Kasnejši Han

Han
漢
Han 漢
947–951
	Later Han
Status	cesarstvo
Glavno mesto	Bian (Kajfeng)
Skupni jeziki	kitajščina
Religija	budizem, daoizem, konfucijanstvo, kitajska ljudska verovanja
Vlada	monarhija
Cesar Kasnejšega Hana
• 947–948	Lju Džijuan
• 948–951	Lju Čengjov
Zgodovinska doba	obdobje petih dinastij in desetih kraljestev
• ustanovitev v Tajjuanu	10. marec 947
• državni udar, vdaja Kajfenga, uboj cesarja Lju Čengjova (de facto end)	1./2. januar 951
• Guo Vej se razglasi za cesarja Kasnejšega Džova (de jure end)	13. februar 951
Valuta	kovanci in bankovci
Predhodnice	Naslednice
	Kasnejši Džin
Kasnejši Džov
Severni Han
Danes del	Ljudska republika Kitajska

Kasnejši Han (poenostavljeno kitajsko: 后汉, tradicionalno kitajsko: 後漢, pinjin: Hòu Hàn), je bila kratkotrajna kitajska cesarska dinastija, ki je vladala od leta 947 do 951. Bila je četrta od petih dinastij v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev in tretja zaporedna kitajska dinastija pod vodstvom turških Šatuojev,^[1] čeprav so za cesarje Kasnejšega Hana kasneje trdili, da so njihovi predniki Hani.^[2] Bila je med nabolj kratkoživimi kitajskimi režimi, saj je trajala nekaj manj kot štiri leta, preden jo je strmoglavil upor, ki je privedel do ustanovitve dinastije Kasnejši Džov. Ostanki Kasnejšega Hana so nato ustanovili dinastijo Severni Han.

Ustanovitev

Lju Džijuan je bil vojaški guverner Bingdžova, območja okoli Tajjuana v današnjem Šanšiju, ki je bilo dolgo trdnjava sinificirane dinastije Šatuo. Kasnejši Džin, kateremu je služil, je bil šibka in skoraj marionetna dinastija rastoče kitanske dinastije Ljao na severu. Ko se je Kasnejši Džin odločil, da bo kljuboval Kitanom, je Ljao poslal proti njemu vojsko, ki ga je uničila.

Vojska Ljaa pod vodstvom cesarja Tajdzonga je prodrla vse do Rumene reke, preden se je odločila vrniti v svojo bazo v današnjem Pekingu, v osrčju spornih šestnajstih prefektur. Na naporni poti domov je cesar Tajdzong zbolel in maja 947 umrl. Kombinacije padca Kasnejšega Džina in nasledstvene krize v dijanstiji Ljao je povzročila vakuum moči. Praznino je uspel zapolniti Lju Džijuan in ustanoviti dinastijo Kasnejši Han.

Glede izvora cesarjev Kasnejšega Hana in Severnega Hana viri niso enotni. Nekateri viri navajajo, da so bili Šatuoji, drugi pa, da so cesarji obeh dinastij trdili, da imajo patrilinearno kitajsko hansko poreklo.^[2]

Ozemelje

Lju Džijuan je ustanovil svojo prestolnico v Bjanu, današnjem Kajfengu. Kasnejši Han je imel v bistvu enako ozemlje kot Kasnejši Džin. Njegova južna meja se je raztezala od Vzhodnokitajskega morja približno na pol poti med Rumeno reko in reko Jangce proti zahodu, preden se je v srednjem toku Rumene reke spustila proti jugu proti Jangceju, se nato obrnila proti severozahodu vzdolž severne meje Sečuana vse do Šaanšija. Na severu je obsegalo velik del Šaanšija in Hebeja, razen šestnajstih prefektur, ki jih je Kasnejši Džin izgubil v korist dinastije Ljao.

Vladavina

Dinastija Kasnejši Han je bila med najkrajše živečimi režimi v dolgi zgodovini Kitajske. Lju Džijuan je umrl leto po ustanovitvi dinastije. Nasledil ga je njegov najstniški sin Lju Čengjov. Dinastijo je dve leti kasneje v vojaškem udaru strmoglavil Guo Vej in se razglasil za cesarja dinastije Kasnejši Džov.

Severni Han

Ostanki dinastije Kasnejši Han so se vrnili v tradicionalno trdnjavo Šatuojev v provinci Šanši in ustanovili kraljestvo Severni Han, včasih imenovano Vzhodni Han. Pod zaščito dinastije Ljao je Severni Han lahko ostal neodvisen od dinastije Kasnejši Džov. Iz pepela dinastije Kasnejši Džov je leta 960 nastala dinastija Song, ki se je izkazala za močno in je stabilizirala sever Kitajske. Do leta 978 ji je uspelo podrediti južne države, medtem ko se je Severni Han zaradi podpore Ljaa obdržal. Severni Han je kasneje postal eden od dveh trnov v peti odnosov med Ljaom in Songom. Ko je dinastiji Song leta 979 končno uspelo vključiti Severni Han v svojo domeno, se je v bistvu dokončala ponovno združitev Kitajske, z izjemo šestnajstih prefektur, ki so ostale v rokah dinastije Ljao.

Vladarja

Tempeljsko ime	Posmrtno ime	Osebno ime	Vladanje	Imena vladarskih obdobij
Gaodzu (高祖)^[3]	Cesar Rujven Šengvu Džaosu Šjao (睿文聖武昭肅孝皇帝)	Lju Džijuan (劉知遠)	947–948	Tjanfu (天福) 947 Čjanjov (乾祐) 948
brez	Cesar Jin (隱皇帝)	Lju Čengjov (劉承祐)	948–951	Čjanjov (乾祐) 948–951

Sklici

↑ Mote, Frederick W (2003). Imperial China 900–1800. str. 12–13.
1 2 Stara zgodovina petih dinastij, str. zv. 90.
↑ Hòuhàn Gāozǔ 後漢高祖, , ChinaKnowledge online encyclopedia, [www.chinaknowledge.de/History/Tang/wudai-event.html], ed. Ulrich Theobald (Tian Yuli 田宇利, styled Shudouting 數豆亭), Department of Chinese and Korean Studies, University of Tübingen.

Vir

Mote, F. W. (1999). Imperial China (900–1800). Harvard University Press. str. 11, 13, 16, 69.

[1] Mote, Frederick W (2003). Imperial China 900–1800. str. 12–13.

[FOOTNOTEStara_zgodovina_petih_dinastijzv._90-2] 1 2 Stara zgodovina petih dinastij, str. zv. 90.

[3] Hòuhàn Gāozǔ 後漢高祖, , ChinaKnowledge online encyclopedia, [www.chinaknowledge.de/History/Tang/wudai-event.html], ed. Ulrich Theobald (Tian Yuli 田宇利, styled Shudouting 數豆亭), Department of Chinese and Korean Studies, University of Tübingen.

[1]

[2]

[3]