Kaniška
| Kaniška | |
|---|---|
| Cesar Kušanskega cesarstva | |
 Kaniškov zlatnik z napisom ϷΑΟΝΑΝΟϷΑΟ ΚΑΝΗϷΚΙ ΚΟϷΑΝΟ Šaonanošao Kaniki Košano "Kralj kraljev, Kaniška Kušanski", Britanski muzej | |
| Vladanje | 127–150 n. št. |
| Predhodnik | Vima Kadfiz |
| Naslednik | Huviška |
| Rojstvo | 78 verjetno Hotan, zdaj Šindžjang, Kitajska (po kitajskih kronikah)[1][2][3] ali v Kašmirju[3] |
| Smrt | 144 Pešavar[d] |
| Vladarska rodbina | Kušanska dinastija |
| Poklic | vladar |
Kaniška I. ali preprosto Kaniška (grško-baktrijsko: Κανηϸκο, Kaniško), znan tudi kot Kaniška Veliki, je bil od okoli leta 127 do 150 cesar Kušanskega cesarstva. Znan je po svojih vojaških, političnih in duhovnih dosežkih. Bil je potomec Kudžule Kadfiza, ustanovitelja Kušanskega cesarstva, in vladal na ozemlju, ki se je raztezalo od Baktrije vse do Pataliputre v dolini Gangesa. Glavno mesto njegovega cesarstva je bila Purušapura, današnji Pešavar), drugo pomembno glavno mesto pa Kapisa blizu današnjega Kabula.[4]
Kaniškova osvajanja in pokroviteljstvo budizma so igrali pomembno vlogo pri razvoju svilne poti in pri prenosu budizma iz njegovega cesarstva čez gorovje Karakorum na Kitajsko.
Kronologija
[uredi | uredi kodo]Natančna Kaniškova kronologija ni jasna, saj so on in njegovi nasledniki v svojih napisih uporabljali kronološki sistem, ki ga še ni mogoče natančno povezati s fiksnimi datumi. Njegova vladavina je zato postavljena tudi v kasnejše obdobje, na primer v leta 144–168. Kaniškovi kovanci so očitno posnemali nekatere kovance rimskega cesarja Hadrijana (vladal 117–138), kar kaže na to, da je bil njegov sodobnik. Njegov sin Huviška je posnemal kovance cesarja Hadrijana in Hadrijanovega naslednika Antonina Pija (vladal 138–161). Leta 1993 so v Rabataku blizu Surh Kotala v Afganistanu odkrili Rabataški napis, katerega vsebina omogoča sklepanje o njem in njegovem času. Gre za tako imenovani razglasni napis, napisan v grščini in baktrijščini, ki pripoveduje o širjenju njegove vere, državi, ki ji je vladal, njegovih bogovih in njegovem izvoru.
Zgodovinski pomen
[uredi | uredi kodo]
Kralj Kaniška iz Kušanske dinastije je bil najpomembnejši vladar Juežev ali Toharcev, ki so nekje na začetku našega štetja ustanovili obsežen imperij v Baktriji in Gandari. Pod Kaniško je ta cvetoča država v 2. stoletju dosegla vrhunec. Zanjo so bili značilni iranski, indijski in helenistični vplivi ter množica bogov.
Kaniška je razširil cesarstvo proti Turkestanu in Kašmirju ter razširil svoje vplivno območje v severno Indijo vse do Varanasija. V Turkestanu naj bi obnovil prevlado Kušanov. Njegov predhodnik je zaradi neuspešne zakonske zveze s Hani leta 90 n. št. poslal vojsko proti njihovemu generalu Ban Čauju (umrl 102), vendar njegova vojska ni dosegla ničesar, zato se je odločil uvesti plačilo davkov. Kaniška je plačilo teh davkov ukinil.
Četudi je Kaniška častil grška, brahmanska in zaratustrska božanstva, je še bil še posebej pomemben njegov sklic četrtega budističnega koncila v Kašmirju ali po nekaterih virih v Kuvani blizu Jalandharja. Ta koncil velja za začetek mahajanskega budizma. Koncilu sta predsedovala teolog Vasumitra in pesnik Ašvagoša. Poleg budizma je bil Kaniška tesno povezan tudi z kultom Mitre.
Izročilo pripisuje Kaniški podoben značaj kot prejšnjemu cesarju Ašoki (vladal ok. 268–238 pr. n. št.) – krutost v mladosti in pobožnost v starosti. Kaniška ni bil tako miroljuben in radodaren kot Ašoka štiri stoletja pred njim. Legenda Kaniškovo smrt pripisuje ljudskemu uporu zaradi načrtovane vojaške kampanje. Zadušil se je v bolniški postelji.
Gradnje
[uredi | uredi kodo]V Pešavarju, ki ga je Kaniška spremenil v svojo prestolnico in zimsko rezidenco, je bila zgrajena Kaniškova stupa, domnevno 13-nadstropna stupa, visoka več kot 100 metrov. Kraljeva poletna rezidenca je bila v Begramu. V Surh Kotalu je stal velik ognjeni tempelj, svetišče, posvečeno tudi kraljevemu kultu. Tamkajšnje napise je objavil numizmatik Robert Göbl, ki se je osredotočal predvsem na Kaniškove kovance.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Gakkai, Soka (1. januar 2009). Dictionary of Buddhism (v angleščini). Motilal Banarsidass. str. 328. ISBN 978-81-208-3334-0.
- ↑ Daniélou, Alain (11. februar 2003). A Brief History of India (v angleščini). Simon and Schuster. str. 109. ISBN 978-1-59477-794-3.
- 1 2 Rosenfield, John M. (1967). The Dynasty Arts of the Kushans. University of California Press. str. 40–41
- ↑ Bracey, Robert (2017). »The Date of Kanishka since 1960 (Indian Historical Review, 2017, 44(1), 1-41)«. Indian Historical Review (v angleščini). 44: 1–41.
Vira
[uredi | uredi kodo]- A.K. Narain: Indo-Europeans in Inner Asia. V: Denis Sinor (ur.): The Cambridge History of Early Inner Asia. Cambridge 1990, ISBN 0-521-24304-1, str. 164–166.
- Nicholas Sims-Williams, Joe Cribb (ur.): A New Bactrian Inscription of Kanishka the Great. V: Silk Road Art and Archaeology. Band 4, 1995/1996, str. 75–142.
Kaniška Kušanska dinastija Rojen: 1. stoletje Umrl: 2. stoletje | ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Vima Kadfiz |
Vladar Kušana 100 – 126 |
Naslednik: Huviška |
