Jugoslovanski komunistični zločini po koncu druge svetovne vojne

Jugoslovanski komunistični zločini po koncu druge svetovne vojne označujejo vrsto zločinov zoper ujetih pripadnikov poraženih vojsk, civilne nasprotnike komunističnega režima in njihove družine s strani totalitarnega režima pod vrhovnim poveljstvom Josipa Broza Tita, takoj po drugi svetovni vojni in v povojnih letih.

Jugoslovanska komunistična nomenklatura je desetletja skrivala svoje grozljive zločine, storjene v spopadu z ljudskim sovražnikom. Javne predstavitve in znanstvene raziskave so bile prepovedane. Ker se je za komuniste štelo, da so si sovražniki zaslužili smrtno kazen brez sojenja, noben poveljnik ali storilec mnogih dejanj komunističnega terorja ni bil nikoli kaznovan. O teh stvareh je bilo v SR Sloveniji nevarno govoriti, objaviti pa jih je bilo popolnoma nemogoče.

Po razpadu Jugoslavije se je v okviru procesa demokratizacije začela spravna razprava, ki je med drugim prekinila titoistični režim, ki je utišal zločine titoizma in zaščitil Titove zločince, najprej z objavo zgodb o jugoslovanskih komunističnih zločinih v tujini v begunskih krogih. Čeprav niso bili obsojeni, so nekatere miroljubne geste, predvsem maše in komemoracije, dosegle osnovni dogovor pri obsodbi titoističnih pobojev vojnih ujetnikov in civilistov. Hrvaški inštitut za zgodovino je v poznejših letih objavil veliko uradnih dokumentov komunističnih oblasti o represiji, izvedeni v letih 1944-1946.

Po zavzetju Srbije jeseni 1944 so komunistične oblasti v Srbiji izvajale tudi največje množične poboje: Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije v uradnem registru shranjuje seznam ubitih po 12. septembru 1944, narejen 2. junija 2021. 59.554 ljudi, ki so jih nato pokopali v grobove na skritih lokacijah, srbski zgodovinar Srdjan Cvetković pojasnjuje, da jih je večino ubila OZNA.

Strategija jugoslovanskih komunistov

Komunistična partija Jugoslavije je bila od ustanovitve leta 1919 podružnica ("odsek") Kominterne, ki je bila eden od mednarodnih instrumentov Sovjetske zveze. Temeljna zamisel in politika komunističnega bloka je bila izvedba svetovne revolucije s ciljem prisilnega rušenja vseh režimov in oblasti ter vzpostavitve komunističnega svetovnega reda. Komunistična ideologija ni videla možnosti, da bi do vzpostavitve komunizma prišlo na miren način (in komunizem res ni nikjer "zaveden" na miren način), ampak le z neomejenim revolucionarnim nasiljem. Diktaturo proletariata so komunisti imenovali "najhujša in najbolj neusmiljena vojna v zgodovini". S tako skrajnimi ideološkimi temelji je Komunistična partija izobraževala svoje člane, ki so z velikim sovraštvom izvajali revolucionarno nasilje.

Zločini nad vojnimi ujetniki in civilisti ob koncu vojne in povojnem obdobju so primer revolucionarnega terorja, ki ga motivira doktrina razrednega boja, ki je sestavni del komunistične ideologije. Vladimir Iljič Lenin, vodja oktobrske revolucije - ki je imel za komuniste status nesporne oblasti - je dejal, da je treba vzpostaviti diktaturo proletariata kot "najhujšo in najbolj brezobzirno vojno novega razreda proti močnejšim sovražnikom, meščanstvu."

Kot nekakšno napoved zločinov ob koncu vojne in povojnem obdobju se lahko šteje pokol na otoku Daksa po zavzetju Dubrovnika leta 1944 in obsežen komunistični teror po zavzetju Bosne in Hercegovine februarja 1945.

Takoj po prevzemu oblasti so vojake in civiliste množično ubijali brez kakršnega koli sojenja, vključno s pripadniki vseh narodov iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, z največjim deležem Hrvatov. Samo iz zagrebških bolnišnic je bilo odpeljanih in nato ubitih 4791 bolnih in ranjenih pripadnikov poražene vojske. Pripadniki oboroženih sil, člani državnega aparata, veliko število intelektualcev in drugi ugledni državljani, katerih krivda je bila v tem, da jih je nova "ljudska vlada" videla kot "sovražnike", so bili ubiti.

Jama Barbara rov v Laškem, kjer so Titovi partizani po vojni pobili veliko število slovenskih in hrvaških civilistov in domobrancev.

Ubijanje ljudskih sovražnikov (civilistov in ujetih vojakov) je bilo izvedeno na skrivaj, v poznejših desetletjih pa so bili vojni in državni zločini skrivnosti; podrobnosti tako niso bile znane niti vojaškemu in policijskemu osebju, ki ni bilo neposredno vključeno v operacijo. Tako je na primer v poročilu oddelka za zaščito ljudi za okraj Banija 6. junija 1945, ki opozarja višjo instanco OZNE na zločine, za katere sestavljavec poročila ne more verjeti, da bi jih lahko storili po ukazu najvišjih oblasti - vendar upošteva grozljiv zločin, v katerem je bilo naenkrat ubitih dvesto vojnih ujetnikov, delo samovoljnih nižjih vojakov poveljnikov: "Ustno sem vas obvestil o razmerah V 2. bataljonu narodne obrambe do danes ni bilo storjeno skoraj nič za odstranitev nekaterih tamkajšnjih voditeljev, na primer pomočnika komisarja, imenovanega Firga. Še enkrat bi vas opozoril na likvidacijo, ki je potekala pred 5-6 dnevi v vasi 40-50 metrov stran od ceste, kjer so bili v času likvidacije vaški svetniki, tako da je celotna vas vedela za likvidacijo, saj so nekateri tudi prejeli blago od pobitih žrtev, kjer so bili ti likvidirani. Imajo en vodnjak, v katerem se je pojavila sama kri. Ker žrtve niso bile dobro pokopane, smo dali nalogo, da vržemo več zemlje naenkrat, saj so že začeli smrdeti, in hkrati zakopali sam vodnjak." Ni dokazov, da bi bil kateri koli krivec za to ali kaj podobnega. Policijski in pravosodni organi komunistične Jugoslavije niso nikoli preiskovali tovrstnih zločinov, sistematično so prikrivali pokopališča in skrbno skrbeli, da niti popis vojnih žrtev nehote ne našteje vojaških in civilnih žrtev na strani "sovražnika", ki so bili obsojen na trajno pozabo.

Ena od jam v Kočevskem Rogu, kamor so bila odvržena trupla žrtev.

Ponekod so civiliste in vojake ubijali s strašno krutostjo: po spominu sanitarnega inšpektorja Miroslava Haramije, ki je za "ljudsko vlado" gozd rezerviral za več kot 800 nepokopanih trupel, ki so ostala od partizanskega poboja v Gračanih maja 1945 od katerih je grozila kuga, so bile žrtve strašno pohabljene. Stratišča so bila strašno polna razkosanih in pohabanih golih človeških teles. Njihove glave so bile odrezane ali razcepljene s sekirami, prerezana so jim bila grla, odrezani udi, genitalije in dojke. Večina žrtev je bila še živih. Odstranjeni so bili maternični organi, večinoma srce, jetra in maternice.

Velik del vojakov poraženih vojsk se je poskušal umakniti v Avstrijo, da bi se predal tamkajšnjim britanskim in ameriškim vojakom. Spremljalo jih je veliko število civilistov, ki so se bali jugoslovanskih sil. Večina se jih je v Bleiburgu na slovensko-avstrijski meji res predala Britancem v upanju, da jih bodo zaščitili v skladu s konvencijami, ki predpisujejo humano ravnanje z vojnimi ujetniki in civilnimi begunci. Vendar so jih Britanci - ki so imeli vojaške opazovalce pri jugoslovanskih silah in so bili nedvomno obveščeni o tem, kako naj bi jugoslovanske oblasti ravnale z zaporniki - večino predali jugoslovanski vojski; nekoliko manj so bili zavezniki nagnjeni k izročitvi četnikov, za katere so menili, da so vojska, zvesta kralju Petru II., katere begunska vlada je delovala v Londonu. Te ujete vojake in civiliste so jugoslovanske sile vodile na dolgih pohodih, pozneje imenovanih »križeva pot«, kjer je bilo ubitih več tisoč ljudi, večinoma brez sodnega procesa; pogosto z množičnim zakolom in metanjem v jame - na primer pri zločinih na Kočevskem Rogu in zločinih v jami Barbara rov.

Uradno jugoslovansko zgodovinopisje je imelo določeno luknjo v kronologiji delovanja glavnega komunističnega voditelja Josipa Broza Tita. Za razliko od preostalega vojnega in povojnega obdobja, kjer so bile njegove dejavnosti in gibanja obravnavane zelo podrobno in praktično iz dneva v dan, za obdobje, v katerem je potekala križeva pot leta 1945, zgodovinopisje niti ni dalo informacij kje je bil Tito. Šele v zadnjem času - s pregledom lokalnega komunističnega tiska iz Slovenije in severozahodne Hrvaške ter na podlagi prič očividcev komunističnih vojaških poveljnikov - je bilo ugotovljeno, da je bil v tistem obdobju Tito fizično na območju, kjer so bili storjeni (in jim je tudi poveljeval) največji zločin ...  »Vjesnik« iz dne 25. maja 1945 ima vsebino javnega govora, v katerem govori Josip Broz Tito:

Nikoli več ne bomo dovolili posameznikom, da uživajo v sadovih velikanskega boja ljudi. Hišo bomo prezračevali tako, da bo smrad, ki ne sme prežemati naše skupne hiše - svobodne, zvezne, Jugoslavije - za vedno izginil.

Depeša Edvarda Kardelja, ki jo je 25. junija 1945 poslal Borisu Kidriću, z namenom, da pohiti z poboji.

V naslednjih mesecih leta 1945, so sledili skrajšenja sojenja z razsodbami na kratkih obrazcih, ki so večinoma služili za objavo novic o usmrtitvah v časopisih. Za smrtno kazen ni bilo treba dokazovati posebnega kaznivega dejanja, ampak le »sodelovanje z okupatorjem«, tj. da je obtoženi "sovražnik ljudstva". Razlog za smrtno obsodbo je bila pogosto »krivda«, na primer »skrivanje pred ljudsko osvobodilno vojsko«, »ustaša« in podobno. Veliko število srečnejših pripadnikov poraženih formacij NDH in civilistov je bilo obsojenih na 5 ali več let težkega dela. Na primer, Germogen Maksimov, metropolit Hrvaške pravoslavne cerkve, in Ismet Muftić, zagrebški mutfij, sta bila obsojena s sodbo vojaškega sodišča poveljstva mesta Zagreb 29. junija 1945, v katerem je sodišče obsodilo kar 58 različnih oseb, obtoženih nepovezanih dejanj (npr. »kaznivo dejanje ustaštva« in »kaznivo dejanje služenja okupatorju in njegovim sostorilcem«), kjer je za vseh 58 izrečenih kazni skupno razlago obseg 2 in pol natisnjenih strani. Ta dva verska uradnika sta bila obsojena preprosto zaradi javne podpore organom NDH, ne da bi sodelovala pri kakšnem posebnem zločinu. V skladu z Odlokom o vojaških sodiščih je pisalo: "Sodišče pri ugotavljanju resnice o dejanju in krivdi obtoženca formalno ni vezano na nobena dokazna sredstva, ampak odloča po lastni presoji." Komunisti so zaradi njihovega sovraštva do cerkve tako na slovenskem kot na ozemljih drugih držav Jugoslavije podrli številne cerkve ter pobili veliko število duhovnikov, menihov in župnikov.

V zadnjih desetletjih so bila postopoma preiskovana prikrita pokopališča, kamor so odlagali trupla pobitih; na Hrvaškem do sredine leta 2015. Zabeleženih je bilo skupaj 795 množičnih in posamičnih grobov žrtev druge svetovne vojne in povojnega obdobja, od tega je bilo skupaj raziskanih 30 najdišč, iz katerih so indentificirali posmrtne ostanki 468 ljudi. Do leta 2020 so na različnih pokopališčih na Hrvaškemu izkopali več kot 1500 povojnih žrtev. Do začetka leta 2019 je bilo v Sloveniji zabeleženih več kot 600 takšnih krajev, od tega 162 preiskovanih, posmrtnih ostankov 2.532.

V povojnem obdobju je bilo zabeleženih več kot 50.000 žrtev pripadnikov nemške manjšine na ozemlju Jugoslavije, t.i Volksdeutscher.

Pričevanja

Nekaj ​​udeležencev komunističnih zločinov iz vojne in povojnega obdobja je pozneje spregovorilo o dogodkih, v katerih so sodelovali; Tako na primer Simo Dubajić, poveljnik v pokolu v Kočevskem Rogu, v svoji knjigi "Življenje, greh in kesanje: od Kistanj do Kočevskega Roga" iz leta 2006 priča o tisočih ujetih pripadnikov hrvaških oboroženih sil, katerih umor je osebno poveljeval.

Stjepan Šafranko je kot pripadnik enot, ki so ujetnike pripeljale na morišče v Maceljskem gozdu - med njimi skupina 21 duhovnikov, menihov in bogoslovcev - pričal o zelo množičnem pobijanju zapornikov, ki se je tam zgodil.

Anton Cizel, nekdanji slovenski partizan, ki je bil priča pobojem jugoslovanske komunistične oblasti, je leta 2021, le en mesec pred njegovo smrtjo, v oddaji Pričevalci voditelja Jožeta Možine povedal, kako je kot partizan moral voziti ljudi na morišča:

Ko smo civiliste in druge ujetnike naložili na tovornjak, nihče od njih ni vedel, da grejo v grob. Šele, ko smo prispeli in ko so videli ljudi z lopatami pa so vedeli. In takrat se je začel jok. Tam je bil strelski jarek, kjer so jih postrelili in jih nato zmetali not. Nihče jih ni nič vprašal, samo pobili so jih, šus. Ženske so predtem jokale, mlade so bile, otroke so imele. In to je strašno boleče.

Zapori in koncetracijska taborišča

Politično taborišče na Golem otoku.

Po koncu vojne je komunistična vlada skupaj z nemško narodno manjšino na Hrvaškem in v Vojvodini izpostavila sistematični represiji. V prvih mesecih po prevzemu oblasti (ki so jo komunisti evfemistično imenovali osvoboditev) je bilo aretiranih ali pobitih veliko intelektualcev in drugih nekomunistov. Od septembra 1944 do maja 1945 je partizanska vojska na Hrvaškem upravljala 19 koncentracijskih taborišč na Hrvaškem, v katerih je Titov režim pridržal več deset tisoč civilistov in majhno število vojnih ujetnikov. Znani zapor in koncentracijska taborišča vključujejo:

• Tabor Knićanin,
• Delovno taborišče Valpovo,
• Koncentracijsko taborišče Josipović,
• Politični tabor Goli otok.

Ukinitve in sežigi

Jugoslovanski komunisti so od leta 1941 do 1990 pod t.i vodili protifašistično gibanje, ki je pomenilo tudi socialistično revolucijo. Že ob koncu vojne se je začela nacionalizacija zasebne lastnine. Odvzeto je bilo premoženje oseb, ki so bile povezane z institucijami Neodvisne države Hrvaške, beguncev in pripadnikov nemške narodne manjšine.

Po koncu vojne se je nadaljevala temeljita nacionalizacija vseh večjih kmetijskih dobrin in skoraj celotne jugoslovanske industrije, od metalurgije, preko kemične, do tekstilne in lesne industrije.

Do konca leta 1945 je država nekdanjim lastnikom odvzela skoraj vse premoženje na področju industrije, rudarstva, metalurgije in naftne industrije.

28. aprila 1948 je bil ukinjen zasebni sektor v mali trgovini, gostinstvu in drugih panogah male proizvodnje ter na področju storitev. V poznejših letih so bili skoraj vse ulice, trgi, stavbe ipd. poimenovane po Titu in njegovih sodelavcev, katerih se je veliko število ukinilo po razpadu Jugoslavije, nekaj pa jih je ostalo še do danes.

Aristocid

Komunisti so likvidirali veliko število intelektualcev, pisateljev, poslovnežev. Med drugim so bili to:

• pisatelji: Franjo Babić, Vinko Kos, Albert Haler, Ivan Softa, Mustafa Busuladžić, Marijan Marijašević, Marijan Blažić, Bonaventura Radonić, Zdenka Smrekar, Kerubin Šegvić, Jerko Skračić, Vladimir Jurčić, Munir Šahinović;

• pesniki: Stanko Vitković, Branko Klarić, Gabrijel Cvitan, Petar Perica, Ismet Žunić;

• aktivisti: Antun Milovan, Jerolim Malinar

• Katoliški duhovniki: blaženi Miroslav Bulešić, škof Josip Marija Carević, Vlatko Lakošeljac, blaženi Franjo Bonifacio, Martin Bubanj, Ivan Raguž, Mato Moguš, Petar Perica

• Katoliške redovnice: Lipharda Horvat, Konstantina Mesar in Geralda Ana Jakob (zaposlene v zagrebški psihiatrični bolnišnici Vrapče, vržene v jamo Jazovka), Žarka Ivasić, Gaudencija Šplajt, Blanda Stipetić, Trofima Miloslavić, Kornelija Horvat, Josipa Nevistić, Eulalija K

• Pravoslavni duhovniki: Germogen Maksimov (poglavar Hrvaške pravoslavne cerkve, zagrebški metropolit), Dimitrije Mrihin, Petar Lazič, Serafim Kupcevski, Aleksej Borisov

• Protestantski duhovniki: Filip Popp, škof evangeličanske cerkve na Hrvaškem
• novinarji: Mijo Bzik, Agathe von Hausberger, Ivan Maronić, Vilim Peroš, Tias Mortigjija, Stanislav Polonijo, Vladimir Židovec

• umetniki: Andrija Konc, Josip Horvat Međimurec, Joco Cvijanović

• znanstveniki: Ljudevit Jurak, Đuro Stipetić, Danijel Uvanović

• športniki: Mijo Drvarić, Emil Perška

Pobiti so bili tudi številni inženirji, tehniki, častniki, duhovniki iz vseh držav nekdanje jugoslavije.

Po "martirologiji", ki jo je sestavil katoliški duhovnik don Anto Baković, so partizani pred koncem druge svetovne vojne pobili 240 katoliških duhovnikov, ki so bili Hrvati (pobili so tudi številne katoliške duhovnike drugih narodnosti), po koncu vojne. Med drugo svetovno vojno so komunistične oblasti ubile še 263 ljudi.

Po mnenju nekaterih avtorjev je za te poboje pravilna uporaba izraza "aristocid".

Zmote o komunistični Jugoslaviji v svetovni javnosti

Znotraj zahodnoevropskih spopadov so poseben problem države, ki so nastale zaradi razpada nekdanje komunistične Jugoslavije, ker je imela ta država v času hladne vojne posebno vlogo: leta 1948 se je komunistično vodstvo Jugoslavije spopadlo z voditelji preostale sovjetske vodil komunistične države.  Zaradi tega je komunistična Jugoslavija prejela ekonomsko in drugo pomoč zahodnega sveta, na zahodu pa je bila Jugoslavija prikazana skrajno pristransko, kot rajska oaza v peklu preostalega komunističnega sveta. Ta pristranski refleks je v zahodni Evropi obstajal dvajset let po razpadu Jugoslavije. Tudi v Črni knjigi komunizma je zamolčana samo komunistična Jugoslavija, čeprav je bila komunistična partija v Jugoslaviji znana po zelo ostrem terorju, na primer: jugoslovanski komunisti so na slovenskih ozemljih do poletja 1942 pobili več kot 1000 Slovencev, medtem, ko so na hrvaških ozemljih pobili 664 duhovnikov, redovnic in semeniščanov. To je več kot skupno usmrtitev duhovnikov v vseh evropskih komunističnih državah (ne glede na Sovjetsko zvezo) skupaj.

Zaradi ogromnih vojnih in povojnih zločinov ter dolgotrajne represije nad totalitarnim režimom komunistične Jugoslavije je Tito uvrščen med dvajset najbolj množičnih zločinskih kriminalcev 20. stoletja.

Leta 2010 je hrvaški zgodovinar Vladimir Geiger zapisal: "Največja in najbolj nečasna mistifikacija jugoslovanske politike in znanosti, zlasti zgodovinopisja in demografije, je bila mistifikacija človeških izgub Jugoslavije v drugi svetovni vojni in žrtev, ki so jih povzročili okupatorji in njihovi sodelavci, predvsem Zagovorniki mistifikacij in nejasnih dejstev o človeških izgubah Jugoslavije in Hrvaške v drugi svetovni vojni, zabarikadirani s svojimi pogledi, interpretacijami in sprejemljivimi številkami, niso obupali niti po razpadu SFR Jugoslavije, zmanjšanje nekaterih kategorij človeških izgub na Hrvaškem in v Jugoslaviji v drugi svetovni vojni in povojnem obdobju.

Brez pregona storilcev kaznivih dejanj po padcu komunizma

Niti 30 let po osamosvojitvi v Sloveniji in na Hrvaškem večina grobov žrtev komunističnega terorja iz leta 1945 ni bila izkopanih ali označenih. Jugoslovanskim komunistom ni bilo dovolj, da so zgolj prikrili zločine in prepovedali raziskovanje skritih pokopališč, ampak so si prizadevali vnesti strah v kosti prič že ob sami misli, da bi razkrili svoje znanje o grobovih in storilcih; očividci so na splošno molčali tudi po razpadu Jugoslavije. Nekdanji minister za zdravje in dolgoletni politik dr. Andrija Hebrang priča o močnem odporu, ki je v desetletjih po osamosvojitvi vseh držav nekdanje Jugoslavije upočasnil poskuse preiskave grobov žrtev komunističnega terorja.

V zadnjem času pa so se identifikacije začele izvajati organizirano in na primer avgusta 2019 je bil doslej pogreb 294 žrtev pokola v Zagrebu, leta 2020 pa je bilo izkopanih 814 žrtev - večinoma ranjenih pripadnikov enot NDH, ki so umrli leta 1945, ko so se zdravili v zagrebških bolnišnicah - iz jame Jazovka na Žumberku leta 2005. Pokopanih je bilo 1.163 žrtev pokola v Maceljskem gozdu, ki so jih indentificirali leta 1992 med izkopavanji pri Macelju, ki so se začela in kmalu ustavila.

Edini primer sojenja za komunistične zločine je bil pregon Josipa Boljkovca, vodje okrožja OZNA v Karlovcu leta 1945 in poznejšega ministra za notranje zadeve Republike Hrvaške po osamosvojitvi. Leta 2014 je bil oproščen obtožbe streljanja 21 civilistov z območja Duge Rese, sodišče pa je razsodilo sodbo, da je bil Josip Boljkovac "prvi in ​​verjetno edini" član partizanskega gibanja, obtožen vojnih zločinov; da je nesporno, da je bil zločin storjen in da so pripadniki OZNA zasliševali zapornike, ki so jih aretirali zelo kmalu po vstopu partizanov v Dugo Reso, ki so bili vnaprej pripravljeni;  da temno komunistično in boljševiško ozadje zločina kaže dejstvo, da žrtve niso bili vojaki NDH, ampak ugledni državljani in poslovneži. Sodišče je poudarilo, da je bila "likvidacija žrtev ... politična odločitev" in da je "to ... zločin sistema, ne posameznikov ali samovoljnosti častnikov OZNA", po naročilu več oseb in brez dvoma je bilo ugotovljeno, da je ukaz za streljanje dal Josip Boljkovac.

Nadaljnje branje

• Crimes of the Communist Regimes (Zločini komunističnih režimov). Ocena zgodovinarjev in pravnih strokovnjakov. Mednarodna konferenca. Inštitut za proučevanje totalitarnih režimov. Praga, februar 2010. ISBN 978-80-87211-51-9.

Glej tudi

• Množični poboji v komunizmu
• Partizanski zločini v drugi svetovni vojni