Pojdi na vsebino

Kapuas (reka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kapuas
Pogled z zraka na reko Kapuas
Lokacija
DržavaIndonezija
Fizične značilnosti
Izvir 
 • lokacijaGora Raya v gorovju Müller
 • nadm. višina2278 m
Izliv 
 • lokacija
Južnokitajsko morje
 • koordinati
0°4′0″S 109°10′59″E / 0.06667°S 109.18306°E / -0.06667; 109.18306
 • nadm. višina
0 m
Dolžina1143 km[1]
Površina porečja
98.749,1 km2[2]
Globina 
 • maksimum40 m[1] do 50 m[2]
Pretok 
 ⁃ lokacijaKapuas Delta
 ⁃ povprečje(Period: 2003–2016) 6012 m3/s[3]
Značilnosti porečja
ZaporedjeJužnokitajsko morje
Rečni sistemKapuas[4]
Pritoki 
 • leviBungan, Keriau, Manday, Bunut, Embau, Silat, Melawi, Tempunak, Sepauk, Sekadau
 • desniMandalam, Sibau, Awin, Palin, Embaloh, Tawang, Ketungau, Belitang, Sekayam, Tayan, Landak
Zemljevid iz leta 1945, ki prikazuje dve reki Kapuas na Borneu (Kapoeas na zemljevidu)

Reka Kapuas (indonezijščina Sungai Kapuas) je reka v indonezijskem delu otoka Borneo (indonezijsko Kalimantan), v geografskem središču pomorske jugovzhodne Azije. Z dolžino 1143 km je najdaljša reka na otoku Borneo, najdaljša reka v Indoneziji[5] in ena najdaljših otoških rek na svetu. Izvira v gorovju Müller v središču otoka in teče proti zahodu v Južnokitajsko morje, pri čemer ustvarja razširjeno močvirnato delto. Delta je zahodno-jugozahodno od Pontianaka, glavnega mesta province Zahodni Kalimantan.[6] To reko Kapuas je treba razlikovati od druge Kapuas, ki izvira na drugi strani istega gorovja v osrednjem Borneu, vendar teče proti jugu, kjer se združi z reko Barito in se izliva v Javansko morje.

Geografija in hidrologija

[uredi | uredi kodo]

Reka je dolga 1143 km in ima površino 99.000 km².[2] Porečje pokriva več kot 67 % Zahodnega Kalimantana.[5] Reka izvira blizu središča Bornea, južno od indonezijsko-malezijske meje, na stičišču med zahodnim pobočjem gorovja Müller, ki teče skozi središče otoka, in južnim pobočjem zgornjega gorovja Kapuas (indonezijščina Kapuas Hulu), ki sje bolj zahodno. Približno 165 km teče skozi gorato območje in se nato spusti v močvirnato ravnino. Tam se nadmorska višina od Putussibaua do rečne delte zmanjša le za 50 m na 902 km.[7]

Kapuaška jezera

[uredi | uredi kodo]

Približno 350 km od izvira, blizu severne obale reke, leži sistem jezer Kapuas, ki so z reko povezana s številnimi kanali. Ta jezera so Bekuan (površina 1268 ha), Belida (600 ha), Genali (2000 ha), Keleka Tangai (756 ha), Luar (5208 ha), Pengembung (1548 ha), Sambor (673 ha), Sekawi (672 ha), Sentarum (2324 ha), Sependan (604 ha), Seriang (1412) Sumbai (800 ha), Sumpa (664) in Tekenang (1564 ha).[8] Ko mesečna količina padavin preseže približno 300 mm, reka prestopa bregove in večino svoje vode preusmeri v jezera s hitrostjo do 1000 m3/s ter z njimi tvori enoten volumen vode. Ta odtok preprečuje obsežne poplave spodnjega toka reke; spodbuja tudi migracijo rib iz reke v jezera za drstenje, vendar ptice odganja stran od jezer.

Delta

[uredi | uredi kodo]

Reka se izliva v Južnokitajsko morje in ustvarja močvirnato delto, ki se razteza tako v notranjost kot v morje, z usedlinami mulja, ki segajo do 50–60 km od obale Bornea. Delta je zahodno-jugozahodno od Pontianaka, glavnega mesta province Zahodni Kalimantan, ki leži na ekvatorju. Delta ima pet krakov, od katerih je najsevernejši najširši, zato se imenuje Veliki Kapuas (indonezijščina Kapuas Besar).

Pretok

[uredi | uredi kodo]

Povprečna letna količina padavin v porečju je 3666 mm. Povprečni odtok je približno 2339 mm.[9] Pretok se skozi leto spreminja, v povprečju znaša približno 5600–7800 m3/s[10] v delti in 2000 m3/s gorvodno, ob sotočju Tawanga. Pretok doseže vrhunec v deževnih obdobjih aprila in novembra, v katerih se lahko gladina vode čez noč dvigne za 10–12 m, zaradi česar se rečne bregove preplavijo in poplavijo bližnja območja.

Pritoki

[uredi | uredi kodo]

Največji pritok je Melawi, ki se pojavlja levo blizu Sintanga, približno 465 km od ustja. Drugi večji pritoki so reke Landak, Sekayam, Ketungau, Tawang, Bunut in Embaloh.[11]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Podnebje je toplo in zelo vlažno, s povprečno letno količino padavin med 2863 in 5517 mm (Köppnova klimatska klasifikacija Af), število deževnih dni pa med 120 in 309; največ padavin je bilo zabeleženih leta 1976 (120 deževnih dni), najbolj mokro pa leta 1988, s samo 184 deževnimi dnevi. Temperatura je dokaj stabilna s tipično najnižjo temperaturo 24 °C in najvišjo 32 °C skozi vse leto.[12]

Rastlinstvo in živalstvo

[uredi | uredi kodo]
Most na obrobju Pontianaka

V zgornjem in srednjem toku reka teče skozi goste tropske gozdove; bogata flora in favna sta predmet mednarodnih raziskav. Pogosta so odkritja novih vrst, kot je na primer kameleonska kača (Enhydris gyii), ki so jo v letih 2003–2005 odkrili nemški in ameriški herpetologi. Ta vrsta je izjemna, ker lahko spontano spremeni barvo kože, podobno kot kameleon.[13]

V reki Kapuas so pogosti vidre in krokodili, žabe pa so skoraj odsotne. V drevesih nad reko živijo črnoroki giboni (Hylobates agilis), Müllerjevi giboni (Hylobates muelleri), Prevostove veverice (Callosciurus prevostii) in tupaje (Tupaiidae).[14]

Na bregovih reke sta dva narodna parka, Betung Kerihun s površino 8000 km2 in Danau Sentarum (s površino 1320 km2), slednji vključuje jezera Kapuas.

Ribe

[uredi | uredi kodo]
Super rdeča arowana, ki velja bodisi za različico azijske arowane bodisi za svojo vrsto, se pojavlja le v Kapuasu.

V porečju reke je bilo identificiranih približno 300 vrst rib, od katerih jih ima 234 visoko ekonomsko vrednost. V Indoneziji je več vrst rib kot v katerem koli drugem porečju reke. Spadajo v 120 rodov in 40 družin, pri čemer sta glavni skupini ciprinidi in som.[15] Več kot 30 % vrst izvira iz morja in naseljuje območja delte. Med gospodarsko pomembnimi vrstami so ribe za prehrano, kot so som Pangasius, orjaški gurami (Osphronemus goramy), Helostoma temminckii, kačjeglavke in veliki ciprinidi, kot sta Leptobarbus in Puntioplites, ter vrste za akvarijsko trgovino, kot so Helostoma temminckii in različne rasbora. Zaradi prekomernega ribolova in degradacije habitatov je ogroženih več vrst.

Del visoke vrstne raznolikosti v Kapuasu je povezan s številnimi različnimi habitati v porečju. V izviru so hitro tekoči visokogorski potoki, pogosto kisli (črnovodni) – gozdni potoki in šotna močvirja z vrstami, kot so drobni Sundadanio rasboras, Sphaerichthys gouramis in macropodusine gouramis. Glavna reka vključuje tudi več habitatov, od obale do odprtih voda. V najglobljih delih ni svetlobe, pri eni vrsti, Lepidocephalus spectrum, pa je to povzročilo popolno zmanjšanje obeh oči in pigmentacije (podobno kot pri jamskih ribah).[16]

Samica vrste Hemirhamphodon pogonognathus, dolga približno 4 cm

Zaradi toplega podnebja in obilice hrane se večina rib razmnožuje vse leto, le nekaj vrst, kot je ognjena jegulja (Mastacembelus erythrotaenia), pa ima določena reproduktivna obdobja. Število osebkov na vrsto je relativno nizko. Veliko raznolikost vrst je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bila pred približno 6000 leti reka Kapuas kot pritok reke Sunda povezana z drugimi pritoki Južne Sumatre, Jave in Malajskega polotoka. Poleg rib so tu številni raki, kozice (kot je velikanska sladkovodna kozica Macrobrachium rosenbergii) in druge vodne žuželke.[17] Bogata flora in favna imata za posledico zelo zapletene prehranjevalne verige, pri čemer ribe uživajo hrano, ki sega od sadja do drugih rib. Hemirhamphodon pogonognathus se na primer hrani izključno s kopenskimi žuželkami. Obilno sadje in semena padejo z velikih dreves, ki se sklanjajo nad njenimi vodami, v reko. Prehranjevalne navade rib v reki Kapuas so razporejene takole: 54 % jih je vsejedih; 36 % jih je mesojedih in jedo druge ribe (14 %), žuželke (5 %) in mešane majhne gozdne živali (17 %). Preostalih 10 % jih je rastlinojedih, 4 % pa se specializira za alge.

Prometna in gospodarska vrednost

[uredi | uredi kodo]

Reka Kapuas je glavna plovna pot, ki povezuje središče otoka z njegovo zahodno obalo. Velika širina in globina reke (do 27 metrov) omogočata intenziven tovorni in potniški prevoz po večjem delu reke. Ladje z ugrezom do 3 metrov lahko plujejo do Sintanga, 465 km od ustja, tiste z ugrezom do 2 metrov pa lahko dosežejo mesto Putussibau (902 km od ustja). Sečnja in splavarjenje lesa potekata vzdolž celotne reke. Pogost je tudi ribolov, zlasti ob jezerih Kapuas in v bližini rečne delte. Most Tayan, ki je bil odprt leta 2016, prečka reko in je najdaljši most v Kalimantanu.[18] Drug pomemben most na tem območju je most Kapuas I. Leta 2022 se je lokalna oblast odločila zgraditi nov most, da bi se prilagodila povečanemu prometu potnikov in blaga, ki bo nameščen vzporedno z obstoječim mostom.[19]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 David Fernando, Munõz Pauta (2017). Tidal influence on the discharge distribution at two junctions of the Kapuas River (West Kalimantan, Indonesia) (diplomska naloga). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2024. Pridobljeno 12. januarja 2026.
  2. 1 2 3 Karl, Kästner (2019). Multi-Scale Monitoring and Modelling of the Kapuas River Delta. doi:10.18174/468716. ISBN 978-94-6343-411-9.
  3. ↑ Ting-Hsuan, Huang; Chen-Tung, Arthur Chen; Hsiao-Chun, Tseng; Jiann-Yuh, Lou; Shu Lun, Wang; Liyang, Yang; Selvaraj, Kandasamy; Xuelu, Gao; Jough-Tai, Wang; Edvin, Aldrian; G.S., Jacinto; Gusti Z., Anshari; Penjai, Sompongchaiyakul; B.J., Wang (maj 2017). »Riverine carbon fluxes to the South China Sea: Riverine carbon fluxes to the SCS«. Journal of Geophysical Research: Biogeosciences. 122 (5): 1239–1259. doi:10.1002/2016JG003701. S2CID 135024272.
  4. ↑ Hukum Online. »Keputusan Menteri Kehutanan No. SK.511/MENHUT-V/2011« (v indonezijščini).
  5. 1 2 MacKinnon, p. 133
  6. ↑ Kapuas River Arhivirano 26 April 2015 na Wayback Machine., Encyclopædia Britannica on-line
  7. ↑ MacKinnon, p. 131
  8. ↑ MacKinnon, pp. 152, 159
  9. ↑ Supplement of Lehmann, Fanny; Vishwakarma, Bramha Dutt; Bamber, Jonathan (2021). »How well are we able to close the water budget at the global scale?« (PDF). Hydrology and Earth System Sciences. 26: 35–54. doi:10.5194/hess-26-35-2022. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 4. januarja 2022. Pridobljeno 21. februarja 2022.
  10. ↑ Etko, Kuusisto (26. avgust 2004). »WORLD WATER RESOURCES AND PROBLEMS« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 21. februarja 2022.
  11. ↑ »South Kalimantan«. Arhivirano iz spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 4. novembra 2010.
  12. ↑ Pontianak, Borneo Climate Arhivirano 10 September 2017 na Wayback Machine.. ClimaTemps.com
  13. ↑ »Snake displays changing colours«. BBC News. 26. junij 2006. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2018. Pridobljeno 9. januarja 2007.
  14. ↑ MacKinnon, pp. 52–53
  15. ↑ Roberts, T.R. (1989). »The freshwater fishes of Western Borneo (Kalimantan Barat, Indonesia)«. Memoirs of the California Academy of Sciences. 14: 1–210.
  16. ↑ Deein, Gridsada; Tangjitjaroen, Weerapongse; Page, Lawrence M. (2014). »A revision of the spirit loaches, genus Lepidocephalus (Cypriniformes, Cobitidae)«. Zootaxa. 3779 (3): 341–352. doi:10.11646/zootaxa.3779.3.2. PMID 24871728.
  17. ↑ Samuel, Samuel; Aida, Siti Nurul. »AKTIVITAS PENANGKAPAN DAN DISTRIBUSI UDANG GALAH (Macrobrachium rosenbergii) DI DAERAH ALIRAN SUNGAI KAPUAS, KALIMANTAN BARAT«. researchgate.net. Jurnal Penelitian Perikanan Indonesia. Pridobljeno 7. septembra 2024.
  18. ↑ »Jembatan Terpanjang di Kalimantan Ini Tahan 100 Tahun«. Tempo (v indonezijščini). 23. marec 2016. Arhivirano iz spletišča dne 14. aprila 2016. Pridobljeno 4. julija 2017.
  19. ↑ Caratri, Endah (14. julij 2022). »Duplikasi Jembatan Kapuas I Mulai Dibangun Kementerian PUPR – Berita Daerah« (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. aprila 2023. Pridobljeno 14. julija 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kapuas_(reka)&oldid=6720031«