Pojdi na vsebino

Kantabrijski nacionalizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zastava Lábaru, ki je simbol kantabrianizma

Kantabrijski nacionalizem ali kantabrianizem (špansko cantabrismo, nacionalismo cantabro) je družbeno-politično gibanje v Kantabriji, v severni Španiji. Gibanje ima korenine v 19. stoletju, kljub temu se je današnji kantabrianizem izoblikoval po padcu Francove diktature in demokratizaciji španske države.

V zadnjih letih je nastalo veliko političnih strank, ki predstavljajo kantabrianizem. Nekatere teh so še vedno aktivne. Cilj gibanja doseči priznanje posebnega kantabrijskega naroda in še naprej širiti avtonomne pravice dežele. Neznatno je število nacionalistov, ki zahtevajo popolno samostojnost Kantabrije od Španije.

Veliko nacionalistov raje uporabi ime La Montaña (Gorski svet) namesto poimenovanja Kantabrija, zato se imenuje kantabrianizem tudigorski nacionalizem (špansko nacionalismo montañese).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Kantabrijski nacionalizem je bil v 19. stoletju kulturno gibanje, ki si je prizadevalo ohraniti in ponovno vzpostaviti ljudske in zgodovinske vrednote v gorski pokrajini. Glavna zastopnika sta bila pisatelj Amós de Escalante ter pisatelj in politik José María de Pereda.

V začetku 20. stoletja se je premaknil kantabrianizem na politično smer. Zgodovinar in katoliški duhovnik Mateo Escagedo Salmón je poskusil ponovno pridobiti stare pravice samouprave v Kantabriji kot pokrajinski zbori (concejo) ali pravica do volitev načelnikov. Leta 1927 so politiki poskusili ustanoviti pokrajinsko stranko, toda so prišli navzkriž s premožnim meščanstvom v Santanderju.[1] Prav tako je španska central vlada zavračala kantabrianizem, ker je bilo santandersko pristanišče življenjsko pomembno za gospodarstvo Kastilije.[2]

V drugi španski republiki se je razmahnil kantabrianizem in je dobila pokrajina avtonomijo,[3] ki jo je po španski državljanski vojni uničila Francova diktatura.

Današnji kantabrianizem

[uredi | uredi kodo]

V 80. 20. stoletja so bile ustanovljene stranke Agrupación Nacionalista Cántabra, Kantabrijska Nacionalistična Stranka (Partido Nacionalista de Cantabria) in Društvo za zaščito interesov Kantabrije (Asociación para la Defensa de los Intereses de Cantabria). Od takrat je bilo ustanovljeno še več, večinoma kratkoživih strank in društev.[4]

Kantabrijske nacionalistične stranke se kandidirajo na vseh volitvah v deželi. Doslej niso dobile mandatov v avtonomnem parlamentu.[5]

Nacionalisti zahtevajo priznanje zastave Lábaru kot uradni simbol Kantabrije,[6] ustanovitev samostojnih kantabrijskih medijev (npr. televizija)[7] ali ponovno priključitev tistih območij, ki so nekoč pripadala zgodovinski Kantabriji.[5] Nekateri nacionalisti zahtevajo večje avtonomne pravice (nekaj jih zahteva tudi državno samostojnost). Bili so nacionalisti, ki so dali pobudo za priznanje t. i. kantabrijskega jezika, vendar so ga oblasti zavračale,[8][9][10] niti drugi nacionalisti ali Kantabrijci niso podpirali pobude. Jezikoslovci menijo, da tega jezika ni, samo nekaj starih ljudi govori starinsko narečje v nekaterih gorskih vaseh, ki je prehod med asturleonščino in kastilijsko španščino.[11] Poleg tega asturleonščina ni izvirni jezik Kantabrije, ravno nasprotno: Kantabrija je prispevala k nastanku in širjenju kastilijskega jezika, ki je postal temelj današnje španščine.[12]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Moure Romanillo, Alfonso; Suárez Cortina, Manuel (1995). De La Montaña a Cantabria: la construcción de una comunidad autónoma (v španščini). Santander: SP Universidad de Cantabria. str. 236. ISBN 84-8102-112-1.
  2. ↑ VV AA (1999). »Burguesía, identidad y regionalismo en Cantabria, 1876 - 1936I Encuentro de Historia de«. Cantabria: actas del encuentro celebrado en Santander los días 16 a 19 de diciembre de 1996 (v španščini). Santander: Universidad de Cantabria. ISBN 9788481022193.
  3. ↑ Francisco Colsa Lloreda (14. avgust 2006). »Setenta años de búsqueda de un estatuto de autonomía para Cantabria«. El Diario Montañes (v španščini). Pridobljeno 4. novembra 2025.
  4. ↑ Irma Cuesta (1. februar 2011). »Hormaechea y otros seis exdiputados cobran la pensión máxima gracias al Parlamento«. El Diario Montañes (v španščini). Pridobljeno 4. novembra 2025.
  5. 1 2 »El mapa de los anexionismos nacionalistas«. ABC (v španščini). 22. maj 2006. Pridobljeno 4. novembra 2025.
  6. ↑ »CAMPAÑA/CNC / El lábaro como bandera cántabra«. El Diario Montañes (v španščini). 25. avgust 2006. Pridobljeno 4. novembra 2025.
  7. ↑ Benítez, Beatriz (4. junij 1999). »La estabilidad política hace subir al PP tras la etapa de ingobernabilidad de Hormaechea«. ABC (v španščini): 21.
  8. ↑ »Manifiesto«. Esclave (v španščini). Pridobljeno 3. novembra 2025.
  9. ↑ Lezaola, Javier (18. marec 2007). »Piden declarar Bien de Interés Cultural el patrimonio lingüístico autóctono de Cantabria« (PDF). Alerta: 2.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: leto (povezava)
  10. ↑ »Borrador del Informe de la Consejería de Cultura sobre la declaración del Patrimonio Lingüístico Cántabro«. Esclave (v španščini). Pridobljeno 3. novembra 2025.
  11. ↑ Menéndez Pidal, Ramón (2006). El dialecto Leonés. León: El Buho Viajero. ISBN 84-933781-6-X.
  12. ↑ »Un profesor dice que el castellano nació en el sur de Cantabria«. Hoy (v španščini). 21. avgust 2008. Pridobljeno 4. novembra 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kantabrijski_nacionalizem&oldid=6667410«