesrečno, saj je živel z očetom, ki je bil alkoholik in jih je fizično zlorabljal.[30] Medtem ko je njegov oče zapravil tisto malo denarja, ki so ga imeli, so Douglas, njegova mati in sestre prenašali "hromečo revščino".[31]

Douglas si je prvič zaželel postati igralec, potem ko je v vrtcu recitiral pesem angleškega pesnika Johna Clareja The Red Robin of Spring, za kar je prejel aplavz.[32] V otroštvu je prodajal prigrizke delavcem v mlinu, da bi zaslužil dovolj za nakup mleka in kruha, s katerim je lahko pomagal svoji družini. Kasneje je dostavljal časopise in je do takrat, ko je postal igralec, imel več kot štirideset služb.[33] Življenje v družini s šestimi sestrami se mu je zdelo zadušljivo: "Umiral sem od želje, da bi prišel ven. V nekem smislu je to pod mano zanetilo ogenj." Potem ko je nastopil v igrah na srednji šoli Amsterdam, kjer je maturiral leta 1934,[34] je vedel, da želi postati profesionalni igralec.[35] Ker si ni mogel privoščiti šolnine, se je Douglas predstavil v dekanovi pisarni na Univerzi St. Lawrence in mu pokazal seznam svojih srednješolskih odlikovanj. Leta 1939 je diplomiral. Prejel je posojilo, ki ga je odplačal z delom za krajši delovni čas kot vrtnar in hišnik. Bil je tudi odličen član šolske rokoborske ekipe in se je nekega poletja boril na karnevalu, da bi zaslužil denar.[36] Kasneje se je spoprijateljil s svetovnim prvakom v rokoborbi Loujem Theszom.

Douglasov igralski talent so opazili na Ameriški akademiji dramskih umetnosti v New Yorku, kjer so mu podelili posebno štipendijo. Ena od njegovih sošolk, Betty Joan Perske, kasneje znana kot Lauren Bacall, je igrala pomembno vlogo pri začetku njegove filmske kariere.[37] Bacallova je zapisala, da je bila "divje zaljubljena v Kirka"[38] in da sta se včasih dobivala. Druga sošolka in prijateljica Bacallove je bila ambiciozna igralka Diana Dill, ki je kasneje postala Douglasova prva žena.

Med skupnim časom je Bacallova izvedela, da Douglas nima denarja in da je nekoč prenočil v zaporu, ker ni imel kje spati. Nekega dne mu je dala stari plašč svojega strica, da bi se ogrel: »Menila sem, da mora biti pozimi premražen ... Bil je navdušen in hvaležen.« Včasih je, samo da bi ga videla, zvlekla prijateljico ali svojo mamo v restavracijo, kjer je delal kot pomočnik natakarja. Povedal ji je, da sanja, da bi nekega dne pripeljal svojo družino v New York, da bi ga videli na odru. V tem obdobju je sanjarila o tem, da bi nekega dne delila svoje osebno in odrsko življenje z Douglasom, a je bila kasneje razočarana: »Kirk me ni zares spodbujal. Bil je prijazen in sladek – užival je v moji družbi – ampak očitno sem bila zanj premlada,« je kasneje zapisala osem let mlajša Bacallova.[38]

Kariera

[uredi | uredi kodo]

Vzpon do slave

[uredi | uredi kodo]

Douglas se je pridružil ameriški mornarici leta 1941, kmalu po vstopu Združenih držav Amerike v drugo svetovno vojno, kjer je služil kot častnik za komunikacije v protipodmorniškem bojevanju na krovu USS PC-1139.[39] Leta 1944 je bil zaradi poškodb, ki jih je utrpel zaradi prezgodnje eksplozije globinske bombe, odpuščen iz službe.[40] Povišan je bil v čin poročnika (mlajši razred).[39]

Po vojni se je Douglas vrnil v New York in si našel delo na radiu, v gledališču in reklamah. V svojem radijskem delu je igral v omrežnih telenovelah in te izkušnje je imel za še posebej dragocene, saj je spretnost uporabe glasu pomembna za ambiciozne igralce. Obžaloval je, da kasneje iste možnosti niso bile več na voljo. Njegov preboj na odru se je zgodil, ko je prevzel vlogo Richarda Widmarka v filmu Kiss and Tell (1943), kar je nato privedlo do drugih ponudb.[37]

Douglas je načrtoval, da bo ostal gledališki igralec, dokler mu prijateljica Lauren Bacall ni pomagala dobiti prve filmske vloge, tako da ga je priporočila producentu Halu B. Wallisu, ki je iskal nov moški talent.[41] Wallisov film Strange Love of Martha Ivers (1946) z Barbaro Stanwyck je bil Douglasov debi na filmskem platnu. Igral je mladega, negotovega moškega, ki ga je mučila ljubosumnost, njegovo življenje pa je obvladovala njegova neusmiljena žena, ob tem pa je svoja čustva skrival z alkoholom. To je bil zadnjič, da je Douglas v filmski vlogi upodobil slabiča.[42][43] Recenzenti filma so ugotovili, da je Douglas že takrat projiciral lastnosti "naravnega filmskega igralca", podobnost te vloge s kasnejšimi pa je pojasnil biograf Tony Thomas:

»Njegov slog in osebnost sta se odražala na platnu, kar se ne zgodi vedno, niti pri najboljših igralcih. Douglas je imel in ima izrazito individualen način. Izžareva neko nerazložljivo lastnost in prav to, prav tako kot talent, je tisto, kar pojasnjuje njegov uspeh v filmih.«[44]

Leta 1947 se je Douglas pojavil v filmu Out of the Past (v Združenem kraljestvu pod naslovom Build My Gallows High), kjer je odigral pomembno stransko vlogo v tem klasičnem noir trilerju z Robertom Mitchumom in Jane Greer v glavnih vlogah. Na Broadwayu je debitiral leta 1949 v Three Sisters, ki ga je producirala Katharine Cornell.[45] Mesec dni po izidu filma Out of the Past se je v podobni stranski vlogi predstavil še v filmu I Walk Alone, prav tako klasičnem noir trilerju, kjer je sodeloval z Burtom Lancasterjem.

Douglasova podoba trdega fanta se je utrdila v njegovem osmem filmu Champion (1949), kjer ga je producent Stanley Kramer izbral za vlogo sebičnega boksarja. Vendar je s sprejetjem vloge tvegal, saj je moral zavrniti ponudbo za igranje v visokoproračunskem filmu studia MGM The Great Sinner, ki bi mu prinesel trikrat več dohodka.[46][47] Namesto njega je vlogo odigral Melvyn Douglas. Film The Great Sinner je bil neuspešen.

Filmski zgodovinar Ray Didinger je menil, da je Douglas »v filmu Champion videl večje tveganje, a tudi večjo priložnost ... Douglas je vlogo sprejel in jo odigral v popolnosti.« Frederick Romano, še en preučevalec zgodovine športnega filma, je Douglasovo igro opisal kot "zaskrbljujoče pristno":

»Douglas v ringu kaže veliko koncentracijo. Njegova intenzivna osredotočenost na nasprotnika gledalca pritegne v ring. Morda sta njegovi najboljši lastnosti patentirano renčanje in grimase ... ne pušča dvoma, da je mož na misiji.«[48]
Douglas in Lauren Bacall v filmu Young Man with a Horn (1950).

Za vlogo je prejel svojo prvo nominacijo za oskarja, skupno pa je film prejel šest nominacij. Variety ga je označil za "ostro, realistično študijo boksarskih bojev".[47]

Po filmu Champion se je odločil, da mora za uspeh kot zvezdnik povečati svojo intenzivnost vlog, premagati svojo naravno sramežljivost in izbrati močnejše vloge. Kasneje je izjavil: »Mislim, da ne bi bil dober igralec brez nečimrnosti. In ne zanima me biti 'skromen igralec'«.[49] Na začetku svoje hollywoodske kariere je Douglas pokazal svojo neodvisno žilico in prekinil studijske pogodbe, da bi pridobil popoln nadzor nad svojimi projekti. Septembra 1949 je ustanovil lastno filmsko podjetje Bryna Productions (poimenovano po njegovi materi).[35][50]

Vrhunec uspeha

[uredi | uredi kodo]
Douglas s Silvano Mangano med premorom na snemanju filma Ulysses (1954).

V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je bil Douglas eden največjih zvezdnikov, ki so prinašali zaslužek v blagajne, saj je igral ob nekaterih vodilnih igralkah tistega obdobja. V svojem prvem vesternu, Along the Great Divide (1951), je upodobil obmejnega mirovnika. Hitro se je zelo navadil na jahanje konj in igranje revolverašev, zato je nastopil v številnih vesternih. Za svojega najljubšega je izbral Lonely Are the Brave (1962), v katerem je odigral kavboja, ki poskuša živeti po lastnih pravilih.[51] Filmu, ki ga je napisal Dalton Trumbo, so kritiki namenili dobre ocene, vendar zaradi slabega trženja in distribucije ni prinesel velikega dobička.[49][52]

Leta 1950 je Douglas igral Ricka Martina v filmu Young Man with a Horn, ki je temeljil na istoimenskem romanu Dorothy Baker in je opisoval življenje jazzovskega kornetista Bixa Beiderbeckeja. Skladatelj in pianist Hoagy Carmichael, prijatelj resničnega Beiderbeckeja, je igral pomočnika, kar je filmu dodalo realističnost in Douglasu omogočilo vpogled v vlogo.[53] Doris Day je igrala Jo, mlado žensko, ki je bila zaljubljena v jazzovskega glasbenika, ki je takrat bil bitke z mnogimi preizkušnjami. To je bilo v ostrem nasprotju z resničnim življenjepisom v avtobiografiji Doris Day, ki je Douglasa opisala kot "vljudnega, a egocentričnega", film pa kot "popolnoma brez veselja".[54] Med snemanjem je igralka epizodnih vlog Jean Spangler izginila in njen primer je ostal nerešen. 9. oktobra 1949 so njeno torbico našli blizu vhoda v Griffith Park v Los Angelesu Fern Dell. V torbici je bilo nedokončano sporočilo, naslovljeno na ''Kirka'', v katerem je pisalo: »Ne morem več čakati. Grem k dr. Scottu. Tako bo najbolje v času, ko mame ni.« Douglas, ki je bil takrat poročen, je poklical policijo in jim povedal, da ni Kirk, omenjen v sporočilu. Ko ga je vodja preiskovalne ekipe intervjuval po telefonu, je Douglas izjavil, da se je na snemanju ''malo pogovarjal in šalil z njo'',[55][56] vendar da z njo zunaj snemalnega prizorišča ni bil nikoli.[57] Prijateljice Spanglerjeve so policiji povedale, da je bila v času izginotja noseča tri mesece.[58] Raziskovalci, med njimi Jon Lewis z državne univerze Oregon, so domnevali, da je morda razmišljala o nezakonitem splavu.[59]

Leta 1951 je Douglas v filmu Ace in the Hole, prvencu režiserja Billyja Wilderja kot scenarista in producenta, odigral časopisnega novinarja, ki je tesnobno iskal veliko zgodbo. Tema in zgodba sta bili takrat kontroverzni, zato se je ameriško občinstvo izogibalo ogledu filma. Nekateri kritiki so film označili za "neusmiljeno in cinično ... izkrivljeno študijo korupcije, psihologije mafije in svobodnega tiska".[60] Sam Douglas je komentiral, da je morda "preveč zadel bistvo".[61] Na Beneškem filmskem festivalu je prejel nagrado za najboljši tujejezični film. Pozneje se je ugled filma povečal, nekatere ankete pa so ga uvrstile na seznam 500 najboljših filmov.[62] Woody Allen ga je označil za enega svojih najljubših filmov.[63] Kot zvezdnik in protagonist filma je bil Douglas zaslužen za intenzivnost svoje igre. Filmski kritik Roger Ebert je zapisal: »Njegova osredotočenost in energija ... sta skoraj strašljivi. V Douglasovi igri ni ničesar zastarelega. Je tako aktualna kot nabrušen nož.«[64] Biograf Gene Philips je opazil, da je Wilderjevo zgodbo ''nadgradila'' Douglasova ''osupljiva igra'' in da je bil to nedvomno glavni razlog, da je George Stevens, ki je Douglasu leta 1991 podelil nagrado AFI za življenjsko delo, o njem dejal: »Noben drug glavni igralec se ni bil bolj pripravljen dotakniti temne, obupane strani duše in tako razkriti kompleksnost človeške narave.«[65]

Leta 1951 je Douglas igral v filmu Detective Story, ki je bil nominiran za štiri oskarje, vključno z nominacijo za Lee Grant v njenem debitantskem filmu. Grantova je dejala, da je bil Douglas »bleščeč, tako osebno kot v vlogi. ... Bil je velika, velika zvezda. Čudovit. Intenziven. Neverjeten.«[66] Za pripravo na vlogo je Douglas preživel več dni na newyorški policijski upravi in ​​se udeležil zasliševanj.[67] Kritiki so prepoznali Douglasove igralske lastnosti, Bosley Crowther pa je Douglasovo opisal kot "močno in agresivno kot detektiv".[68]

Z Eve Miller v The Big Trees (1952).

V filmu The Bad and the Beautiful (1952), še eni od treh vlog, nominiranih za oskarja, je Douglas igral trdovratnega filmskega producenta, ki manipulira in izkorišča svoje igralce, scenariste in režiserje. Leta 1954 je Douglas zaigral glavno vlogo v filmu Ulysses, filmu, ki je temeljil na Homerjevi epski pesnitvi Odiseja, s Silvano Mangano kot Penelopo in Kirko ter Anthonyjem Quinnom kot Antinojem.[69]

V filmu 20,000 Leagues Under the Sea (1954) je Douglas pokazal, da je poleg resnih in odločnih likov spreten tudi v vlogah, ki zahtevajo lahkotnejši, komični pridih. V tej adaptaciji romana Julesa Verna je igral brezskrbnega mornarja, ki je bil v vseh pogledih popolno nasprotje mračnega kapitana Nema (James Mason). Film je bil eden najuspešnejših igranih filmov Walta Disneyja in velika finančna uspešnica.[70] Douglasu je uspel podoben komični nastop v vesternu Man Without a Star (1955) in v filmu For Love or Money (1963). Nadaljnjo raznolikost je pokazal v enem svojih prvih televizijskih nastopov. Bil je glasbeni gost v oddaji The Jack Benny Program (1954).[71]

Leta 1955 je Douglas končno uspel ustanoviti svojo filmsko produkcijsko hišo Bryna Productions.[35] Da bi to dosegel, je moral prekiniti pogodbe s Halom B. Wallisom in produkcijsko hišo Warner Bros., vendar je začel producirati in igrati v lastnih filmih, začenši z filmom The Indian Fighter leta 1955.[72] Preko Bryne je produciral in igral v filmih Steze slave (1957), The Vikings (1958), Spartak (1960), Lonely are the Brave (1962) in Seven Days in May (1964).[73] Leta 1958 je Douglas ustanovil glasbeno založbo Peter Vincent Music Corporation, hčerinsko družbo Bryna Productions.[74] Peter Vincent Music je bil odgovoren za objavo zvočnih posnetkov filmov The Vikings in Spartak.[74][75]

Čeprav film Steze slave ni prinesel velikega zaslužka z obiska kinodvoran, je od takrat postal eden največjih protivojnih filmov in eden od zgodnjih filmov režiserja Stanleyja Kubricka. Douglas, ki je tekoče govoril francosko,[76] je upodobil sočutnega francoskega častnika, ki v času prve svetovne vojne poskuša rešiti tri vojake pred strelskim vodom.[77] Biograf Vincent LoBrutto opisuje Douglasovo "eksplozivno, a nadzorovano upodobitev, ki vre od strasti njegovih prepričanj o krivici, ki se je zgodila njegovim možem."[78] Film je bil v Franciji prepovedan do leta 1976. Pred začetkom snemanja filma pa sta morala Douglas in Kubrick rešiti nekaj velikih težav. Ena od njih je bila Kubrickova predelava scenarija brez Douglasove vednosti. Kubrick in scenarist Jim Thompson sta filmu dodala srečen konec, da bi bil film bolj komercialen za širšo javnost, kjer general v zadnjem trenutku reši življenja moških pred usmrtitvijo. Vendar so bile te spremembe na zahtevo Kirka Douglasa razveljavljene in bolj podobne izvirnemu romanu.[79] To je privedlo do njunega prvega večjega prepira: »Poklical sem Stanleyja v svojo sobo ... Skočil sem do stropa. Klical sem ga z vsako štiričrkovno besedo, ki sem se je lahko spomnil ... 'Denar sem dobil na podlagi tistega [originalnega] scenarija. Ne tega sranja!' Scenarij sem vrgel čez sobo. 'Vrnemo se k originalnemu scenariju ali pa filma ne bomo posneli.' Stanley ni niti trenil z očesom. Posneli smo originalni scenarij. Mislim, da je film klasika, eden najpomembnejših filmov – morda najpomembnejši film – kar jih je Stanley Kubrick kdaj posnel.«[78]

Douglas je igral vojake v številnih filmih, vključno s Top Secret Affair (1957), Town Without Pity (1961), The Hook (1963), Seven Days in May (1964), Heroes of Telemark (1965), In Harm's Way (1965), Cast a Giant Shadow (1966), Is Paris Burning (1966), The Final Countdown (1980) in Saturn 3 (1980). Njegov igralski slog in izvedba sta ga naredila priljubljenega pri televizijskih imitatorjih, kot so Frank Gorshin, Rich Little in David Frye.[80][81][82]

Film Lust for Life (1956) v režiji Vincenteja Minnellija, ki je temeljil na uspešnici Irvinga Stonea in v kateri je Douglas nastopil v vlogi Vincenta van Gogha, je bil večinoma posnet v Franciji. Douglasa niso hvalili le zaradi podobnosti van Goghu, temveč tudi za upodobitev slikarjevega notranjega nemira. Nekateri recenzenti ga izpostavljajo za najbolj znan primer "mučenega umetnika", ki išče tolažbo od življenjske bolečine skozi svoje delo.[83] Drugi so videli upodobitev ne le "slikarja kot junaka", temveč kot edinstveno predstavitev "slikarja akcije", pri čemer Douglas izraža fizičnost in čustva slikanja, ko s platnom ujame trenutek v času.[84][85]

Knjižni viri

[uredi | uredi kodo]
  • The Ragman's Son. Simon & Schuster, 1988. ISBN 0671637177.
  • Dance with the Devil. Random House, 1990. ISBN 0394582373.
  • The Gift. Grand Central Publishing, 1992. ISBN 0446516945.
  • Last Tango in Brooklyn. Century, 1994. ISBN 0712648526.
  • The Broken Mirror: A Novella. Simon & Schuster Books for Young Readers, 1997. ISBN 0689814933.
  • Young Heroes of the Bible. Simon & Schuster Books for Young Readers, 1999. ISBN 0689814917.
  • Climbing the Mountain: My Search for Meaning. Simon and Schuster, 2001. ISBN 0743214382.
  • My Stroke of Luck. HarperCollins, 2003. ISBN 0060014040.
  • Let's Face It: 90 Years of Living, Loving, and Learning. John Wiley & Sons, 2007. ISBN 0470084693.
  • I Am Spartacus!: Making a Film, Breaking the Blacklist. Open Road Media, 2012. ISBN 1453239375.
  • Life Could Be Verse: Reflections on Love, Loss, and What Really Matters. Health Communications, Inc., 2014. ISBN 978-0757318474.
  • Kirk and Anne: Letters of Love, Laughter and a Lifetime in Hollywood. Running Press, 2017. ISBN 0762462183. Z Anne Douglas in Marcio Newberger.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. ↑ SNAC — 2010.
  3. ↑ Internet Broadway Database — 2000.
  4. ↑ Luling T. V. Kirk Douglas, Hollywood Legend, Dead At 103 — New York City: 2005.
  5. ↑ Gran Enciclopèdia Catalana — Grup Enciclopèdia, 1968.
  6. ↑ GeneaStar
  7. ↑ Kirk Douglas, a Star of Hollywood’s Golden Age, Dies at 103 — Manhattan: New York Times Company, A. G. Sulzberger, 1851. — ISSN 0362-4331; 1553-8095; 1542-667X
  8. ↑ Kirk Douglas, Chiseled Actor From Hollywood’s Golden Age, Has Died — New York, N.Y.: Dow Jones & Co., 1889. — ISSN 0099-9660; 2574-9579; 0193-2241; 1092-0935
  9. ↑ Muere Kirk Douglas a los 103 años // ABC — Sevilla: 1903. — ISSN 1136-0143
  10. ↑ Muir, David (29. junij 2012). »Person of the Week Kirk Douglas on Helping to Break Blacklist«. ABC News. Pridobljeno 27. junija 2025.
  11. ↑ Valenti, Jack. This Time, This Place: My Life in War, the White House, and Hollywood, Crown Publishing (2007), poglavje 12
  12. ↑ Douglas, Kirk (1988). The Ragman's Son: An Autobiography. Simon & Schuster. str. 16. ISBN 978-0671637170.
  13. ↑ »Famous Americans with Russian Roots«. Russian Life. Arhivirano iz prvotnega dne 6. julija 2024. Pridobljeno 27. junija 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  14. ↑ »Kirk and Michael Douglas«. Land of Ancestors. 17. november 2012. Arhivirano iz prvotnega dne 3. novembra 2014. Pridobljeno 27. junija 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  15. ↑ Paskin, Barbra (20. september 2012). »Hollywood gladiator Kirk Douglas has his eyes set on a third barmitzvah«. The Jewish Chronicle. Pridobljeno 27. junija 2025.
  16. ↑ Plessel, John (8. december 2016). »5 reasons to celebrate actor Kirk Douglas on his 100th birthday«. Los Angeles Daily News. Pridobljeno 27. junija 2025.
  17. ↑ Darrach, Brad (3. oktober 1988). »Kirk Douglas«. People. Pridobljeno 27. junija 2025.
  18. ↑ »Kirk Douglas honoured by World Jewish Congress«. BBC News. 10. november 2016. Pridobljeno 27. junija 2025.
  19. ↑ Freeman, Hadley (12. februar 2017). »Kirk Douglas: 'I never thought I'd live to 100. That's shocked me'«. The Guardian. Pridobljeno 27. junija 2025.
  20. ↑ Spence, Rebecca (18. julij 2007). »A Legend Looks Back: A Visit With Kirk Douglas«. Forward. Pridobljeno 27. junija 2025.
  21. ↑ Farndale, Nigel (23. julij 2011). »Kirk Douglas: in 'pretty good shape' at 94«. The Telegraph. Pridobljeno 27. junija 2025.
  22. ↑ »Other Celebrity Houses of Worship«. Seeing Stars. Pridobljeno 30. junija 2025.
  23. ↑ Berkvist, Robert (5. februar 2020). »Kirk Douglas, a Star of Hollywood's Golden Age, Dies at 103«. The New York Times. Pridobljeno 30. junija 2025.
  24. ↑ Grondahl, Paul (23. september 2015). »Funeral for Kirk Douglas' sister in Albany«. Times Union. Pridobljeno 30. junija 2025.
  25. ↑ Leveridge, Brett (8. december 2016). »Guideposts Remembers: Kirk Douglas«. Guideposts. Pridobljeno 1. julija 2025.
  26. ↑ Tugend, Tom (6. februar 2020). »Kirk Douglas, an iconic star who reconnected to Judaism after near-fatal crash«. The Times of Israel. Pridobljeno 1. julija 2025.
  27. ↑ Douglas, Kirk (2007). Let's Face It. John Wiley & Sons. ISBN 0470084693.
  28. ↑ Douglas, Kirk (2007). Let's face it: 90 years of living, loving, and learning. John Wiley and Sons. str. 3. ISBN 978-0470084694.
  29. ↑ Douglas 1988, stran 19.
  30. ↑ Seemayer, Zach (5. februar 2020). »Inside Kirk Douglas' Relationship With Son Michael Doulgas«. Entertainment Tonight. Pridobljeno 1. julija 2025.
  31. ↑ Kindon, Frances (6. februar 2020). »Michael and Kirk Douglas' heartbreaking feuds and 'addiction gene' that destroyed family«. Mirror. Pridobljeno 1. julija 2025.
  32. ↑ Douglas, Kirk (5. november 2015). »Why I Felt Like a Failure When I Didn't Make It on Broadway«. Huffpost. Pridobljeno 1. julija 2025.
  33. ↑ Thomas, Tony (1991). The Films of Kirk Douglas. New York: Citadel Press. str. 12. ISBN 0806512172.
  34. ↑ Grondahl, Paul (23. september 2015). »Funeral for Kirk Douglas' sister in Albany«. Times Union. Pridobljeno 1. julija 2025.
  35. ↑ 35,0 35,1 35,2 Thomas, stran 13.
  36. ↑ Thomas, stran 15.
  37. ↑ 37,0 37,1 Thomas, stran 18.
  38. ↑ 38,0 38,1 Bacall, Lauren (1978). By Myself and Then Some. London: Coronet. str. 26-27. ISBN 978-0755313501.
  39. ↑ 39,0 39,1 »Douglas Kirk, LTJG«. Navy Together We Served. Pridobljeno 2. julija 2025.
  40. ↑ Van Osdol, William R.; Lambert, John W. (1995). Famous Americans in World Warr II: a pictorial history. Phalanx. str. 31. ISBN 978-1883809065.
  41. ↑ Parker, John (2011). Michael Douglas: Acting on Instinct. London: Headline. OCLC 1194433483.
  42. ↑ Smith, Imogen Sara (2011). In Lonely Places: Film Noir Beyond the City. Jefferson: McFarland. str. 103. ISBN 978-0786463053. OCLC 756335120.
  43. ↑ Thomas, stran 33.
  44. ↑ Thomas, stran 19.
  45. ↑ Mosel. Leading Lady: The World and Theatre of Katharine Cornell. ISBN 0316585378.
  46. ↑ Douglas 1988, stran 146.
  47. ↑ 47,0 47,1 Didinger, Ray; Macnow, Glen (2009). The Ultimate Book of Sports Movies: Featuring the 100 Greatest Sports Films. Running Press. str. 260. ISBN 0091521300.
  48. ↑ Romano, Frederick V. (2004). The Boxing Filmography: American Features, 1920-2003. McFarland. str. 31. ISBN 978-0786417933.
  49. ↑ 49,0 49,1 Thomas, stran 28.
  50. ↑ »Bryna Productions, Inc«. California Secretary of State. 28. september 1949. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2021. Pridobljeno 7. julija 2025.
  51. ↑ Thomas, stran 181.
  52. ↑ »TCM - Lonely are the Brave«. YouTube. 7. april 2013. Arhivirano iz prvotnega dne 15. februarja 2017. Pridobljeno 7. julija 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  53. ↑ Thomas, stran 64.
  54. ↑ Hotchner, A. E. (1975). Doris Day: Her Own Story. William Morrow and Company, Inc. ISBN 978-0688029685.
  55. ↑ »Dissappearance«. Maria Musikka. 11. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2018. Pridobljeno 7. julija 2025.
  56. ↑ »Actor Quizzed on Missing Girl«. The San Bernardino Daily Sun. 13. oktober 1949. Pridobljeno 8. julija 2025.
  57. ↑ Lyons, Arthur (12. februar 2015). »The Mysterious Disappearance of Jean Spangler«. Palm Springs Life. Arhivirano iz prvotnega dne 12. februarja 2015. Pridobljeno 8. julija 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  58. ↑ Mayo, Mike (2008). American Murder: Criminals, Crimes, and the Media. Visible Ink Press. str. 332. ISBN 978-1578592562.
  59. ↑ Lewis, Jon (2017). Hard-Boiled Hollywood: Crime and Punishment in Postwar Los Angeles. Univ of California Press. str. 59. ISBN 978-0520284326.
  60. ↑ Sikov, Ed (1998). On Sunset Boulevard: The Life and Times of Billy Wilder. New York: Hyperion. str. 325-326. ISBN 0786861940.
  61. ↑ McGovern, Joe (5. februar 2020). »From the archives: Kirk Douglas on four of his greatest roles«. Entertainment. Pridobljeno 8. julija 2025.
  62. ↑ »Empire Magazine's The 500 Greatest Movies of All Time«. Empire. 9. oktober 2015. Pridobljeno 8. julija 2025.
  63. ↑ Chandler, Charlotte (2002). Nobody's Perfect: Billy Wilder, a Personal Biography. New York: Applause Books. str. 166. ISBN 978-1557836328. OCLC 932564547.
  64. ↑ Ebert, Roger (12. avgust 2007). »'Ace in the Hole' movie review & film summary (1951)«. Roger Ebert. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2011. Pridobljeno 8. julija 2025.
  65. ↑ Phillips, Gene (2010). Some Like it Wilder: the Life and Controversial films of Billy Wilder. Univ. Press of Kentucky. str. 141. ISBN 978-0813125701. OCLC 716971755.
  66. ↑ Grant, Lee (2014). I Said Yes to Everything: a Memoir. Blue Rider Press. str. 75, 428-429. ISBN 978-0399169304.
  67. ↑ »TCM - Detective Story Intro [Robert Osborne]«. YouTube. 27. maj 2013. Arhivirano iz prvotnega dne 5. marca 2020. Pridobljeno 9. julija 2025.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  68. ↑ Crowther, Bosley (7. november 1951). »Detective Story review«. The New York Times. Pridobljeno 9. julija 2025.
  69. ↑ Crowther, Bosley (18. avgust 1955). »Screen: 'Ulysses' Wanders Into Globe; Kirk Douglas Portrays Bewhiskered Hero Silvana Mangano Both Circe and Penelope«. The New York Times. Pridobljeno 9. julija 2025.
  70. ↑ Thomas, stran 7.
  71. ↑ »Jam Session at Jacks«. Wikipedia. Pridobljeno 9. julija 2025.
  72. ↑ Hilmes, Michele. »Kirk Douglas and Bryna Productions«. Wisconsin Center for Film and Theater Research. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2015. Pridobljeno 9. julija 2025.
  73. ↑ Bawden, James; Miller, Ron (2016). Conversations with Classic Film Stars: Interviews from Hollywood's Golden Era. University Press of Kentucky. str. 70. ISBN 978-0813167121.
  74. ↑ 74,0 74,1 »Dot Acquires 'Viking' Track« (PDF). Billboard. 21. april 1958. Pridobljeno 9. julija 2025.
  75. ↑ »Catalog of Copyright Entries, Third Series. Part 5: Music Jul-Dec 1958: Vol 12 No 2«. United States Copyright Office. Pridobljeno 9. julija 2025.
  76. ↑ Hughes, David (2013). The Complete Kubrick. Random House. str. 36. ISBN 978-1448133215.
  77. ↑ Monush, Barry (2003). The Encyclopedia of Hollywood Film Actors. Applause Books. str. 200. ISBN 978-1557835512. OCLC 472842790.
  78. ↑ 78,0 78,1 LoBrutto, Vincent (1997). Stanley Kubrick: A Biography. New York: Carroll & Graf Publishers. str. 105, 135. ISBN 978-0786704859. OCLC 1037232538.
  79. ↑ Mikulec, Sven. »'Paths of Glory': Stanley Kubrick's First Step Towards Cinema Immortality«. Cinephilia Beyond. Pridobljeno 9. julija 2025.
  80. ↑ Thomas, stran 24.
  81. ↑ »Rich Little roasts Kirk Douglasipad«. YouTube. 19. december 2013. Pridobljeno 10. julija 2025.
  82. ↑ »David Frye Doing Kirk Douglas, LBJ , Rod Steiger & Brando Impersonations«. YouTube. 13. januar 2015. Pridobljeno 10. julija 2025.
  83. ↑ Fairbanks, Brian. Brian W. Fairbanks – Writings, Lulu (2005) e-knjiga.
  84. ↑ McElhaney, Joe (2009). Vincente Minnelli: The Art of Entertainment. Detroit: Wayne State Univ. Press. str. 300. ISBN 978-0814333075. OCLC 232002215.
  85. ↑ Niemi, Robert (2006). History in the Media: Film and Television. Santa Barbara, Kalifornija: ABC-CLIO. str. 296. ISBN 978-1576079522. OCLC 255629433.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kirk_Douglas&oldid=6473510«