Pojdi na vsebino

Karatepa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Karatepa
Qoratepa
Karatepa zahod: okrogla stupa
Karatepa se nahaja v Uzbekistan
Karatepa
Karatepa
Geografska lokacija: Uzbekistan
Lokacija Uzbekistan
Koordinati37°16′41″N 67°10′57″E / 37.27806°N 67.18250°E / 37.27806; 67.18250
Tipbudistični samostan
Zgodovina
Ustanovljeno1. stoletje pr. n. št.
Opuščeno6. stoletje
Druge informacije
Stanjeruševine
Javni dostopda

Karatepa (uzbeško: Qoratepa, poslovenjeno: Črn grič) je budistično arheološko najdišče v oazi Termez v Baktriji v južnem Uzbekistanu.[1][2] Temelji najdišča so iz 1. stoletja pr. n. št., vrhunec njegove dejavnosti pa je bil okoli 3. in 4. stoletja v obdobju Kušanov. Okoli 5. stoletja našega štetja je doživelo usoden upad, verjetno zaradi vdora Kušanov-Sakov, katerih kovance so našli na najdišču. Večina napisov iz obdobja Kušanov in Kušanov-Sasanidov izvira iz budističnih samostanov Karatepa in sosednjega Fajaztepa.[3]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najstarejše budistične bogoslužne zgradbe v Karatepi so iz 1. stoletje našega štetja.[4][5] V obdobju od 1. do 3. stoletja našega štetja je bilo zgrajenih veliko bogoslužnih kompleksov, starejši pa so bili obnovljeni in razširjeni.[4][5] V tem obdobju so pomembno vlogo igrali budistični menihi, njihovi novici, mestni uradniki in dobredelni mestni prebivalci.[6][4]

Napisi

[uredi | uredi kodo]

Številni napisi na ruševinah Karatepe razkrivajo podrobnosti o najdišču. Po napisih sodeč so med samostanske ustanove v Karatepi spadali Kadevakavikara - samostan Podšo, Vara Gulavhara vhad - samostan Gulavharovega sina (Gondafar) in Okavihara.[5][6] Na napisih je omenjenih nekaj menihov, med njimi Budašir, Budamitra in Dživananda. Na stenah so ohranjene upodobitve moških in ženskih častilcev ter kipi Bude. V Karatepi so našli veliko kipov Bude.[6][4]

Opustitev

[uredi | uredi kodo]

Do konca 3. stoletja n. št. so samostanske skupnosti Karatepe bodisi propadle zaradi vojaških pohodov Sasanidskega cesarstva proti Kušanskemu cesarstvu bodisi so jo zapustile.[4] Nekateri deli samostanskega kompleksa so kljub temu delovali vse do konca 4. in začetka 5. stoletja.[6] Od konca 4. stoletja so nekatere stavbe in bogoslužne prostore uporabljali kot grobišča, druga območja pa so zapolnile ruševine in pesek.[6]

Od 7. do 12. stoletja so nekatere napol porušene samostanske celice in sobe za svoja bivališča uporabljali asketi.[6][4]

Najdbe

[uredi | uredi kodo]

V najzgodnejših grobovih so našli ostanke oblačil in tekstila v sogdijskem slogu, Perozove sklede in sklede, okrašene z motivi ptic. Kasnejši pokopi, datirani v 5. in 6. stoletje, so vključevali pokope vladarjev Termeza.[6][4] V grobovih so našli tudi heftalitske napise.[7] V najstarejših grobovih so našli glavnike v sogdijskem slogu, glavnike z ročaji in obeske, lopatice v obliki rogov, medaljone in etuije za glavnike z gravurami, sasanidsko keramiko in svetilke, vretena in črnilnik.[5][8] Napisi so bili napisani v indijskih pisavah harošti in brahmi ter kušansko-baktrijski in pahlavijsko-farski pisavi.[4][9][5]

Arheološke raziskave

[uredi | uredi kodo]

Prvo odpravo, povezano s kulturo vzhodnih ljudstev, je izvedel sovjetski Državni muzej orientalske umetnosti v Moskvi v letih 1926–1928.[6][4] Leta 1937 sta raziskovalno delo opravila Mihail Masson in J. G. Pčelina.[4][6] V 60. letih 20. stoletja je arheološka izkopavanja vodil arheolog B.J. Staviski.[4] Kasneje so raziskave opravljale mešane skupine uzbekistanskih in japonskih arheologov.

Obnavljanja

[uredi | uredi kodo]

Prva obnavljanja samostana v Koratepi so bila izvedena v 4. in 5. stoletju. Obnovljeni so bili kipi in ustvarjene nove stenske poslikave, večinoma enobarvne in nameščene nižje od prejšnjih. Samostan je obiskovalo veliko romarjev iz Indije. V 5. stoletju je bil samostan dokončno opuščen, njegovi prostori pa so se začeli uporabljati kot pokopališče. Najdbe iz grobov kažejo, da je bil v Karatepi v 8. stoletju aktiven krščanski samostan.

Med raziskavami je bilo najdenih veliko niš z zlatimi in keramičnimi kipi Bude in impresivnih kolonad. Presenetljivo je, da nekatere kipe Bude obdaja poln halo, ki se je po kušanskem obdobju razširil v Turkestan in Vzhodno Azijo.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Rhie, Marylin Martin (2010). Early Buddhist Art of China and Central Asia, Volume 3: The Western Ch’in in Kansu in the Sixteen Kingdoms Period and Inter-relationships with the Buddhist Art of Gandhāra (v angleščini). BRILL. str. 34. ISBN 978-90-04-19019-1.
  2. ↑ Muzio, Ciro Lo. The Legacy of Gandhāra in Central Asian Painting" (v angleščini). str. 116.
  3. ↑ History of Civilizations of Central Asia. UNESCO. 2006. str. 122. ISBN 978-9231032110.
  4. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 "Qoratepa". meros.uz. Pridobljeno 8. novembra 2023.
  5. 1 2 3 4 5 »TEZMIZDAGI "QORATEPA" MOSKVADAGI SHARQ XALQLARI MADANIYATI DAVLAT MUZEYI EKSPEDITSIYASI OCHILGANMI?«. legacy.uz. Pridobljeno 8. novembra 2023.
  6. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 »QORATEPA«. qomus.info. Pridobljeno 8. novembra 2023.[mrtva povezava]
  7. ↑ Соловьев, Сергей (19. januar 2020). Attila Kagan of the Huns from the kind of Velsung (v angleščini). ЛитРес. ISBN 978-5-04-227693-4.
  8. ↑ »Berlinda O'zbekistonning arxeologik boyliklari namoyish etildi«. www.uza.uz. Pridobljeno 7. novembra 2023.
  9. ↑ "Qoratepa (complex)" National Encyclopedia of Uzbekistan. Q-Letter Volume One. Tashkent, 2000
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Karatepa&oldid=6673438«