Kerrov pojav

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kerrov pojav je elektroooptični pojav, ki se kaže v tem, da je lomni količnik sredstva odvisen od zunanjega električnega polja. Včasih ga imenujejo tudi kvadratni Kerrov pojav. V zelo močnih električnih poljih se opaža odstopanje od običajnega Kerrovega pojava.

V letu 1875 ga je odkril škotski fizik in začetnik elektrooptike John Kerr (1824 – 1907).

Opis pojava[uredi | uredi kodo]

Kerrov pojav se kaže kot dvolomnost, ki je posledica zunanjega stalnega ali izmeničnega električnega polja. Opaža se v tekočinah in plinih. Nastane takrat, ko damo snov v električno polje in se molekule snovi delno usmerijo. Snov se prične obnašati kot enoosni kristal, ki ima optično os v smeri električnega polja. Odvisnost razlik med lomnim količnikoma od električnega polja je kvadratna:

kjer je

Nekatere polarne tekočine (primer nitrotoluen in nitrobenzen) imajo zelo velike Kerrove konstante. Podoben pojav, ki pa je linearno odvisen od jakosti električnega polje je Pockelsov pojav.

Magnetooptični Kerrov pojav[uredi | uredi kodo]

Posebna oblika Kerrovega pojava je magnetooptični Kerrov pojav (oznaka MOKE) pri katerem se pri odboju svetlobe na magnetizirani snovi ravnina polarizacije rahlo zavrti.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]