Pojdi na vsebino

Kütahya

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kütahya
Mesto
Kütahya
Kütahya
Kütahya se nahaja v Turčija
Kütahya
Kütahya
Lega Kütahye na zemljevidu Turčije
Koordinati: 39°25′N 29°59′E / 39.417°N 29.983°E / 39.417; 29.983
DržavaZastava Turčije Turčija
ProvincaKütahya
OkrožjeKütahya
Upravljanje
 • ŽupanEyüp Kahveci[1] (CHP)
Nadm. višina
970 m
Prebivalstvo
 (2022)[2]
 • Skupno263.863
Omrežna skupina0274
Spletna stranwww.kutahya.bel.tr

Kütahya (turško Kütahya, grško Κοτύαιον, Kotýaion, zgodovinsko Cotyaeum ali Kotyaion) je mesto v zahodni Turčiji ob reki Porsuk na nadmorski višini 969 metrov. Je sedež province Kütahya in okrožja Kütahya.[3] Mesto ima 263.863 prebivalcev (2022).[2] Okolica mesta leži na položnih pobočjih s kmetijskimi zemljišči, ki se na severu in zahodu zaključijo z visokimi gorskimi grebeni.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Bronasta doba

[uredi | uredi kodo]

Čeprav točnega datuma ustanovitve Kütahye ni mogoče določiti, se njena zgodovina začne okoli leta 3000 pr. n. št. Po zapisih v starih virih je bilo njeno starodavno ime Kotiaeon, Cotiaeum in Koti.

Železna doba

[uredi | uredi kodo]
Frigijsko obdobje

V železni dobi so pokrajino okoli mesta poselili Frigijci. Frigijci, ki so prišli v Anatolijo okoli leta 1200 pr. n. št., so vstopili na ozemlje Hetitskega cesarstva in se organizirali kot država.

Kimersko obdobje

Leta 676 pr. n. št. so Kimerci premagali frigijskega kralja Mida III. in zavladali Kütahyi in njeni okolici.

Lidijsko obdobje

V času, ko je v Lidiji vladal kralj Aljat, je kimersko oblast v Kütahyi nadomestila lidijska.

Perzijsko obdobje

Leta 546 pr. n. št. so Perzijci premagali lidijsko vojsko in vdrli v Anatolijo.

Helenistično obdobje

Leta 334 pr. n. št. je Aleksander Veliki blizu reke Biga premagal Perzijce in v regiji vzpostavil svojo oblast. Z Aleksandrovo smrtjo leta 323 pr. n. št. je Kütahya s svojo okolico prešla v roke Antigona I. Monftalma, enega od Aleksandrovih poveljnikov.

Rimsko obdobje

Leta 133 pr. n. št. je prešla regija pod rimsko oblast in v krščanskem obdobju postala središče škofije.

Stara Grčija, Rim in Bizanc

[uredi | uredi kodo]
Ulica v Aizanoju
Najdba v Arheološkem muzeju Kütahye
Amazonov sarkofag v Arheološkem muzeju Kütahye

V Rimskem cesarstvu je današnja Kütahya postala del rimske province Frigije Salutaris,[4] in okoli leta 820 glavno mesto nove province Frigije Salutaris III.

Cerkvena zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Škofija Kütahye se je s tem spremenila iz sufraganije Sinade v metropolitanski sedež, po pisanju Notitiae Episcopatuum bizantinskega cesarja Leona VI. s samo tremi sufraganskimi sedeži. Kütahya ni več rezidenčna škofija, vendar je še vedno na seznamu naslovnih sedežev katoliške cerkve.[5]

Justinijanove utrdbe

[uredi | uredi kodo]

Med vladavino bizantinskega cesarja Justinijana I. je bilo mesto utrjeno z dvojnim obzidjem in citadelo.

Seldžuško, križarsko in osmansko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Politična zgodovina (11. stoletje-1867)

[uredi | uredi kodo]

Leta 1071 je Kütahya za kratek čas padla pod oblast Seldžukov, a so jo kasneje ponovno zavzeli Bizantinci. V 1180. letih so jo spet zavzeli Seldžuki, potem pa je večkrat zamenjala lastnika. V 13. stoletju so jo zavzeli Germijanidi in za njimi Timur Lenk, potem pa je bila leta 1428 dokončno vključena v Osmansko cesarstvo.[6] Do leta 1827, ko je bil ustanovljen Hudavendigarski ejalet, je bil središče Anatolskega ejaleta. Leta 1867 je postala središče sandžaka znotraj meja Hudavendigarskega ejaleta. Leta 1833 so je za kratek čas zasedle čete egiptovskega emirja Ibrahim paše.

Armenska keramika

[uredi | uredi kodo]

V osmanskem obdobju se je v Kütahyo priselilo veliko krščanskih Armencev. Z njihovim prihodom je mesto postalo pomembno središče osmanske keramične industrije.[7] Proizvajale so se predvsem keramične ploščice in fajansa za mošeje, cerkve in državne zgradbe po vsem Bližnjem vzhodu.[8] Armenski keramičar David Ohannessian, med armenskim genocidom v začetku leta 1916 izgnan iz Kütahye v Alep, se je s posredovanjem britanskih okupacijskih oblasti leta 1918 preselil v Jeruzalem in sodeloval pri obnovi Kupole na skali.[9]

Tradicijo armenske keramike v vzhodnem Jeruzalemu nadaljujeta družini Baljan in Karakašjan, ki izvirata iz Kütahye.

Utrdbe

[uredi | uredi kodo]

Utrdbe mesta in njegove okolice, ki so bile ključnega pomena za varnost in gospodarsko blaginjo regije. Utrdbe so se gradile in prezidovale od antike do osmanskega obdobja.[10] Datumi prezidav so predmet različnih razlag.[11]

Pozno 19. in zgodnje 20. stoletje

[uredi | uredi kodo]

Ob koncu 19. stoletja je imela Kütahya 120.333 prebivalcev, od tega 4.050 Grkov, 2.533 Armencev, 754 katoličanov, preostanek pa Turkov in drugih muslimanskih etnij.[12] Kütahyi in celemu okrožju je bil leta 1915 prihranjen armenski genocid, ker se je osmanski guverner Faruk Ali Beg skrajno potrudil, da bi zaščitil armensko prebivalstvo.[12] Marca 1916 je bil Faruk Ali Beg odstavljen s položaja in mestna armenska skupnost je pod vladavino njegovega naslednika Ahmeda Mufti Bega posledično zelo trpela. Kütahyo je med turško vojno za neodvisnost 17. julija 1921 zasedla grška vojska, potem pa med veliko ofenzivo 30. avgusta 1922 osmanska vojska.[13][14]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Kütahijska keramika: skleda s pokrovom, druga polovica 18. stoletja
Zevsov tempelj v starodavnem Aizanoju; turizem je pomembna veja mestnega gospodarstva
Hiša Evlija Čelebija

Industrija v Kütahyi ima dolgo tradicijo. Zelo pomembna je proizvodnja keramike, predvsem ploščic in glazirane in večbarvne posode.[15] Med sodobnejše industrije spadajo proizvodnja sladkorja, strojenje usnja, predelava nitratov in izdelava različnih predmetov iz plovca, ki se pridobiva v bližini.

V osmanskem obdobju je bila Kütahya glavno središče proizvodnje bombaža v cesarstvu.[16] Med lokalnimi kmetijskimi pridelki so najpomembnejši žito, sadje in sladkorna pesa.Velik pomen ima vzreja živine. Nedaleč od Kütahye so pomembni rudniki lignita.

Kütahya je z železnico in cestami povezana z Balıkesirjem 250 km zahodno, Istanbulom 360 km severozahodno, Konyo 450 km jugovzhodno, Eskişehirjem 70 km severovzhodno in Ankaro 300 km vzhodno.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Kütahya Seçim Sonuçları: 31 Mart 2024«. Sözcü (v turščini). Pridobljeno 9. aprila 2024.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Address-based population registration system (ADNKS) results dated 31 December 2022, Favorite Reports« (XLS) (v angleščini). TÜİK. Pridobljeno 22. maja 2023.
  3. ↑ İl Belediyesi Arhivirano 2015-07-06 na Wayback Machine., Turkey Civil Administration Departments Inventory. Pridobljeno 22. maja 2023.
  4. ↑ Heinrich Gelzer. Ungedruckte und ungenügend veröffentlichte Texte der Notitiae episcopatuum. V: Abhandlungen der philosophisch-historische classe der bayerische Akademie der Wissenschaften, 1901, str. 540, nº 338.
  5. ↑ Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ISBN 978-88-209-9070-1), str. 875.
  6. ↑ »History of Kutahya«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2019. Pridobljeno 24. februarja 2025.
  7. ↑ Richard G. Hovannisian, Armen Manuk-Khaloyan. "The Armenian Communities of Asia Minor". Armenian Communities of Asia Minor, ur. Richard G. Hovannisian. UCLA Armenian History and Culture Series: Historic Armenian Cities and Provinces, 13. Costa Mesa, CA: Mazda Publishers, 2014, str. 32-34.
  8. ↑ See Dickran Kouymjian, "The Role of Armenian Potters of Kutahia in the Ottoman Ceramic Industry," in Armenian Communities of Asia Minor, str. 107-130.
  9. ↑ Moughalian, Sato. Feast of Ashes: The Life and Art of David Ohannessian. Stanford, CA: Redwood Press, 2019.
  10. ↑ Foss, Clive (1985). Survey of the Medieval Castles of Anatolia: Kütahya. Oxford, U.K.: BAR. str. 12ff.
  11. ↑ Edwards, Robert W. “Medieval Castles of Anatolia: Kütahya,” Speculum 62 (1987): 675-680.
  12. ↑ 12,0 12,1 Hovannisian and Manuk-Khaloyan, "The Armenian Communities of Asia Minor," str. 34.
  13. ↑ »Gamblers on Turkish Brink« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. novembra 2021. Pridobljeno 24. februarja 2025.
  14. ↑ »Kütahya«. 11. januar 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2015. Pridobljeno 24. februarja 2025.
  15. ↑ Henry Glassie. Turkish Traditional Art Today Bloomington: Indiana University Press, 1993, str. 435 ff.
  16. ↑ Chen, Yuan Julian (11. oktober 2021). »Between the Islamic and Chinese Universal Empires: The Ottoman Empire, Ming Dynasty, and Global Age of Explorations«. Journal of Early Modern History. 25 (5): 422–456. doi:10.1163/15700658-bja10030. ISSN 1385-3783. S2CID 244587800.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kütahya&oldid=6424843«