Pojdi na vsebino

Kim Jong-nam

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kim Jong-nam
김영남
Predsednik predsedstva Vrhovne ljudske skupščine Severne Koreje
Na položaju
9. april 2014 – 11. april 2019
NaslednikChoe Rjong-hae
Na položaju
9. april 2014 – 9. april 2009
Na položaju
9. april 2009 – 3. september 2003
Osebni podatki
Rojstvo4. februar 1928({{padleft:1928|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Pjongjang, Koreja pod japonsko oblastjo[d]
Smrt3. november 2025({{padleft:2025|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1] (97 let)
Pjongjang
Politična strankaDelavska stranka Koreje
Alma materDržavna univerza Tomsk
Državna univerza v Rostovu[2][3]
Poklicpolitik, diplomat
Podpis
Kim Jong-nam leta 2012

Kim Jong-nam (korejsko 김영남, v mednarodni angleški transkripciji Kim Yong-nam), severnokorejski politik, * 4. februar 1928, Pjongjang, Japonski imperij,[4] † 3. november 2025, Pjongjang, Severna Koreja.

Met letoma 1998 in 2019 je bil predsednik predsedstva Vrhovne ljudske skupščine Severne Koreje.[5] Pred tem je bil med letoma 1983 in 1998 minister za zunanje zadeve. Leta 2010 je bil izvoljen za enega izmed petih članov predsedstva Korejske delavske stranke (WPK), kot drugi po rangu v severnokorejski hierarhiji.

Življenje in kariera

[uredi | uredi kodo]

Poročila o Kimovem zgodnjem življenju se razlikujejo. Po navedbah Fyodorja Tertitskega iz NK News se je leta 1928 rodil kot Kim Myong-sam v korejsko-kitajski družini v vasi Dapu Shihe v Mandžuriji v današnji kitajski provinci Liaoning.[6] Med korejsko vojno je kot pripadnik Kitajske ljudske prostovoljne vojske prišel v Severno Korejo in se odločil ostati. Tik pred koncem vojne leta 1953 je odšel na študij v Sovjetsko zvezo. Njegove mednarodne izkušnje (predvsem z ZSSR in Kitajsko) so ga vodile na področje zunanjih zadev. Leta 1956 je postal vodja oddelka na zunanjem sekretariatu Centralnega komiteja Korejske delavske stranke in je bil do leta 1962 podpredsednik tega organa.

Njegova uradna biografija navaja, da se je Kim rodil v Heijou v japonski Koreji (danes Pjongjang, Severna Koreja).[6] Po končani univerzi je delal kot učitelj na Centralni partijski šoli, kot namestnik direktorja centralnega komiteja Delavske partije Koreje, kot namestnik ministra za zunanje zadeve in prvi namestnik direktorja, direktor oddelka in sekretar Centralnega komiteja Korejske delavske partije, član politbiroja Korejske delavske stanke od 1978, podpredsednik administrativnega sveta (vlade) in hkrati minister za zunanje zadeve.[7] Domneva se, da se je njegovo povišanje v ministra za zunanje zadeve zgodilo v okviru reorganizacije severnokorejskega diplomatskega aparata po bombardiranju Ranguna (Jangona) oktobra 1983.[8]

Kot predsednik predsedstva ali (v ruski terminologiji) prezidija Vrhovne ljudske skupščine je bil Kim Jong-nam nominalni državni poglavar Severne Koreje.[9] To funkcijo je prevzel po štirih letih »medvladja« po smrti predsednika Kim Il Sunga 1994. Opravljal jo je od 5. septembra 1998 do 11. aprila 2019, od spremembe severnokorejske ustave, ki je takrat ukinila vlogo predsednika republike (pokojni Kim Il Sung je z novo ustavo namreč postal "večni predsednik") in jo nadomestila z nekdanjo ureditvijo vrhovne izvršilne oblasti (podobno kot pred letom 1972). S ponovno spremembo ustave 2019 je vlogo državnega poglavarja formalno predal mlademu voditelju 3. generacije dinastije, Kim Džong-unu, ki je takat prevzel novoustanovljeno funkcijo predsednika Komisije za državne zadeve.

Predsednik predsedstva ljudske skupščine velja sicer po uradnem vrstnem redu pomembnosti za državnega »funkcionarja številka dve«.[10] V tej vlogi je skrbel predvsem za protokolarne idr. stike s tujimi državnimi poglavarji in diplomatskimi predstavniki v Severni Koreji (predajali so mu akreditive ipd.), s čimer je razbremenil voditelja Kim Džong-Ila teh obveznosti, prav tako je vodil velike državne ceremonije v času njegove bolezni oz. odsotnosti. Menda je imel tudi ključno vlogo v prehodnem obdobju med smrtjo Kim il-Sunga in nastopom Kim Džong-Ila, morda tudi po smrti slednjega, s čimer je omogočil utrditev družine oz. dinastije Kim, s katero je bil v tudi daljnjem sorodstvu, pri nasledstvu vrhovne oblasti. Leta 2010 so Kim Jong-nama na 3. partijski konferenci izvolili tudi v takrat obnovljeno 5-člansko predsedstvo politbiroja CK partije, ko je bil tudi formalno rangiran kot drugi najpomembnejši človek v državi.

Profesor Don Oberdorfer je Kima opisal kot zagonetnega, zadržanega in togega v svoji uradni vlogi, vendar osebno prijetnega, zelo inteligentnega in pomembnega človeka v zakulisju Pjongjanga.[11] Ocenili so, da ima vrhunsko politično in diplomatsko znanje oz. veščine.[6]

Diplomatska dejavnost

[uredi | uredi kodo]

Kim se je 20. julija 2007 odpravil na dvotedensko turnejo po Mongoliji, Alžiriji, Egiptu, Etiopiji in Singapurju. 18. marca 2008 se je odpravil na "turnejo dobre volje" po štirih afriških državah. Ob prihodu v Namibijo 20. marca je bil navzoč pri uradnem dokončanju nove predsedniške rezidence, ki jo je zgradila Severna Koreja.[12] Pogovoril se je tudi z namibijskim predsednikom Hifikepunyejem Pohambo in z njim podpisal sporazum o sodelovanju na področju javnega zdravja. Nato je obiskal Angolo, kjer se je 24. marca srečal s predsednikom Joséjem Eduardom Dos Santosom, Demokratično republiko Kongo, kjer se je 26. marca srečal s predsednikom Josephom Kabilo in Ugando, kjer se je 29. marca srečal s predsednikom Yowerijem Musevenijem. V Severno Korejo se je vrnil 1. aprila.

Kim se je udeležil tudi slovesnosti ob odprtju poletnih olimpijskih iger 2008, otvoritvene slovesnosti zimskih olimpijskih iger 2014, slovesnosti ob odprtju zimskih olimpijskih iger 2018 in slovesnosti ob odprtju svetovnega pokala FIFA 2018. 14. julija 2009 se je Kim srečal z vietnamskim predsednikom Nguyen Minh Trietom ob robu 15. vrha gibanja neuvrščenih v Egiptu,[13] tako kot je predstavljal svojo državo še na nekaj najvišjih srečanjih neuvrščenih držav. Kim je zastopal Severno Korejo na paradi ob dnevu zmage leta 2015 v Moskvi ob 70-letnici poraza nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni.[14] 19. maja 2016 je bil tudi na uradnem obisku v Ekvatorialni Gvineji, kjer se je udeležil predsedniške inavguracije Teodora Obiang Nguema Mbasoga .

Kot predstavnik Demokratične ljudske republike Koreje se je 1. decembra 2018 udeležil inavguracije Andrésa Manuela Lópeza Obradorja kot predsednika Mehike.

Upokojitev in smrt

[uredi | uredi kodo]

Upokojil se je 11. aprila 2019 ob rekonstrukciji organov oblasti, ki je sledila spremembi ustave, star 91 let, po skoraj 21 letih predsedovanja predsedstvu Ljudske skupščine in po več kot štirih desetletjih članstva v Politbiroju stranke (prvič je bil izvoljen v ta organ avgusta 1978).[6] Na njegovi prejšnji funkciji predsednika predsedstva ga je nasledil Čoe Rjong-hae (r. 1950), ki pa nima več formalnih pristojnosti državnega poglavarja, temveč več ali manj le še protokolarno vlogo.

Po navedbah Korejske centralne tiskovne agencije se je Jong-nam od junija 2024 zdravil zaradi raka debelega črevesja. Umrl je 3. novembra zaradi odpovedi več organov v starosti skoraj 98 let.[15]

Dela

[uredi | uredi kodo]
  • Kim Yong-nam (1985). »Interview with Yong-Nam Kim, Vice-Premier and Foreign Minister of the Democratic Peoples's Republic of Korea«. Journal of Northeast Asian Studies. 4: 66–75. doi:10.1007/BF03025039.
  • — (september 1988). »The International Prestige and Influence of the DPRK Are Increasing Daily« (PDF). OCLC 9516938.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)[mrtva povezava]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ N. Korea says ex-titular head of parliament, Kim Yong-nam, dies at 97
  2. ↑ »КИМ ЁН НАМ.ЭНЦИКЛОПЕДИЯ.Всемирная история«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  3. ↑ »Ким Ён Нам – 5-й Министр иностранных дел КНДР«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  4. ↑ East, Roger; Thomas, Richard J. (3. junij 2014). Profiles of People in Power: The World's Government Leaders. Routledge. str. 278. ISBN 978-1-317-63940-4. Pridobljeno 13. marca 2020.
  5. ↑ »Blessings, condolences«. The Pyongyang Times. 6. januar 2007. str. 1.
  6. 1 2 3 4 Tertitskiy, Fyodor (12. april 2019). »The great survivor: after 21 years at the top, Kim Yong Nam steps down«. NK News. Pridobljeno 13. marca 2020.
  7. ↑ "Profiles of Presidium and Members of Political Bureau" Arhivirano September 26, 2013, na Wayback Machine., KCNA, September 29, 2010.
  8. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 184. ISBN 9780465031238.
  9. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 465. ISBN 9780465031238.
  10. ↑ »Jimmy Carter lands in North Korea to bring home jailed Boston man«. The Globe and Mail. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2010. He later sat down for talks with the No. 2 official, Kim Yong Nam, APTN said.
  11. ↑ Oberdorfer, Don; Carlin, Robert (2014). The Two Koreas: A Contemporary History. Basic Books. str. 185. ISBN 9780465031238.
  12. ↑ "Namibia, NKorea hail friendship", Sapa (IOL), March 21, 2008.
  13. ↑ »Vietnam president meets DPRK leader«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
  14. ↑ Kaise, Akihiko (11. maj 2015). »Pyongyang plays up closer ties with Russia despite absence of Kim Jong Un in Moscow«. The Asahi Shimbun. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2015.
  15. ↑ Park, Boram (4. november 2025). »N. Korea says ex-titular head of parliament, Kim Yong-nam, dies at 97«. Yonhap News Agency. Pridobljeno 3. novembra 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kim_Jong-nam&oldid=6545434«